Za setev paradižnika je dva meseca prezgodaj
Kolobarjenje, menjava rastlin, je prvi in zelo pomemben ukrep v ekološkem vrtnarstvu. Ne poznamo samo triletnega, v uporabi sta tudi štiriletno ali petletno, vsaka botanična družina ima svo je zahteve.
Za nami so najlepši in tudi najbolj nori dnevu v letu in življenje se počasi vrača v stare tire. Tudi vrtičkarji bodo hitro pričeli na družabnih omrežjih kazati, kaj vse že imajo posejano. Naj vas najprej opomnim, da je za setev paradižnika še najmanj dva meseca prezgodaj, s setvijo paprike in jajčevca pa tudi počakajte vsaj še dva do tri tedne. Naslednjih 14 dni, ki so pred nami, je smiselno sejati edino zelenjavo za mikro zelenje ali kalčke.
Čas za razmišljanje
Je pa zdaj še dovolj časa za razmišljanje in načrtovanje dela v prihodnjem letu. Osnovni pogoj za vrtnarjenje brez kemije je, da imamo zdravo in živo zemljo, saj se le v taki vrtnine dobro počutijo. Ko mine žar novoletnega praznovanja, vrtičkarji hitro spet razmišljajo o novih setvah. Prvi korak je, da si pripravimo načrt na papirju. Mnoge kolobar še vedno skrbi, saj menijo, da je zapletena zadeva, pa to nikakor ni. Pomembno je le, da se zavedate, da je kolobariti nujno, tudi v rastlinjaku.
Eno samo pravilo pri načrtovanju kolobarja moramo vedno upoštevati
Na vrtu je treba načrtovati setve in sejanja tako, da mine čim dlje, preden na isto gredico pridejo rastline iz iste botanične družine. Povprečni presledek naj bi bil tri leta, čeprav pri nekaterih botaničnih družinah priporočam daljše presledke, pri drugih pa lahko vrtnarimo celo s krajšimi.
Triletni presledek je primeren in zadosten za kobulnice, bučnice, okro in portulake, za silo zadošča tudi za metuljnice in čebulnice. Vedno pa bo povsem dovolj triletni presledek pri razhudnikih in košaricah. Slednje si lahko sledijo celo vsako drugo leto, pri tem pa je seveda dobro, da se vmes na tej gredici izmenja čim več drugih rastlin. Zagotovo pa triletni presledek ne bo zadoščal pri za kolobar najbolj občutljivih špinačnicah (lobodovke) in križnicah. Te vrtnine so zelo občutljive za ozek kolobar in priporočam, da skušate narediti vsaj štiriletni presledek, čeprav je za dolgoročno pridelovanje zelja, cvetače, brokolija in še česa priporočljiv petletni kolobar. Kolobar torej ni triletni, štiriletni ali petletni, vsaka botanična družina ima svoje zahteve.
Botanične družine in njihovi člani
Pri načrtovanju kolobarja ne upoštevamo samo posamezne rastlinske vrste, ampak tudi njihove sorodstvene vezi – botanične družine. Na srečo jih med zelenjadnicami ni ravno veliko.
Vsekakor so v kolobarju izrednega pomena metuljnice. med katere uvrščamo tudi stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičeriko, dolgo vigno, mungo fižol in mehiški limski fižol. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko. Metuljnice so občutljive za ozek kolobar, menim, da je kar nekaj težav pri pridelavi visokega fižola v zadnjih letih tudi posledica ozkega kolobarja v žičnicah. Veliko manj ali skoraj nič težav nimajo tisti, ki fižol pridelujejo na koruzi, seveda vsako leto na drugem mestu. Vsaj dvoleten kolobar je obveza za zdravo pridelovanje, priporočam pa triletni razmik med pridelovanjem stročnic na istem mestu.
Najpogosteje za pridelovanjem metuljnic sadimo kapusnice, ki so del družine križnic. Ta skupina sodi med najbolj zahtevne vrtnine, zato jim je nujno treba zagotoviti ustrezno širok kolobar. Križnicam trileten kolobar ne zadošča. V to skupino sodijo vse kapusnice (zelje, cvetača, ohrovt, kolerabica, kitajsko zelje).
Poleg njih med križnice uvrščamo tudi repo, podzemno kolerabo in redkev ter redkvico. Križnice so še rukola, azijske listnate rastline in še dve zelo koristni rastlini za zeleni podor, oljna redkev in bela gorjušica, a tudi oljna ogrščica in repica. Iz te družine je tudi hren. Priporočam petletni kolobar, najmanj štiriletni pa je obvezen.
Za razhudnike dvoletni presledek
Naslednji so razhudniki. Najbolj znani so paradižnik, paprika in jajčevec ter krompir. Med novejšimi pa so perujska, volčja, andska jagoda (jabolka) oziroma Physalis peruviana, tomatillo oziroma Physalis philadelphica in pepino (Solanum muricattum). Razhudniki sicer niso najbolj občutljivi za ozek kolobar, vendar priporočam dvoletni presledek, tudi v rastlinjakih.
Zelo dobro poznate tudi rastline iz družine kobulnic. V to družino uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, redkejši so pastinak, komarček in sladki komarček in koriander. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina. V živi, zdravi zemlji bo zadoščal triletni presledek.
Za ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk (špinačnice). V to družino poleg špinače in blitve (mangolda) uvrščamo tudi rdečo peso. V zadnjih letih se na vrtovih pojavljata še vrtna loboda (francoska špinača) in kvinoja, ki sta prav tako del družine špinačnic, medtem ko jagodna špinača, novozelandska špinača in malabar špinača kljub imenu niso v sorodu s špinačnicami. Nujen je vsaj štiriletni kolobar.
Košarice in bučnice
Naslednje so košarice. Sem uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarici sta tudi regrat in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Niso znane po tem, da imajo veliko težav v ozkem kolobarju, vendar pridelava solatnic zunaj idealne rastne dobe (zgodnja spomlad, pozna jesen in predvsem zima) slabijo njihov imunski sistem, zato je idealen vsaj dvoletni kolobar, najbolje pa triletni.
Ne smemo pozabiti še bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zagotovite jim triletni presledek, pa bo težav veliko manj.
Zadnja botanična družina, ki ima na vrtu več predstavnikov, so čebulnice, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por pa tudi zelišča, kot sta drobnjak in kitajski drobnjak. Družina absolutno sovraži organska gnojila, predvsem pa hlevski gnoj. Kompost in kupljena organska gnojila so v manjših odmerkih dovoljena na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, posebno za por in obe zelišči. Vsaj triletni kolobar zadošča, če je v času, ko na gredicah ni čebulnic, splet predelovanih vrtnin čim bolj pisan. Za dolgoročno pridelovanje priporočam vsaj štiriletni presladek.
Sladka koruza sodi med trave, nima sorodnikov med vrtninami, je pa »sestrična« vseh pravih žit in trav. Špajkovke so družina samo z enim članom na zelenjavnem vrtu, to je motovilec. Je pa bližnji sorodnik baldrijan. Letni (užitni tolščak) in zimski portulak sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj trileten kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi.
Kako načrtovati kolobar
Najlažje je tako, da razdelimo vrtnine v štiri skupine. V prvo damo velike potrošnike hranil, v drugo tiste, ki potrebujejo hranila, a ne prenašajo gnojenja s hlevskim gnojem. V tretjo damo tiste, ki ga po večini ne potrebujejo, v četrti pa so vrtnine, ki jih sadimo povsod, običajno kar kot dopolnilne dodatne vrtnine v mešanih posevkih oziroma posevkih z zelo kratko življenjsko dobo. Če uvrstimo na vrt samo te tri skupine rastlin, že imamo triletni kolobar. Če potem le nekoliko pomešamo še mesta sajenja, je kolobar pogosto kar šestletni. Da ni tako enostavno, poskrbijo rastline za zeleni podor. Zato si je treba vsako leto vse zapisati ali narisati.
V prvi skupini, torej med najpožrešnejšimi vrtninami, so razhudniki, kapusnice, blitva, sladka koruza in bučnice. Te vrtnine lahko pognojimo s polnimi priporočenimi odmerki kupljenih organskih gnojil ali hlevskim gnojem (do 3 l/m2), če gnojimo s kompostom, ga lahko damo 10-12 l/m2. V drugi skupini so predvsem vse korenovke, radič in endivija, por, odvisno od založenosti zemlje s hranili tudi visoki fižol, dolga vigna in limski fižol. Celo lečo in čičeriko lahko uvrstimo v to skupino, a samo v primeru, da so vrtna tla slabše ali povprečno založena s hranili. V nekaterih primerih, v odvisnosti od analize zemlje, damo v to skupino tudi francosko špinačo in druge špinačnice (novozelandska špinača, jagodna špinača), kvinojo. Poraba komposta je 8–10 l/m2, pri kupljenem organskem gnojilu uporabite 50–75 % priporočenega odmerka, korenovke pa so za gnojenje z gnojem zelo občutljive. To skupino sadimo, sejemo na gredice, kjer so bile v preteklem letu vrtnine prve skupine. V tretji skupini so čebulnice (razen pora) in stročnice: nizki fižol, nizki in srednje visoki grah ter bob. V skupini, ki jo lahko sadimo povsod, predvsem pa iščemo njene dobre sosede in ji ne odmerjamo posebne gredice, pa so solata, portulak, rukola, azijske listnate rastline, špinača, motovilec, mesečna redkvica, tudi nadzemna kolerabica, ki je lahko v tej ali v tretji skupini. Tem vrtninam zemlje ne gnojimo, lahko jim dodate le nekaj malega komposta, največ 5 l/m2.
Če vrt zasajate samo v mešanih posevkih, kolobarjenje ni tako nujno in obvezno, čeprav priporočam kolobarjenje z glavnimi posevkom. Pomembno je tudi, da celotne kombinacije selite po gredicah skupaj z ustreznim gnojenjem.
Posejmo tudi kaj bolj eksotičnega
Počasi se bliža čas prvih setev, v rastlinjaku pa seveda lahko posejete že marsikaj. Na prvem mestu naj opozorim, da je za setev paradižnika še prezgodaj, posejete pa lahko čilije, feferone, jajčevec, zeleno, listnati peteršilj, tudi večino zelišč in kot posebnost grah in bob pa celo stroke česna, ki se še ne sme saditi zunaj.
V zadnjih letih k nam prihaja veliko novih rastlin. A pred novostmi naj še enkrat opozorim, da zelenjavo in (sadje) uživamo zato, da naše telo dobi dovolj kvalitetnih snovi za življenje (vitamini, minerali, antioksidanti). Seveda morajo te snovi iz našega prebavnega sistema priti tudi v kri in do vseh naših celic. Telo mora znati uporabiti te snovi iz hrane. Tega se nauči skozi razvoj. Torej je hrana, ki so jo jedli že naši predniki, našemu telesu poznana.
Zato sem še vedno prepričana, da mora večji del naše prehrane biti sestavljen iz rastlin in sadja, ki ga poznamo. Pri zelenjavi nekih velikih težav sicer ni, pri sadju pa me velikansko povpraševanje po tujem sadju (goji jagode, aronija) in zanemarjanje naših dobrih jabolk (pa borovnic, malin, robid) pogosto kar jezi. Nove vrtnine naj bodo samo popestritev naše prehrane in kolobarja, ki je predvsem v rastlinjaku pogosto preozek. Nikakor pa naj ne zamenjajo starih, dobro znanih vrtnin, kot so paradižnik, paprika, kumare, seveda pa tudi solata in zelje.
Zimski portulak
Zakaj mi je všeč ta vrtnina? Najprej zato, ker je nezahtevna, hitrorastoča, zato lahko v kratkem času pridelate veliko dobrega za naše telo. Ne zavzame velike površine v rastlinjaku, zato se mi zdi dokaj uporabna. Obstajata dva tolščaka. Letnega (užitnega) bomo spoznali, ko se bo dovolj ogrelo, zimskega lahko sejete že zdaj. Posejem ga v lončke, v rastlinjaku pa ga posejte kar na tla. Oglejmo si to rastlino.
Je sorodnik okrasne enoletnice, pisane nezahtevne pokrovne rožice, ki ji rečemo tudi portulak. Že ime pove, da gre za rastlino, ki jo pridelujemo pozimi. Nekoliko spominja na motovilec, odlična je zato, ker dobro pokrije gredice, v zimskem času varuje našo zemljo pred nevšečnostmi, ki jih prinaša zimsko vreme. Je rozetasta rastlina z manjšimi zelenimi, srčastimi listi, ki jih uživamo.
Zelene lističe in mlade poganjke jemo v svežih solatah, lahko pa jih kuhamo tudi kot špinačo. Dobrodošel je tudi v smutijih ali presnih sokovih, ki so danes tako popularni. Uživamo čim mlajše liste, užiten in predvsem zelo dekorativen je tudi cvetoč. Menim, da ga narezanega kar dodamo zeleni solati, radiču, endiviji, različnim namazom, predvsem pa v različne sveže sokove, ki si jih že mnogi redno delate.
Sejemo ga od konca septembra pa vse do konca marca. Sem pristaš setve v vrstice, ker lažje vzdržujemo rahla tla brez plevelov. Med vrstami naj bo 20 centimetrov, v vrsti na gosto. Gnojenje ni potrebno, zadošča zaloga hranil v tleh, spomladi ga hitro okopljemo, lahko ga zalijemo s koprivnim pripravkom.
Nasvet: Je prezimna rastlina, zato ga režemo v jeseni in potem še spomladi. Naredi tudi veliko semena, zato si lahko seme za naslednjo setev pridelate kar sami. Vendar ne čakajte, da rastlina porumeni – ko opazite prve razpočene plodnice (podobno kakor pri motovilcu), podstavite platno, papir in rastline porežite, dosušite in na koncu prečistite maso, da pridete do semena.
Andska jagoda
Za razliko od toščaka, ki je hitrorastoča rastlina kratkih in hladnejših dni, je andska jagoda poletna, lahko bi rekli, plodovka. Andska jagoda ni popolnoma nova rastlina pri nas, še vedno pa je manj poznana. Sodi v družino Physalis, ki ima kar nekaj predstavnikov med vrtninami, pri nas ta čas v trgovinah dobite samo seme andske jagode (P. peruviana), v Severni in Južni Ameriki pa ima še veliko drugih sorodnikov. Mogoče najbolj znan je Tomatillo (Physalis philadelphica and Physalis ixocarpa). Verjetno pa vsi poznate staro okrasno rastlino iz te družine, ki smo ji dali svoje ime lampijončki (Physalis alkekengii). Pri vseh treh rastlinah gre za užitne plodove, ki s skrivajo v posebnih lupinicah – lampijončkih. Pri okrasnih rastlinah so oranžne barve in posušeni so prelepi tudi pozimi v vazah. Zagotovo jih mnogi poznate. Sredi teh lupinic se skrivajo jagode. Pri okrasnih so živo oranžne barve. Kljub mnenju mnogih so užitne, Kitajci so jih uporabljali celo v zdravilne namene, niso pa dobrega okusa, zato jih ne uživamo. V užitnih različicah andske jagode (volčje, perujsko jabolko) pa gre za zelo okusne jagode, polne vitamina C, odlične so za poletni prigrizek ob televiziji. Radi jih bodo imeli tudi otroci in z njimi lahko nadomestite veliko manj primeren čips, zelo dober pa je njen blag, nekoliko eksotičen okus v marmeladah, sokovih, smutijih in kompotih.
Rastlina sodi v družino razhudnikov, torej je v sorodu s paradižnikom, papriko, jajčevcem, krompirjem, tega ne pozabite. Vzgajamo jo s sadikami, da čim prej pridemo do pridelka in da rodi čim dalj časa. Sejemo jo zdaj. Pikiranje slabše prenaša, zato jo sejemo v lončke. Ne pozabite pa, da je svetlokalilka, seme kali uspešno samo na svetlem. Kako sejati svetlokalilke, sem že velikokrat napisala. Seme samo potisnemo v zemljo, da ga prst ne prekrije in do njega pride svetloba. Setev najprej zalijemo, v vodo za zalivanje dodamo pripravke iz morskih alg ali rastlinskih izvlečkov za uspešnejše kaljenje. Potem vse skupaj zavijte v folijo za živila, dokler ne opazite prvega kaljenja. Takrat folijo odstranite. Vsekakor morate vse skupaj postaviti na svetlo in toplo. Andska jagoda in njene sorodnice prihajajo k nam iz tropskih krajev in zahtevajo veliko toplote in sonca. Ne bi je pikirala, čeprav je tudi to možno. Lonček za setev naj bo premera 5–8 cm, kot za papriko. Sadike potrebujejo ves čas toploto in svetlobo. A ker gre za nezahtevno rastlino, lahko sadike vzgojite tudi na okenskih policah. Sejemo v februarju.
Andska jagoda in njene sorodnice bodo odlično uspevale v rastlinjakih, na vrtu pa jim odmerite najbolj sončna mesta. Okrasni lampijončki dobro uspevajo celo v polsenci. Primerni so tudi za pridelavo v loncih na terasah in balkonih. Zrastejo nekje do metra višine, a običajno so nižji. Odličnega okusa so samo popolnoma zrele jagode. To pa je takrat, ko se lampijonček okoli njih popolnoma posuši. Njihov eksotičen, a zelo blag okus imam res rada.
Zgodnje, zanimive in trajne
Naj bo zima bela ali ne, januarja in zlasti februarja navadno že krepko začutimo daljšanje dnevov in misli vse pogosteje uhajajo k cvetoči pomladi. Vrtnarji z zgodno ponudbo bujno cvetočih trobentic, ciklam, siljenih čebulnic in poplavo tujega rezanega cvetja pomlad prehitijo, tisti, ki pa raje prisluhnejo naravnemu ritmu in mirno sprejmejo raznolik začetek rasti, s podrobnim zanimanjem spremljajo vsak drobcen popek in zelen poganjek na vrtu. Če smo se malce potrudili in prejšnje leto pravilno zasadili naše zelene oaze, se bomo v obdobju od februarja do sredine aprila že naužili raznoterih barv okrasnih zelnatih trajnic.
Borke za prvo mesto
Če odmislimo že tako toplejšo klimo na mnogih primorskih vrtovih, na prvi pojav cvetov ključno vpliva mikroklima, ki je posledica predvsem izpostavljenosti soncu. Tako se sicer pregovornim znanilcem pomladi, kot so zvončki, jarice, telohi in žafrani na toplih, močno osončenih pobočjih navadno že konec februarja hkrati pridružijo še vijolično-modri jetrniki in rožnato-vijolični pljučniki. Težko je torej določiti absolutnega zmagovalca. Je pa res, da se globoko v zimskem času v toplejših premorih vsaj delno zbudijo telohi in zvončki.
Današnja ponudba okrasnih trajnic je zelo bogata, zato lahko izbiramo med številnimi vrstami in sortami, ki variirajo tudi po zgodnosti. Pri žafranih se bomo najprej z zlato rumeno oziroma s svetlo vijolično do rožnato srečali na primer pri turškem (Crocus ancyrencis) in Tommasinijevem žafranu (C. tommasinianus). Naj pa na tem mestu omenim še manj znano zimsko trajnico, to je pomladanska ciklama; Cyclamen coum, ki pogosto zacveti še pred pravo pomladjo.
Blazinasto in poleglo
V toplem marcu in aprilu je na izbiro že ogromno cvetočih nizkih blazinastih ali poleglih trajnic, ki jih sadimo predvsem v skalnjake, na rob gredic, na grobove ipd. Mahovni kamnokreči; Saxifraga x arendsii in podobni, so do nedavnega s cvetenjem čakali vsaj do konca marca, nekatere nove sorte, kot sta seriji Alpino Early in Pixi Pan, pa cvetne popke pogosto razvijejo že januarja. Kasneje se jim pridružijo bogato cvetoče avbrecije, iglaste plamenke, skalne zlatenke, repnjaki in drugi. Ne pozabimo, da gredo k njihovim barvam lepo rumeno-zelena socvetja mlečkov.
Pod listavci
Senčni predeli največkrat ne veljajo za ravno najbolj cvetoča območja vrta, a ravno zgodnja pomlad je tisti čas, ki ga veliko trajnic izkoristi za napajanje s sončno energijo, vse dokler se lesnate rastline ne olistajo. Okoli debel lahko pričaramo pisane preproge belih, rožnatih ali vijoličnih pljučnikov, jetrnikov, telohov, različnih jegličev, belih podlesnih ali vijoličnih grških vetrnic, modrih spomladanskih torilnic in številnih nizkih čebulnic, tudi čemaža.
Zimzeleno ogrodje
Cvetoča predstava se ne začne v velikem slogu, saj višek spomladanskega cvetja pokriva predvsem april in maj, zato je pametno poskrbeti za nekakšno zelnato ogrodje. Po gredah razmestimo eno do dve, v večjih zasaditvah lahko tudi več različnih vrst zimzelenih trajnic, ki bodo že pozimi skrbele za nekaj zelenja in bodo krasno ozadje oziroma spremljava prvim cvetovom. Zelo primerne so bergenije, mandljevolistni in naskalni mleček (Euphorbia amygdaloides in E. myrsinites), Morrowov šaš (Carex morrowii), liriope (Liriope muscari) in blazinaste avbrecije, iglaste plamenke, vednozeleni greniki ter morda še kavkaški repnjaki s sivo-zelenimi listnimi rozetami.
Trajnice, ki hitro odženejo
Vedno poudarjam, da ni vse v cvetu, zato se rad posvetim tudi izborom trajnic, ki hitro poženejo liste oziroma poganjke. Številne so izredno zanimive že mnogo pred cvetenjem, zeleni, rdečkasti, sivkasti ali pisani poganjki pa hitro okrasijo pretežno gola tla. Med take prištevamo volčji bob, ostrožnik, plahtico ali rosnik, potoniko, maslenico, turški mak, orlico, vrtno kresnico in latasto plamenko.