Stoletna Antonija Jeraj: "Ko mi je bilo pa celo življenje fejst!"

Rozmari Petek, 23.2.2019
Rozmari Petek

Za nič ji ni žal, vse je kot mora biti. Vsak dan si pripravi kosilo, pomije posodo, počiva in telovadi. "Zdaj bolj gospo špilam," prešerno doda stoletnica.

Postavljanje prometnih znakov s številkami 30, 50, 70 na dvoriščih hiš je menda (na nesrečo cestarjev, ki morajo znake pogosto nadomeščati) prava slovenska folklora. Včasih jih že opazimo ne več. A pred dnevi, ko sem se potikala po Zgornji Savinjski dolini, enega znaka vendarle nisem mogla zgrešiti. Pred prikupno hiško ob cesti ob Rečici v Savinji je stala smreka z napisom Antonija in s tromestno številko. So smreko postavili ob stoletnici, vprašam mojega takratnega vodiča, dobrega poznavalca doline Jožeta Tlakerja. "Seveda. Domačini so jo postavili. Gospa je namreč še povsem čila. Še celo kosila si sama kuha in prav nič dementna ni, kot se to rado zgodi ljudem v takšnih častitljivih letih. Skratka, neverjetna," mi pojasni.

image
Rozmari Petek Antonija Jeraj si pri svojih stotih letih vsak dan sama skuha kosilo.

Do 90. leta šivala po domovih

Enostavno morala sem jo videti. Poklicala sem njenega sina Janeza Jeraja. "Vi se kar oglasite, ampak povejte kdaj, da si mama uredi pričesko," me povabi. Super! Gospa, ki še vedno da nekaj na svoj videz, se veselim. Pričakala me je drobna, zelo urejena gospa. Ni bila za štedilnikom. "No, sem vedela, da pridete in da bomo malo poklepetali, pa sem si že včeraj skuhala kosilo, da si ga bom danes le pogrela," mi vljudno pojasni in me povabi v dnevno sobo, kjer se pridružita sin Janez in snaha Pavla.

image
Rozmari Petek Tako je. Stoletnico imajo pri hiši!
Antonija še vedno vsako jutro telovadi

Pravzaprav je Pavla žena njenega posvojenega sina Andreja, mi pojasnijo. "Moja sestra je zelo mlada umrla. Andrej je bil takrat star pet let. Moja mama ga ni mogla imeti, tako je prišel k nam," pove Antonija. Malo bolj živahen kot njuna otroka je sicer že bil, se strinja omizje, tudi malo več skrbi ji je povzročal, dodajo in opišejo nekaj bolj smešnih prigod iz njegovih divjih mladostnih let.

Antonija ima sicer že zaradi svojega poklica v rokavu polno zabavnih anekdot. Bila je ena zadnjih in zelo iskanih šivilj, ki so tiste dni šivale po domovih. Temu so rekli, da gre v štiro. Dejansko je bila teden dni pri eni družini, nato teden dni pri drugi, in tako naprej. "Pred vojno in po njej ni bilo nobenega materiala. Običajno sem pri eni hiši najprej vse poflikala, pošila. Več starega kot novega sem naredila. Saj niso imeli ljudje denarja, otrok pa veliko. Večkrat sem iz kakšne stare obleke naredila kak nov kos. Kasneje sem šivala tudi za krste, birme, poroke," opiše delo, ki ga je opravljala skoraj do svojega 90. leta. Vsaj do takrat se je še tudi s kolesom vozila. "Prvič, ko sem občutila, da nisem več tako stabilna, sem kolo pospravila in si rekla, da življenja pa ne bom na cesti iskala."

image
Rozmari Petek Antonija Jeraj ob svojih najbližjih

Še vedno pa vsako jutro telovadi. Včasih je dan začela s počepi. "Zdaj me kolena mučijo, zato delam predklone. Saj sem šla pred časom zaradi težav s koleni k zdravniku, pa me je odslovil, češ, naj si preberem svoj emšo na kartoteki. Od takrat ne grem več k zdravniku," pribije čila Antonija. "No, pa saj vsega pa človek tudi ne more imeti, kaj," doda. Slaba volja ni nekaj, kar bi se jo dolgo držalo. "Doma nas je bilo trinajst otrok, najstarejša sestra je sicer komaj leto dni stara umrla. Oče nam je vedno govoril, toliko vas je, da vas je za igranje in za vse zadosti. In še, da prej ne moremo iti spat, dokler si nismo spet vsi dobri. Ker znali smo se spreti tudi samo zaradi tega, kdo bo dobil srednji del na pol prerezanega krompirja v oblicah," se ljubko nasmeje stoletnica.

image
Rozmari Petek Mlada Antonija s svojo družino.

Prerokovalka potrdila moževo vrnitev

Oče je bil tisti, ki je Antoniji, ko se je izučila za šiviljo, kupil prvi šivalni stroj, ki ga je potem leta nosila od hiše do hiše. "Saj je vprašal mojo učiteljico, kakšen poklic bi bil zame, pa je učiteljica poudarila, da sem v tem odlična. Tudi kasneje sem vedno uživala v tem poklicu," se spomni. Ravno zato je včasih pogoltnila slino pri kakšni hiši, ki ji je za teden dela plačala manj, kot bi si zaslužila. "Bila sem tiho, a k tisti hiši nisem nikoli več prišla," se spomni. Potrpežljivost je spet ena od njenih velikih vrlin. Svojega bodočega moža je ravno spoznala, nato pa je odšel v vojsko in se sedem let ni vrnil. Kako ste sploh vedeli, da je še živ, vprašam. "Saj sva si pisala. Vseskozi. Pa še šlogarco sem vprašala, ali se bo še vrnil. In je potrdila, da se bo," se nasmeje Antonija. Ko se je vrnil, sta se poročila. Na silvestrovo 1945. leta. "Zato, da je še celo leto držalo," spet navihano doda.

image
Rozmari Petek Šestnajstega januarja je Antonija Jeraj (tretja zgoraj) edina od bratov in sestra dopolnila 100 let.
Antonijin recept?
Kako dočakati stotico, je bilo eno od pogostih vprašanj, ki jih je slišala te dni, ko so se obiski kar vrstili. Pa jo vprašamo, kaj jé. "Kar je. Same dobre stvari. Žgance, zelje, štruklje, kašo, to, kar smo doma imeli. To še zmeraj rada jem. Pa to še vsaj znam skuhati," pojasni, medtem ko pije dopoldansko kavo. "Ko pride soseda, spijem tudi kozarček sladkega vina, ki ga prinese s seboj." Obenem nikoli ne izpusti obroka, sploh zajtrka in kosila ne. Mesa poje sicer bolj malo, "a ko se kdaj ustavimo v gostilni, zahteva mastno pečenko, ne borovo," doda Andrej.

Po kakšni uri dobrodušnega kramljanja s stoletnico in njeno prijetno družino (medtem se nam je pridružil tudi Andrej) ti postane jasno, kako Antoniji Jeraj uspe ostati čila in zdrava. Ima čudovito družino. Je sicer res, da je lani izgubila sina, soustanovitelja celjske Fakultete za logistiko in profesorja na mariborski univerzi dr. Mira Jeraja, a leta so jo naučila, da je življenje kolaž veselih in žalostnih dogodkov. Na vprašanje, kdaj ji je bilo v življenju najlepše, najprej izstreli: "Ko mi je bilo pa celo življenje fejst. Še sedaj, saj nič kaj veliko ne delam. Bolj gospo špilam. Če imaš dobro družino, je lepo." Nato še malo razmisli in doda, da najbrž takrat, ko se je iz vojske vrnil njen ljubi. Obenem znova poudari, da je vseskozi uživala v svojem poklicu. Ob pogledu na sina in posvojenca ti je jasno, da je uživala tudi kot mati. Celo vnuke je vzgajala in jih, tudi z nekaj strogosti, vzgojila v dobre in poštene ljudi. "Če bi lahko, bi v svojem življenju sploh kaj spremenili?" jo vprašam, čeprav že nekako slutim, kaj bo odgovorila … "Ne, ničesar ne bi spreminjala. Tako ali tako nikoli nisi dovolj pameten. Najbrž, da je bilo to najboljše."

Anketa

Ali ste po praznikih na dieti?

Sudoku