Splošno razmišljanje je, da je odnos nekaj, kar gradiva oba, torej tako jaz, kot naš partner. Običajno to pomeni, da smo pripravljeni vlagati v odnos, kot radi rečemo, če bo v odnos vlagal tudi on. V nasprotnem primeru pa kaj hitro pridemo do zaključka, da se pravzaprav trudimo le mi in se začnemo spraševati, čemu le.

Profimedia Kaj nas ločuje? Prepričanje, da nas mora partner ljubiti na enak način, kot mi ljubimo njega.

Rad/a te imam, če me imaš rad/a tudi ti

To razširjeno razmišljanje temelji na pogojni ljubezni – torej rad/a te imam, če presodim, da v odnos vlagaš vsaj toliko kot jaz. V tem namreč prepoznam, da me imaš rad/a tudi ti. Če me nimaš, ne vidim smisla v tem, da se trudim le jaz.

V jedru te vrste razmišljanja je prepričanje, da imamo nekoga lahko radi le, če ima tudi on nas. Zanimivo pa je, da takšno razmišljanje pogosto uporabimo v partnerskem razmerju, ne pa tudi v odnosu do otroka.

Kateri starš bi rekel, da ima svojega otroka rad le takrat, ko ima tudi otrok rad njega? Da ga ima rad le takrat, ko otrok počne vse tisto, kar od njega zahteva ali želi? Takšnih staršev na srečo ni veliko. V partnerskih odnosih pa se sprašujemo, kako le naj izboljšamo odnos, ko pa se druga stran nič ne trudi.

Se trudim izboljšati odnos zate ali zame?

Odnos sem pravzaprav jaz. Z vsem svojim razmišljanjem, čustvovanjem in delovanjem. Odnos je moj način, kako ob drugem skrbim za svoje dobro počutje. Odnos je zavedanje, da vse kar počnem, delam zaradi sebe in za sebe. Je zavedanje, da vlagam v partnersko razmerje, ker si mi pomemben, ker ob tebi lahko zadovoljujem svoje potrebe po ljubezni, povezanosti, intimnosti, varnosti, ker ob tebi lahko živim svojo vlogo žene, partnerke, matere. Preprosto povedano, v odnos torej vlagamo zato, ker prepoznavamo, da imamo od tega korist. Ne vlagam torej zaradi tebe, kot radi rečemo, temveč zaradi sebe.

Profimedia Odnos je zavedanje, da vse kar počnem, delam zaradi sebe in za sebe. Preprosto povedano, v odnos torej vlagamo zato, ker prepoznavamo, da imamo od tega korist.

Rešitev? Osredotočite se nase

Zavedanje, da se s partnerjem želimo povezati zaradi sebe, da je to v našem interesu, je tisto, s katerim si bomo pomagali odgovoriti na naslovno vprašanje. Predvsem zato, ker se bomo ob takšnem razmišljanju osredotočili nase in na to, kar za večjo povezanost lahko naredimo mi. Namesto, da bi čakali, da prvo potezo naredi naš partner oziroma bi to od njega celo zahtevali. In če smo iskreni, imamo odgovor na vprašanje, kaj za večjo povezanost lahko naredimo sami. Verjamem namreč, da vsi pri sebi zelo dobro vemo, kdaj doživljamo, da smo si s partnerjem blizu in kdaj ne.

Že razmišljanje o tem, bo vplivalo na večji občutek povezanosti. Na ta način se boste spomnili, čemu ste si za partnerja izbrali prav to osebo in ne katero drugo.

Kaj vas ovira, da ob aktivnostih, ob katerih smo uživali takrat, ne bi uživali tudi zdaj in s tem prispevali kamenček v mozaiku imenovanem odnos?

"Če te ujamejo, bodo vsi ljudje, ki jih opisuješ, ujeti in ubiti, njihovi domovi pa zažgani," jo je posvaril. Takoj je naredila, kot je rekel njen tovariš, se še danes opraviči, da je otroška pamet bila še drugačna kot odrasla izkušenost.

Pravite, da se, kjer se zaključi film Preboj, za vas zgodba o bitki na Menini planini ni končala.

Ne. Ko smo prišli v dolino, so nas čudno gledali: "Joj, a veste, da vas v Kamniku in Tuhinju čakajo? S kamioni, da vas ujetnike odpeljejo. In v Kamniku so tudi vislice, da vas nekaj takoj obesijo."

Ljudje niso verjeli, da smo res živi prišli s planine. Videli so množico Nemcev, ki je šla gor. In čisto blizu Češnjic, kjer smo šli mi, je bila topovska baterija. Poslušali smo: "Eins, zwei, drei: Feuer frei!" (En, dva, tri: Ogenj!, op.p.) Dum dum dum dum dum so padale granate. Ko smo bili na Šipku, je tolklo non-stop. A ne po nas. Po svojih so udarjali. Ker nihče ni niti v snu verjel, da je možno priti iz obroča. Tam v Gabrju smo nato ostali nekaj časa.

Koliko časa je trajala bitka?

Tri dni smo bili ujeti v obroču. Bili smo na Menini, pa smo se hoteli prebiti do Savinjske doline. Pridemo do tja, pa je bila zaseda in smo se obrnili nazaj. Drugo noč smo se hoteli prebiti na Črnivec, a ko pridemo do tja, zelo zaropota in se vrnemo. Bili smo lačni. Nismo bili oblečeni, kot je v filmu. In čevlji … moje čevlje, noge so bile ozeble. Ves čas so bile mokre, celo zimo.

Ko smo prišli z Menine, smo najprej čakali pri drči. Spomnim se, da me je tedaj prvič obšla misel in strah, da bomo sedaj malo počakali, potem pa šli nazaj na Menino. A je bil vendar nato ukaz, da se razmaknemo v najstrožji tišini. Šli smo čez travnik, cesto, še en travnik, pa nato čez Tuhinjščico, ki ni velika reka, a bil je marec, sneg se je topil in bila mi je do kolen. Potem smo šli še naprej in takrat ne misliš na čevlje. Ves čas smo bili mokrih nog. Nekje na štajersko-zasavski strani smo bili, delala sem kot šifrantka pri štabu in tako sedela pri peči, ko je prišel do mene zdravnik in fant z lovorjem vode.

"Tovarišica, sezuj se."

Čevlji so imeli že čisto tanek podplat. Ko snamem nogavice, je šlo z njimi z nog tudi malo kože. Še po vojni mi je teklo iz pete zaradi ozeblin. A na mladem se vse zaceli. V lovor so mi dali malo hipermangana, ki je bilo glavno razkužilo, ki smo ga uporabljali. Potem pa sem dobila bele volnene vojaške nogavice, ki sem jih nosila vse do konca vojne. Prišle so iz paketa iz Amerike. Kot novi vojaški čevlji. Nekaj številk preveliki, a mehki. Še sedaj čutim udobje in mehkobo suhih nogavic in čevljev, ki sem jih dobila. In smo šli naprej. Do konca vojne, dokler nisem prišla nazaj domov.

Robert Balen

Od tam ste šli v partizane s šestnajstimi leti?

Nisem jih imela še šestnajst, da. Prihajala sem iz knapovske družine. Otroštvo je zaznamovala kriza, mama je umrla, veliko nas je bilo otrok. Doma smo imeli malo njive, kravo in prašiča, zato smo lažje preživeli, a še zdaj se spomnim, kako vesela sem bila, ko so na njivi zrasle kumare. Tudi zato nam med partizani ni bilo tako težko. Ko sem prišla v hosto, so mi rekli tovarišica, in čeprav sem bila smrklja, so me obravnavali kot popolnoma enakovredno in se do mene obnašali enako.

To spoštovanje ste si priborili?

V partizanih je štela tovarišija. Medsebojno spoštovanje, tovarištvo in zaupanje. Spomnim se, da je to obstajalo tudi med očetovimi sodelavci – kameradi so si rekli. Tovariši. Na take odnose sem bila navajena, a novo je bilo to, da so se tako zdaj obnašali tudi do mene. Enako ješ, enake dolžnosti imaš. Res je, da me nikoli niso poslali v boj, a imela sem druge zadolžitve. Izkoristili so to, kar sem znala delati.

Ste bili v času, ko ste bili v partizanih v stiku z očetom in brati?

Ne. A bilo je enkrat, pred odhodom v Češnjice in v brigado. Med partizani so bili tudi fantje, ki so poznali mojega najstarejšega brata. On je delal kot mizar in izvedel je, da sem gori. Poslal mi je paketek. Spomnim se, da je notri dal tudi fotografijo maminega groba. Z mano je bila do konca vojne in še sedaj jo imam tu, v okvirčku, ki ga je brat sam naredil. Tudi on je pomagal partizanom. Podpora je bila množična. Soseda, ki mi je dala izvod Vojne in mir, ker sem rada brala, je hodila med vojno po Zagorju in pozdravljala s hitlerskim pozdravom. Vsi so jo postrani gledali. A na koncu se je izkazalo, da je tudi ona to počela, da bi prekrila, da je bila veza, da je sodelovala s partizani.

"Govno," so nam rekli. Prvi stavek, ki ga je na tablo napisal učitelj zgodovine, je bil v nemščini: Naši predniki so bili Germani. Mi pa smo vedeli, da smo Slovenci Slovani. S silo so nas želeli zatreti.

Kaj sta razumeli tedaj, da je nacifašizem?

Okupatorji so bili. Na vsakih nekaj dni so bila na obcestne stebre nabita obvestila, da je bilo tedaj in tam ustreljenih toliko in toliko banditov. Vedeli smo, da to niso bili banditi, bili so naši sokrajani. Neizogibno je bilo, da si do njih čutil odpor. Vojaki so korakali po dolini in kričali nemške pesmi. Jasno je postalo, da moraš biti upornik, če hočeš še naprej govoriti slovensko besedo. In vedeli smo za partizane. Nekaj časa sem delala pri radio postaji, sprejemala poročila različnih ilegalnih postaj, jih prevajala in natipkala, da se jih je natisnilo in razdelilo. Ko sem šla na področje, sem najprej organizirala partizansko šolo. Sobo smo imeli v napol požgani hiši. Njene lastnike so izgnali v logor. Pomagala mi je Rezka, pri kateri sem stanovala. Bila je izjemna ženska.

Koliko učencev ste imeli?

V prvi vrsti, ki smo jo naredili iz deske, dane čez dva štora, je bilo najmlajših par otrok, okoli petnajst vseh skupaj. Mala sobica je bila. Aktivisti Osvobodilne fronte so nam poslali nekaj zvezkov, svinčnikov in kred. Učila sem zjutraj do dvanajstih in nato od dveh, dokler je bilo svetlo. Ko je prišla ofenziva, pa smo s tem prekinili. Ukaz je prišel, da grem v brigado.

Ta partizanska skrb je bila pomembna. Skrb narodno-osvobodilnih odborov in ljudske oblasti, da se je poskrbelo tudi za otroke. Tudi njim je pripadala izobrazba. Tedaj sem si močno želela biti učiteljica. Ne vem, od kje sem črpala znanje, a imela sem veliko željo. Prvo pravilo je bilo, da so morali imeti učenci čiste roke. Dvakrat sem jih poslala, da so si umili roke na koritu ob studencu.

Ko je bilo z ofenzivo konec, sem se vrnila z brigado tja. In me pokliče dežurni tovariš, da imam obisk. Zdelo se mi je neverjetno. Kdo bi me lahko obiskal? A so bili tam – Rezka in dva ali trije učenci. "Prišli smo, da bi prišla nazaj, da bi nadaljevali s šolo," so mi rekli.

To je bilo najlepše, kar sem lahko slišala. Povedala sem jim, da imam sedaj druge dolžnosti.

"No, tovarišica, tole smo vam vseeno prinesli," so mi dali vrečko suhih hrušk.

To zgodbo sem zapisala, bila je moja prva objavljena zgodba v Malih novinah. Z Rezko sva si bili zelo blizu in tudi na premiero v torek je prišel njen sorodnik in rekel, da se vidimo 27. decembra na proslavi, potem pa gremo do njih, kjer sem tedaj pri Rezki živela.

Omenili ste enakopravnost med partizani. Danes se o enakopravnosti veliko govori – jo čutite?

Danes se veliko govori, mi pa nismo govorili, smo pa živeli tovarištvo in zaupanje. Za to gre. Ni mi bilo težko v partizanih in vedno se spomnim očeta, ki je delal kot rudar v Nemčiji ter pripovedoval, da v jami nikoli niso vprašali, ali je nekdo Nemec, Francoz, Italijan, Srb ... pomembno je bilo le, ali je bil to človek, ki te bo potegnil izpod štuka (stropa, op.p.), ko ti ta pade na glavo, ali pa bo bežal, da reši sebe. To sem se naučila kot otrok in to je veljalo tudi v partizanih. Biti človek. Koliko tovarišev in tovarišic je izgubilo življenje, ker so reševali tovariše... Veliko. O tovarištvu nismo govorili, smo ga pa živeli. Vsak dan.

Kako se tovarištvo krepi?

S svojim obnašanjem se ga krepi. Vsak dan prispevaš nekaj. Ob premieri filma Preboj mi je nekdo pripovedoval, kako je bil tudi njegov oče partizan. Nekoč je imel v nahrbtniku pol klobase. Ker ni bilo hrane, je vzel nož in klobaso razrezal na sedem, osem koščkov. Lahko bi se umaknil na stran in jo pogoltnil. Pa ni. Nihče od tovarišev ni tega naredil. Podelil jo je s tovariši in so žvečili. To je bila resničnost. Tudi jaz tistih suhih hrušk nisem sama pojedla – podeliš s tovariši in tovarišicami.

Vas je ta enoletna izkušnja partizanstva spremljala skozi življenje?

Absolutno. To nosiš v sebi. To ni površinska izkušnja, ni nekaj, kar bi te pobožalo ali kar bi lahko opral stran. To ostane v tebi. Zame je bila ta izkušnja izjemna, saj sem v partizanih postala enakopravna, nisem bila več le otrok. Spremljalo me je in živelo je v meni. Vedno sem se nato držala teh vodil in načel. Povsod, predvsem v Sarajevu imam še vedno zelo dobre prijatelje.

Iz filma Preboj

Kje ste čutili, da najbolj pripadate?

Veste, nikoli nisem ljudi delila po nacionalnosti ali barvi kože ali po veri. Tako smo živeli in to je bilo normalno življenje. Moj drugi mož je bil idealen: po očetu je bil Čeh, po materi Avstrijec, po srcu pa Bosanec. Bil je potomec Avstroogrske, kot smo bili mi Jugoslovani.

V Sarajevu smo živeli v bloku z vseh možnih krajev in dežel. Dokler se ni začelo obleganje Sarajeva, nisem vedela katere etnije je bila moja soseda in prijateljica. To ni nikogar zanimalo. Zanimalo nas je, kakšen človek je kdo. Bili so tisti, ki so bili nabrušeni nacionalistično, a večina ljudi je živela normalno. Ni jih zanimala nacija, ampak človek, njegova bit. Nacija, vera ali politično opredeljenje so kot obleka. Vero ti dajo, nacijo ti vpišejo, človek pa si glede na to, kaj narediš. Ali si človek ali si zguba.

In tega nam manjka – manjka nam tovarištvo. Danes se gleda dol na drugega, rečejo, ah, ta je revež, nima plače. To sem doživela v kapitalizmu kraljevine Jugoslavije. Na našo družino so gledali tako dol – bili smo bosi, kdaj tudi umazani, zaprašeni. A vedeli smo, kaj pomeni tovarištvo. Spomnim se, kako je trgovina odprla okna in vrata, dala radio na glas, da je donelo po dolini, da so nacisti napadli Beograd. Otroci smo hodili k maši, bila je cvetna nedelja. Oče ni šel, otroci smo morali iti. Cerkev je zato lahko organizirala belo gardo med kmečkim prebivalstvom, ki je slepo verjelo župniku, ljudje niso razmišljali. Knapi so bili prisiljeni razmišljati – življenje je to terjalo od njih, tudi če so bili preprosti fantje. Stiska te prisili misliti. Tedaj smo tudi otroci dozoreli čez noč. Ponoči smo pisali in razobešali plakate, raztresali letake.

Kaj je vodilo vaš upor?

Da izženemo okupatorja. Da bomo v svoji domovini lahko svoj gospodar. V šolah je povsod pisalo, da se tam govori nemško: "Hier wird Deutsch gesprochen". Borili in upirali smo se za svojo svobodo, za svojo besedo.

Hrast (Quercus robur L.) je član družine bukovk, domača imena zanj so drobljak, gnelc, gnilec, ličnik, nitnjak, pisanec, pitnek. Obe glavni vrsti hrasta, dob in graden, sta listopadni, s široko krošnjo in značilnimi grčavimi vejami. Lubje je na mladih vejah gladko, na starejših in na deblu pa je zelo debelo in globoko. Listi so goli, dolgi do 15 centimetrov. Cvetovi so enospolni, moški so v socvetjih, ženski so posamični ali do pet cvetov skupaj. Iz ženskih cvetov se razvijejo plodovi - želod. Hrast cveti od aprila do maja, uspeva v mešanih gozdovih in po gozdnih obronkih, na vlažnih, ilovnatih in peščenih tleh.

Pri hrastu uporabljamo lubje, ki ga spomladi olupimo z mladih drevesnih vej, debelih največ šest centimetrov. Hrastov želod je človek uporabljal za prehrano že v davnini, dokazano je, da so se z njim prehranjevali že v mlajši kameni dobi. Uporabljamo ga za pripravo moke, iz katere spečemo kruh. Želod se najprej speče v ilovnati peči, nato se zmelje in iz dobljene moke zamesi krušno testo. Znano je, da predvsem Nemci uporabljajo praženi želod kot nadomestek za kavo.

Na zdravje pozitivno učinkujejo hrastove čreslovine v lubju, v želodu pa so še škrob, beljakovine, maščobe in smole. Zunanje uporabljamo pripravke za celjenje ran, pri vnetju očesne veznice, pri ozeblinah, hemoroidih in bradavicah, pretiranem potenju nog in ekcemih, pri šenu, vlažnih izpuščajih, vnetju ženskih spolovil.

Profimedia

Pri notranjem uživanju želod zaustavlja drisko, pripravek iz njega grgramo pri vnetjih v ustih in grlu, uporabljamo ga pri vnetju črevesne in želodčne sluznice, čirih na dvanajsterniku in želodcu, tudi pri zastrupitvah.

Opozorilo: nosečnice naj ne uživajo pripravkov iz hrastovega lubja in želoda.

Wikipedia

Mastna koža je zelo očitna, poleg tega je nagnjena k problematičnim spremembam, kot so nastajanje izrastkov, razširjene pore, zadebeljenost, mozolji, ogrci, najbolj trmaste akne in nekatere kronične vnetne bolezni obraza. Zato ji večina napove hud boj z različnimi ukrepi, ki pa najpogosteje vse le še poslabšajo. Agresivni postopki, s katerimi naj bi se znebili odvečne maščobe, lojnice namreč še dodatno spodbujajo k proizvajanju večjih količin loja in tako smo ujeti v začarani krog. Da bi ga končno presekali, nekaj najpogostejših vzrokov za pretirano mastno polt in nasvetov, kako jo odpraviti.

Obraz umivate le dvakrat na dan

Kadar sta čelo in nos svetleča kot odsevna lučka, je skušnjava, da bi ju umili večkrat, velika, a to je zgolj kratkoročna, neprimerna rešitev. Res je, da s kože sperete maščobe, a ker je teh na površini zato premalo, žleze lojnice proizvajajo nove in nove količine, koža pa je na dolgi rok samo še bolj mastna. Obraz zato umijte le dvakrat na dan, zjutraj in zvečer. To je povsem dovolj. V nasprotnem primeru se boste vedno bolj svetili in se za nameček še borili z rdečico in razdraženo poltjo.

Pozabljate na vlago

Prepričani ste, da ne potrebujete vlaženja? To je ena od najpogostejših in največjih zablod. Zanemarjanje vlaženja namreč prav tako spodbuja lojnice k povečanemu izločanju maščobe, da je koža varna pred izsušitvijo. Vlažilne kreme torej dovajajo vlago in varujejo pred pretirano izgubo vode ter s tem v resnici preprečujejo mastenje polti. Ker mastna koža na površini pogosto postane celo luskasta, kar včasih povzroča dermatitis, naj bodo vlažilne kreme z mat formulo stalnica v vaši negi.

Zapiranje por

Dermatologi odsvetujejo uporabo izdelkov, ki na povrhnjici ustvarjajo sloj in ji s tem preprečujejo dihanje. Med najbolj problematičnimi so mastne kreme in olja, saj ovirajo naravno izparevanje vlage skozi kožo in akumulirajo toploto, kar deluje škodljivo in povzroča cel spekter kožnih bolezni, sproži vnetje dlačnih foliklov, t.i. folikulitis, tudi občutek po nanosu je neprijeten, zlasti ko se zaradi visokih zunanjih temperatur ali fizične aktivnosti pregrejemo. Zato izbirajte nekomedogene preparate, ki se hitro vpijejo. Previdno tudi pri naravni kozmetiki, olja imajo denimo visoko stopnjo komedogenosti, kar pomeni, da se obnašajo kot vosek, in niso primerna za nego obraza.

Shutterstock

Grobi pilingi

Če se nikakor ne moremo znebiti presežka maščobe, nam na misel hitro pridejo pilingi, ki naj bi jo dobesedno postrgal s površine. A dermatologi opozarjajo, da prav ti praviloma spodbujajo k proizvajanju večjih količin maščobe. Namesto zelo grobih mehanskih priporočajo pilinge z drobnimi zrni za domačo uporabo, ki so lahko del večerne rutine od enkrat na dan do nekajkrat na teden, odvisno od mastenja in velikosti zrnc, ter kemične na osnovi salicilne ali mandljeve kisline, ki hitro prodirata v kožno maščobo, odstranjujeta mrtve celice in zavirata delovanje lojnic. Ob pretirani uporabi pa prav tako znatno izsušita površino, kar ponovno pospeši izločanje maščobe. Zato ju ne uporabljajte več kot enkrat tedensko, še bolje enkrat na dva tedna.

Napačen tonik

Toniki odstranijo višek maščobe in drugo umazanijo, a če imajo dodan alkohol, je prav ta kriv za nove mozolje, saj znatno izsušijo kožo in s tem pospešijo izločanje maščobe. Zato je njihova uporaba povsem odveč, če brez ne morete, pa izberite takšnega brez alkohola ali, še bolje, micelarno vodo, ki se spira z vodo in kože ne izsuši. Zelo mastni in neobčutljivi koži koristi uporaba tonika s sadnimi kislinami ali salicilno kislino.

Previdno s čistilno krtačko

Električne krtačke za čiščenje obraza odpirajo pore in odstranjujejo odvečna olja. Vendar jih ne uporabljajte več kot enkrat na teden. V nasprotnem primeru bodo spodbudile žleze lojnice k povečanemu delovanju.

Mastna ličila

Mastna koža ne potrebuje dodatnega sloja maščobe, ki bi jo varoval pred zunanjimi vplivi, zato izbirajte podlage, pudre, korektorje in drugo kozmetiko, ki niso izdelani na osnovi olj. Ko se odločite za puder, je najbolje, če nanesete takega z dolgotrajnim mat učinkom, ki naredi mastno kožo gladko, svileno in mehko. Ker imate razširjene pore, ne uporabljajte pudra v kamnu, saj bodo zamašene še bolj in dobili boste mozolje.

Cink

Je pomemben mineral za normalno delovanje organizma, nenadomestljiv za dober imunski sistem in pri celjenju ran, prav tako med pogostejšimi sestavinami v izdelkih za nego. Zmanjšuje število bakterij, ki povzročajo aknavost, in preprečuje vnetja kože. Prav tako zavira pretirano množenje celic, ki vodijo k nastanku ogrcev, odstranjuje presežek sebuma, odpira pore in s kože odstrani rdečico. Zaradi naštetega predlagamo, da uporabljate izdelke, ki ga vsebujejo.

Stres

Nič neobičajnega ni, da smo pogosto pod stresom, in najbrž se vseh negativnih vplivov kronične napetosti na telo sploh ne zavedamo. Med njimi je tudi mastna polt, saj se zaradi pospešenega nastaja hormona kortizola poruši hormonsko ravnovesje, kar povzroči mastenje kože in nastanek mozoljev. Če jih skušate prekriti z ličili, je škoda samo še večja. Raje začnite pri koreninah in se naučite obvladovati stres. Telo vam bo hvaležno.

Kar 90 odstotkov ljudi, ki imajo migreno, navaja, da z migreno niso sposobni delati oziroma opravljati vsakodnevnih opravil. Kljub temu se po podatkih manj kot polovica bolnikov o migreni in njenem zdravljenju posvetuje z zdravnikom.

"Zavedati se moramo, da migrena ni zgolj glavobol. Je kompleksna nevrološka motnja, ki z vsemi pridruženimi simptomi zelo vpliva na življenje bolnikov in njihove odnose s svojci, prijatelji in sodelavci. Zato je zelo pomembno, da so bolniki, predvsem tisti, ki imajo več migrenskih dni na mesec, ustrezno vodeni pri nevrologu," je na nedavni konferenci razložil asist. dr. Andrej Fabjan, specialist nevrolog z Nevrološke klinike UKC Ljubljana in Inštituta za fiziologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Migrena vključuje ponavljajoče se napade zmerne do hude bolečine v glavi, ki je praviloma utripajoča, pogosto omejena na le eno stran glave in je lahko povezana s slabostjo, bruhanjem in povečano občutljivostjo za svetlobo, zvoke in vonjave. Ob tem se pred napadom glavobola in po njem pojavljajo motnje razpoloženja (predvsem depresija), motnja koncentracije in utrujenost. Migrena je povezana s psihološko stisko, invalidnostjo, zmanjšano kakovostjo življenja in tudi finančnim bremenom. Ima močan in omejujoč učinek na posameznika ter njegovo sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog.

Prizadene pretežno ženske

"Čeprav deluje kot nevidna bolezen, je migrena drugi vodilni nevrološki vzrok za leta, preživeta z invalidnostjo. Migreni se namenja premalo pozornosti in še vedno ni ustrezno diagnosticirana, čeprav v Evropski uniji po ocenah ustvari stroške v višini 111 milijard evrov letno. To je dedna možganska motnja z dvanajstodstotno globalno razširjenostjo, ki prizadene vse starostne skupine, vendar pretežno ženske," je razložila prof. dr. Patricia Pozo Rosich, specialistka nevrologinja, vodja klinične enote za glavobole in kraniofacialne bolečine v univerzitetni bolnišnici Vall d'Hebron v Barceloni.

Migrena je - kljub vse večjemu poznavanju - še vedno povezana tudi s stigmo, zato je ozaveščanje o njej izjemno pomembno. Bolniki povedo, da bližnji in sodelavci njihovo migreno pogosto razumejo kot le nekoliko močnejši glavobol in ne razumejo, zakaj kljub migreni ne morejo opraviti svojih nalog.

Evropska zveza za migreno in glavobole ter družba Novartis sta pred časom izvedli največjo globalno raziskavo med ljudmi, ki živijo z migreno (My migraine voice). V njej je sodelovalo več kot 11.000 ljudi, ki imajo vsaj štiri dni migrene na mesec, iz 31 držav. Izsledki raziskave so med drugim pokazali, da migrena zniža delovno produktivnost za približno polovico. V zadnjem mesecu pred potekom raziskave je 60 odstotkov zaposlenih anketirancev zaradi migrene zamudilo skoraj cel delovni teden (4,6 dneva).

Bolj pogosta kot sladkorna bolezen

Kljub hudemu vplivu migrene na njihovo delo in življenje so anketiranci povedali, da čeprav večina delodajalcev (63 odstotkov) ve za njihovo migreno, jim je le 18 odstotkov ponudilo oporo. Ugotovitve raziskave so predstavili na lanskem, 60. znanstvenem srečanju Ameriškega združenja za glavobol (AHS) v San Franciscu.

Migrena se najpogosteje pojavi v času pubertete, največji vpliv pa ima v najbolj produktivnih letih, med 35. in 45. letom starosti. Preprečevanje migrene je zato pomembno, saj pozitivno vpliva na kakovost službenega in tudi osebnega življenja ljudi s hudo migreno. Podatki kažejo, da migrena negativno vpliva na čas, preživet z družino in prijatelji, da pri osebah z migreno trpijo medsebojni odnosi ter da je pri osebah z migreno skoraj dvakrat bolj pogosta depresija.

Čeprav je migrena bolj pogosta, kot so sladkorna bolezen, epilepsija in astma skupaj, je še vedno zelo slabo prepoznana in diagnosticirana. Manj kot polovica bolnikov z migreno se o tem posvetuje z zdravnikom in manj kot polovica bolnikov je zadovoljna s trenutno terapijo. Večina bolnikov se odloči za samozdravljenje.

Zato strokovnjaki pozivajo osebe, ki imajo migreno, predvsem tiste s hudimi napadi migrene več dni v mesecu, naj obiščejo nevrologa in se posvetujejo o možnosti zdravljenja. Nove terapije namreč učinkovito zavirajo tako imenovani receptor CGRP, ki igra eno ključnih vlog pri razvoju simptomov migrene.

"Po letih raziskav in razvoja so znanstveniki razvili novo preventivno zdravljenje migrene, ki se z monoklonskimi protitelesi usmeri na receptor CGRP, peptid, ki igra vlogo v nastanku glavobola pri migreni. Novo zdravljenje migrene sta odobrili ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) in Evropska agencija za zdravila (EMA). Čeprav v kliničnih preskušanjih zdravljenja niso bila opisana nobena večja tveganja z vidika varnosti, se zavedamo, da bomo njegovo varnost in učinkovitost lahko spremljali le v klinični praksi. Cilj nas zdravnikov je pomagati našim bolnikom, da izboljšajo kakovost življenja in zmanjšajo breme, ki ga povzroča migrena," je še povedala prof. dr. Patricia Pozo Rosich.