Barjani pri Supotskem slapu
Na Gregorjevo smo se Barjani iz Vrhnike odpeljali v smeri Primorske.
Cilj našega pohoda je bil Supotski slap. V programu je bil že februarja, pa smo ga zaradi slabega vremena takrat preložili. Tokratna odločitev za obisk Supotskega slapa je bila prava, saj si lepšega vremena ne bi mogli želeti, velika udeležba Barjanov pa je tudi potrdila, da smo si vsi želeli pohoda po lepem Koprskem gričevju.
V vasi Šmarje nad Koprom smo izstopili iz avtobusa in že prvi hip nas je očaral lep pogled na Koper in celotni Tržaški zaliv z zasneženimi Alpami in Dolomiti v ozadju. Po severni strani pobočja smo krenili proti Pomjanu. Hitro smo ugotovili, da je to področje značilne kamenine, imenovane fliš, ki je sestavljena iz plasti peščenjaka, laporja in glinastega skrilavca. O tem nam je več povedala naša vodnica Sonja. Iz peščenjaka so domačini v preteklosti gradili svoja domovanja in suhozide, ki smo jih nato srečevali vso našo pot.
Ko smo prispeli v Pomjan, smo se ustavili pred manjšo cerkvico Marijinega rojstva. Tu nam je Sonja več povedala o vasi Pomjan, ki je bila v času vojne požgana, a so jo domačini lepo obnovili in vas je ponovno zaživela kot tipična primorska vas. V Pomjanu se pričenja tudi lepo označena krožna pot, imenovana »Za srce in dušo« in njene rdeče-modre oznake so nas spremljale vso pot proti Supotskem slapu. Krenili smo po poljskih kolovozih mimo številnih vinogradov in oljčnih nasadov, ki so ograjeni s kamnitimi suhozidi. Med potjo smo opazovali vrsto spomladansko prebujenih rastlin.
Prispeli smo do Supotskega slapa, ki pa ga ni bilo, saj je bila struga potoka zaradi daljšega sušnega obdobja suha. Ker smo bili že na začetku pripravljeni na to, smo se pač zadovoljili s pogledom na mogočno ploščato skalo, preko katere naj bi se voda spuščala v globino.
Pot smo nadaljevali mimo delno zapuščene kmetije in na novo urejenih oljčnih nasadov in se vrnili v Pomjan. Med potjo nam je Sonja pokazala še zanimiv kamen s fosilnimi sledmi hranjenja, ki so se ohranili v tej kamenini.
V Pomjanu smo se odpravili do večje cerkve sv. Jurija in na rob Pomjanskega hriba, kjer smo ponovno občudovali prelep razgled na Koprski in Tržaški zaliv in celotno primorsko zaledje od Koštabone in vse do do Vremščice in Slavnika.
Čudovit pohod smo zaključili v gostišču v Šmarju, z odličnim ričetom, od tod pa sta nas vse do Vrhnike v avtobusu grela toplo sonce in dobra volja po lepem pohodu z razpoloženimi Barjani.
Barjani na Jeterbenku
Med vožnjo nas je Sonja opozorila na invazivno rastlino japonski dresnik, ki se množično razrašča in izpodriva avtohtone rastline. Iz Topola smo se povzpeli do Katarine in pod Rogom mimo cerkve svete Katarine prišli do vznožja Jeterbenka.
Kmalu smo prišli na vrh Jeterbenka (774 m) kjer namesto nekoč stolpastega gradu rodbine Hertenberg stoji velik lesen križ. Odprl se nam je razgled na megleno morje, iz katerega se je dvigal samo vrh Rašice, v ozadju pa je dominiral markantni Storžič.
Z vrha smo se spustili proti Slavkovem domu, kjer smo se okrepčali, tako da smo kar »težje« nadaljevali našo pot. Povzpeli smo se do Golega Brda, s katerega smo imeli lep razgled na bližnjo Grmado in Šmarno goro ter Kamniško–Savinjske Alpe ter Karavanke.
Ob poti do vrha in nazaj so nas spremljale jesensko cvetoče rože, od nam vsem poznane ciklame, do nam nepoznane žlezave nedotike, tudi invazivne rastline, ter table Učne poti z rastlinami in živalmi tega področja.
Sledil je spust do Seničice, kjer smo počakali na avtobus, ki nas je varno pripeljal domov.
Hvala Sonji in Frenku za varno izpeljan pohod, hvala vsem za izrečene dobre želje.
Tudi Zimzeleni na Volovji rebri
Po dolgih počitnicah se nas je zbralo lepo število veselih in seveda zvedavih pohodnikov. Pogrešali smo le Jožeta, ki se je žal poslovil.
Pot nas je vodila proti Ilirski Bistrici, kjer smo zavili levo proti Trnovski bajti v Mrzlem dolu. Tukaj smo si nadeli nahrbtnike in začela se je naša pešpot. Nekaj časa smo hodili po cesti, nato pa zavili na travnato pobočje, kjer se lepi pašniki zaraščajo. Opazovali smo različne redke cvetice pisanih barv, ki so se še razkazovale v toplem soncu. Med prijetnim kramljanjem smo kar naenkrat prispeli do vrha Milanje (1099 m). Od tukaj se nam je odprl prekrasen razgled na širšo okolico: Bele ovce, Milanko, Učko, Vremščico, Mašun, Šembije, Kvarnerski in celo na Tržaškei zaliv.
Uživali smo v prijetno toplem soncu in jasnem vremenu. Ko smo se vračali mimo tako imenovanih balvanov, smo opazili tudi naravno okence. Nekaj tako nevsakdanjega se ne vidi velikokrat. Dva naša ljubitelja skal sta se hitro povzpela na vrh in nas, majhne opazovala od zgoraj navzdol kot dva ptička. Mi pa smo se posvetili spoznavanju velikih bogomoljk, ki smo jih našli, v visoki travi.
Med nami je bila tudi pohodnica, ki je praznovala okroglo obletnico in nas je na koncu počastila z dobro malico. Iskrene čestitke in hvala.
Zahvala gre Milanu in Elici, da smo preživeli prekrasen dan, videli veliko lepega in si napolnili baterije za čiste in jasne misli.
Vandrovke na Volovji rebri
Cilj je bil povzpeti se na 1500 m dolgo sleme Volovja reber, ki se razprostira severovzhodno od Ilirske Bistrice in osvojiti s 1099 m visoki najvišji vrh Veliko Milanjo.
Vožnja po ožji asfaltni cesti se je hitro končala in spremenila v utrjeno makadamsko. Že izstop iz avtobusa in pogled okrog sta nam povedala, kako razpredene so gozdne poti, burja pa nas je opozorila, da je tukaj njen dom.
Pot smo pričeli po kolovozu in po stezah, ki vodijo med delno suhimi travniki, na katerih so močni burji kljubovali primorski šetraj, strupena preobjeda, ciklame, suha stebla košutnika. Tudi listopadna drevesa mokovca, borovci, grmičevje rdečega šipka in suha borova drevesa so ponosno kazala svojo lepoto. Ponekod so obrasli s travo vidni tudi ostanki vojaških objektov.
V prijetnem vzdušju, s krajšimi postanki in z novimi pričeskami, katere je s svojo vztrajnostjo oblikovala burja, smo se povzpeli na vrh Velike Milanje, od koder smo gledali Nanos, Vremščico, Slavnik, Učko in Kvarnerski zaliv. V naši bližini smo lahko pogled usmerili na 948 m visoki vrh Milanka in na 1030 m visoki vrh Bele ovce. Na njem se vidijo bleščeče bele skale, ki so podobne ovcam na paši.
Do avtobusa smo se v koloni po travniku, med šopi trave in ob spremstvu mogočne burje spustili mimo 10 m visoke mogočne skale, imenovane Zob, ki nam je za kratek čas ponudila svoje zavetje.
Zadovoljni nad lepim, lahkotnim pohodom po kraškem svetu Notranjske ter s prečiščenimi pljuči smo zaključili pohod.
Hvala vodniku Milanu za prijetne ure druženja.
Družabno srečanje starejših članic in članov Društva upokojencev Vrhnika 2019
Prijazno pozno poletno sonce je ravno prav ogrelo prostor, tako da so udeleženci uživali ob pripravljenem programu.
Letos je Komisija za priznanja, imenovanja in volitve izkoristila množično prireditev, na kateri se zbere več kot 100 udeleženk in udeležencev, med katerimi je tudi celoten UO, za podelitev priznanj Osrednje pokrajinske zveze nekaterim našim najbolj delovnim članicam in članom iz različnih področij delovanja.
Tako so priznanja prejeli:
Marta Rijavec za področje kulturne dejavnosti, posebno za organizacijo in postavitve razstav in organizacijo nastopov pevskega zbora,
Ivanka Sluga za odlično organizacijo in vodenje izletov in družabnih srečanj,
Tone Sluga za dolgoletno skrb kot gospodar stavbe in strokovni pristop pri upravljanju z našo nepremičnino,
Vesna Stare za uspešno vodenje projekta Starejši za starejše in kot zelo priljubljena in aktivna prostovoljka ter
Jernejka Telban , ki z mnogimi strokovnimi nasveti pomaga različnim komisijam, je aktivna prostovoljka, ki rada obiskuje bolne in nemočne, še posebno se angažira na Drenovem griču in Lesnem Brdu.
Vsi nagrajenci so poželi bučen aplavz in bili deležni številnih čestitk prisotnih.
Sledilo je dobro kosilo z bogračem in štrukljem, nato pa so prišli na račun plesalci, saj je ansambel presenečenje poskrbel za vedro domačo glasbo.
Nismo pa pozabili tudi na šopke presenečenja, ki sta jih letos prejela Jožefa Pižmoht in Lojze Dobrovoljc, ki sta bila med najstarejšimi udeleženci.
Tudi zaplesala sta solo ples, voziček pa ni bil nobena ovira, da ga ne bi Tone spretno vrtel v ritmu valčka. Ostali udeleženci so celotno skladbo pospremili z bučnim ritmičnim ploskanjem.
Na tak vesel in prijeten način smo zaključili srečanje in si obljubili, da se ob letu osorej spet srečamo.
Vandrovke na Volovji rebri
Vožnja po ožji asfaltni cesti se je hitro končala in spremenila v utrjeno makadamsko. Že izstop iz avtobusa in pogled okrog sta nam povedala, kako razpredene so gozdne poti, burja pa nas je opozorila, da je tukaj njen dom.
Pot smo pričeli po kolovozu in po stezah, ki vodijo med delno suhimi travniki, na katerih so močni burji kljubovali primorski šetraj, strupena preobjeda, ciklame, suha stebla košutnika. Tudi listopadna drevesa mokovca, borovci, grmičevje rdečega šipka in suha borova drevesa so ponosno kazala svojo lepoto. Ponekod so obrasli s travo vidni tudi ostanki vojaških objektov.
V prijetnem vzdušju, s krajšimi postanki in z novimi pričeskami, katere je s svojo vztrajnostjo oblikovala burja, smo se povzpeli na vrh Velike Milanje, od koder smo gledali Nanos, Vremščico, Slavnik, Učko in Kvarnerski zaliv. V naši bližini smo lahko pogled usmerili na 948 m visoki vrh Milanka in na 1030 m visoki vrh Bele ovce. Na njem se vidijo bleščeče bele skale, ki so podobne ovcam na paši.
Do avtobusa smo se v koloni po travniku, med šopi trave in ob spremstvu mogočne burje spustili mimo 10 m visoke mogočne skale, imenovane Zob, ki nam je za kratek čas ponudila svoje zavetje.
Zadovoljni nad lepim, lahkotnim pohodom po kraškem svetu Notranjske ter s prečiščenimi pljuči smo zaključili pohod.
Hvala vodniku Milanu za prijetne ure druženja.
