Počasi se bliža čas prvih setev, v rastlinjaku pa seveda lahko posejete že marsikaj. Na prvem mestu naj opozorim, da je za setev paradižnika še prezgodaj, posejete pa lahko čilije, feferone, jajčevec, zeleno, listnati peteršilj, tudi večino zelišč in kot posebnost grah in bob pa celo stroke česna, ki se še ne sme saditi zunaj.

V zadnjih letih k nam prihaja veliko novih rastlin. A pred novostmi naj še enkrat opozorim, da zelenjavo in (sadje) uživamo zato, da naše telo dobi dovolj kvalitetnih snovi za življenje (vitamini, minerali, antioksidanti). Seveda morajo te snovi iz našega prebavnega sistema priti tudi v kri in do vseh naših celic. Telo mora znati uporabiti te snovi iz hrane. Tega se nauči skozi razvoj. Torej je hrana, ki so jo jedli že naši predniki, našemu telesu poznana.

Zato sem še vedno prepričana, da mora večji del naše prehrane biti sestavljen iz rastlin in sadja, ki ga poznamo. Pri zelenjavi nekih velikih težav sicer ni, pri sadju pa me velikansko povpraševanje po tujem sadju (goji jagode, aronija) in zanemarjanje naših dobrih jabolk (pa borovnic, malin, robid) pogosto kar jezi. Nove vrtnine naj bodo samo popestritev naše prehrane in kolobarja, ki je predvsem v rastlinjaku pogosto preozek. Nikakor pa naj ne zamenjajo starih, dobro znanih vrtnin, kot so paradižnik, paprika, kumare, seveda pa tudi solata in zelje.

Zimski portulak

Zakaj mi je všeč ta vrtnina? Najprej zato, ker je nezahtevna, hitrorastoča, zato lahko v kratkem času pridelate veliko dobrega za naše telo. Ne zavzame velike površine v rastlinjaku, zato se mi zdi dokaj uporabna. Obstajata dva tolščaka. Letnega (užitnega) bomo spoznali, ko se bo dovolj ogrelo, zimskega lahko sejete že zdaj. Posejem ga v lončke, v rastlinjaku pa ga posejte kar na tla. Oglejmo si to rastlino.

Je sorodnik okrasne enoletnice, pisane nezahtevne pokrovne rožice, ki ji rečemo tudi portulak. Že ime pove, da gre za rastlino, ki jo pridelujemo pozimi. Nekoliko spominja na motovilec, odlična je zato, ker dobro pokrije gredice, v zimskem času varuje našo zemljo pred nevšečnostmi, ki jih prinaša zimsko vreme. Je rozetasta rastlina z manjšimi zelenimi, srčastimi listi, ki jih uživamo.

Zelene lističe in mlade poganjke jemo v svežih solatah, lahko pa jih kuhamo tudi kot špinačo. Dobrodošel je tudi v smutijih ali presnih sokovih, ki so danes tako popularni. Uživamo čim mlajše liste, užiten in predvsem zelo dekorativen je tudi cvetoč. Menim, da ga narezanega kar dodamo zeleni solati, radiču, endiviji, različnim namazom, predvsem pa v različne sveže sokove, ki si jih že mnogi redno delate.

Sejemo ga od konca septembra pa vse do konca marca. Sem pristaš setve v vrstice, ker lažje vzdržujemo rahla tla brez plevelov. Med vrstami naj bo 20 centimetrov, v vrsti na gosto. Gnojenje ni potrebno, zadošča zaloga hranil v tleh, spomladi ga hitro okopljemo, lahko ga zalijemo s koprivnim pripravkom.

Nasvet: Je prezimna rastlina, zato ga režemo v jeseni in potem še spomladi. Naredi tudi veliko semena, zato si lahko seme za naslednjo setev pridelate kar sami. Vendar ne čakajte, da rastlina porumeni – ko opazite prve razpočene plodnice (podobno kakor pri motovilcu), podstavite platno, papir in rastline porežite, dosušite in na koncu prečistite maso, da pridete do semena.

Miša Pušenjak Andska jagoda lahko popestri poletne večere.

Andska jagoda

Za razliko od toščaka, ki je hitrorastoča rastlina kratkih in hladnejših dni, je andska jagoda poletna, lahko bi rekli, plodovka. Andska jagoda ni popolnoma nova rastlina pri nas, še vedno pa je manj poznana. Sodi v družino Physalis, ki ima kar nekaj predstavnikov med vrtninami, pri nas ta čas v trgovinah dobite samo seme andske jagode (P. peruviana), v Severni in Južni Ameriki pa ima še veliko drugih sorodnikov. Mogoče najbolj znan je Tomatillo (Physalis philadelphica and Physalis ixocarpa). Verjetno pa vsi poznate staro okrasno rastlino iz te družine, ki smo ji dali svoje ime lampijončki (Physalis alkekengii). Pri vseh treh rastlinah gre za užitne plodove, ki s skrivajo v posebnih lupinicah – lampijončkih. Pri okrasnih rastlinah so oranžne barve in posušeni so prelepi tudi pozimi v vazah. Zagotovo jih mnogi poznate. Sredi teh lupinic se skrivajo jagode. Pri okrasnih so živo oranžne barve. Kljub mnenju mnogih so užitne, Kitajci so jih uporabljali celo v zdravilne namene, niso pa dobrega okusa, zato jih ne uživamo. V užitnih različicah andske jagode (volčje, perujsko jabolko) pa gre za zelo okusne jagode, polne vitamina C, odlične so za poletni prigrizek ob televiziji. Radi jih bodo imeli tudi otroci in z njimi lahko nadomestite veliko manj primeren čips, zelo dober pa je njen blag, nekoliko eksotičen okus v marmeladah, sokovih, smutijih in kompotih.

Rastlina sodi v družino razhudnikov, torej je v sorodu s paradižnikom, papriko, jajčevcem, krompirjem, tega ne pozabite. Vzgajamo jo s sadikami, da čim prej pridemo do pridelka in da rodi čim dalj časa. Sejemo jo zdaj. Pikiranje slabše prenaša, zato jo sejemo v lončke. Ne pozabite pa, da je svetlokalilka, seme kali uspešno samo na svetlem. Kako sejati svetlokalilke, sem že velikokrat napisala. Seme samo potisnemo v zemljo, da ga prst ne prekrije in do njega pride svetloba. Setev najprej zalijemo, v vodo za zalivanje dodamo pripravke iz morskih alg ali rastlinskih izvlečkov za uspešnejše kaljenje. Potem vse skupaj zavijte v folijo za živila, dokler ne opazite prvega kaljenja. Takrat folijo odstranite. Vsekakor morate vse skupaj postaviti na svetlo in toplo. Andska jagoda in njene sorodnice prihajajo k nam iz tropskih krajev in zahtevajo veliko toplote in sonca. Ne bi je pikirala, čeprav je tudi to možno. Lonček za setev naj bo premera 5–8 cm, kot za papriko. Sadike potrebujejo ves čas toploto in svetlobo. A ker gre za nezahtevno rastlino, lahko sadike vzgojite tudi na okenskih policah. Sejemo v februarju.

Andska jagoda in njene sorodnice bodo odlično uspevale v rastlinjakih, na vrtu pa jim odmerite najbolj sončna mesta. Okrasni lampijončki dobro uspevajo celo v polsenci. Primerni so tudi za pridelavo v loncih na terasah in balkonih. Zrastejo nekje do metra višine, a običajno so nižji. Odličnega okusa so samo popolnoma zrele jagode. To pa je takrat, ko se lampijonček okoli njih popolnoma posuši. Njihov eksotičen, a zelo blag okus imam res rada.

Naj bo zima bela ali ne, januarja in zlasti februarja navadno že krepko začutimo daljšanje dnevov in misli vse pogosteje uhajajo k cvetoči pomladi. Vrtnarji z zgodno ponudbo bujno cvetočih trobentic, ciklam, siljenih čebulnic in poplavo tujega rezanega cvetja pomlad prehitijo, tisti, ki pa raje prisluhnejo naravnemu ritmu in mirno sprejmejo raznolik začetek rasti, s podrobnim zanimanjem spremljajo vsak drobcen popek in zelen poganjek na vrtu. Če smo se malce potrudili in prejšnje leto pravilno zasadili naše zelene oaze, se bomo v obdobju od februarja do sredine aprila že naužili raznoterih barv okrasnih zelnatih trajnic.

Matic Sever Lepe prizore ustvarja preplet trobentic in žafranov.

Borke za prvo mesto

Če odmislimo že tako toplejšo klimo na mnogih primorskih vrtovih, na prvi pojav cvetov ključno vpliva mikroklima, ki je posledica predvsem izpostavljenosti soncu. Tako se sicer pregovornim znanilcem pomladi, kot so zvončki, jarice, telohi in žafrani na toplih, močno osončenih pobočjih navadno že konec februarja hkrati pridružijo še vijolično-modri jetrniki in rožnato-vijolični pljučniki. Težko je torej določiti absolutnega zmagovalca. Je pa res, da se globoko v zimskem času v toplejših premorih vsaj delno zbudijo telohi in zvončki.

Matic Sever Lahko si omislimo polnocvetne sorte zvončkov.

Današnja ponudba okrasnih trajnic je zelo bogata, zato lahko izbiramo med številnimi vrstami in sortami, ki variirajo tudi po zgodnosti. Pri žafranih se bomo najprej z zlato rumeno oziroma s svetlo vijolično do rožnato srečali na primer pri turškem (Crocus ancyrencis) in Tommasinijevem žafranu (C. tommasinianus). Naj pa na tem mestu omenim še manj znano zimsko trajnico, to je pomladanska ciklama; Cyclamen coum, ki pogosto zacveti še pred pravo pomladjo.

Blazinasto in poleglo

V toplem marcu in aprilu je na izbiro že ogromno cvetočih nizkih blazinastih ali poleglih trajnic, ki jih sadimo predvsem v skalnjake, na rob gredic, na grobove ipd. Mahovni kamnokreči; Saxifraga x arendsii in podobni, so do nedavnega s cvetenjem čakali vsaj do konca marca, nekatere nove sorte, kot sta seriji Alpino Early in Pixi Pan, pa cvetne popke pogosto razvijejo že januarja. Kasneje se jim pridružijo bogato cvetoče avbrecije, iglaste plamenke, skalne zlatenke, repnjaki in drugi. Ne pozabimo, da gredo k njihovim barvam lepo rumeno-zelena socvetja mlečkov.

Matic Sever Mahovni kamnokreči iz sortne serije 'Pixie' na zimzelenih blazinah zelo zgodaj razpirajo bele, rdeče ali roza cvetove.

Pod listavci

Senčni predeli največkrat ne veljajo za ravno najbolj cvetoča območja vrta, a ravno zgodnja pomlad je tisti čas, ki ga veliko trajnic izkoristi za napajanje s sončno energijo, vse dokler se lesnate rastline ne olistajo. Okoli debel lahko pričaramo pisane preproge belih, rožnatih ali vijoličnih pljučnikov, jetrnikov, telohov, različnih jegličev, belih podlesnih ali vijoličnih grških vetrnic, modrih spomladanskih torilnic in številnih nizkih čebulnic, tudi čemaža.

Matic Sever Obloglavi jegliči niso ravno prvi, a v toplejših začetkih pomladi pohitijo s cvetenjem.

Zimzeleno ogrodje

Cvetoča predstava se ne začne v velikem slogu, saj višek spomladanskega cvetja pokriva predvsem april in maj, zato je pametno poskrbeti za nekakšno zelnato ogrodje. Po gredah razmestimo eno do dve, v večjih zasaditvah lahko tudi več različnih vrst zimzelenih trajnic, ki bodo že pozimi skrbele za nekaj zelenja in bodo krasno ozadje oziroma spremljava prvim cvetovom. Zelo primerne so bergenije, mandljevolistni in naskalni mleček (Euphorbia amygdaloides in E. myrsinites), Morrowov šaš (Carex morrowii), liriope (Liriope muscari) in blazinaste avbrecije, iglaste plamenke, vednozeleni greniki ter morda še kavkaški repnjaki s sivo-zelenimi listnimi rozetami.

Matic Sever Pomladna ciklama je zgodna, zanimivi so tudi listi, ki so pisani ali celo povsem sivi.

Trajnice, ki hitro odženejo

Vedno poudarjam, da ni vse v cvetu, zato se rad posvetim tudi izborom trajnic, ki hitro poženejo liste oziroma poganjke. Številne so izredno zanimive že mnogo pred cvetenjem, zeleni, rdečkasti, sivkasti ali pisani poganjki pa hitro okrasijo pretežno gola tla. Med take prištevamo volčji bob, ostrožnik, plahtico ali rosnik, potoniko, maslenico, turški mak, orlico, vrtno kresnico in latasto plamenko.

Neznan Tommasinijev žafran je na voljo v več odtenkih vijolične do rožnate, je pa eden zgodnješih.