Barjani pri Supotskem slapu
Na Gregorjevo smo se Barjani iz Vrhnike odpeljali v smeri Primorske.
Cilj našega pohoda je bil Supotski slap. V programu je bil že februarja, pa smo ga zaradi slabega vremena takrat preložili. Tokratna odločitev za obisk Supotskega slapa je bila prava, saj si lepšega vremena ne bi mogli želeti, velika udeležba Barjanov pa je tudi potrdila, da smo si vsi želeli pohoda po lepem Koprskem gričevju.
V vasi Šmarje nad Koprom smo izstopili iz avtobusa in že prvi hip nas je očaral lep pogled na Koper in celotni Tržaški zaliv z zasneženimi Alpami in Dolomiti v ozadju. Po severni strani pobočja smo krenili proti Pomjanu. Hitro smo ugotovili, da je to področje značilne kamenine, imenovane fliš, ki je sestavljena iz plasti peščenjaka, laporja in glinastega skrilavca. O tem nam je več povedala naša vodnica Sonja. Iz peščenjaka so domačini v preteklosti gradili svoja domovanja in suhozide, ki smo jih nato srečevali vso našo pot.
Ko smo prispeli v Pomjan, smo se ustavili pred manjšo cerkvico Marijinega rojstva. Tu nam je Sonja več povedala o vasi Pomjan, ki je bila v času vojne požgana, a so jo domačini lepo obnovili in vas je ponovno zaživela kot tipična primorska vas. V Pomjanu se pričenja tudi lepo označena krožna pot, imenovana »Za srce in dušo« in njene rdeče-modre oznake so nas spremljale vso pot proti Supotskem slapu. Krenili smo po poljskih kolovozih mimo številnih vinogradov in oljčnih nasadov, ki so ograjeni s kamnitimi suhozidi. Med potjo smo opazovali vrsto spomladansko prebujenih rastlin.
Prispeli smo do Supotskega slapa, ki pa ga ni bilo, saj je bila struga potoka zaradi daljšega sušnega obdobja suha. Ker smo bili že na začetku pripravljeni na to, smo se pač zadovoljili s pogledom na mogočno ploščato skalo, preko katere naj bi se voda spuščala v globino.
Pot smo nadaljevali mimo delno zapuščene kmetije in na novo urejenih oljčnih nasadov in se vrnili v Pomjan. Med potjo nam je Sonja pokazala še zanimiv kamen s fosilnimi sledmi hranjenja, ki so se ohranili v tej kamenini.
V Pomjanu smo se odpravili do večje cerkve sv. Jurija in na rob Pomjanskega hriba, kjer smo ponovno občudovali prelep razgled na Koprski in Tržaški zaliv in celotno primorsko zaledje od Koštabone in vse do do Vremščice in Slavnika.
Čudovit pohod smo zaključili v gostišču v Šmarju, z odličnim ričetom, od tod pa sta nas vse do Vrhnike v avtobusu grela toplo sonce in dobra volja po lepem pohodu z razpoloženimi Barjani.
Vandrovke na Veliki planini
Opremljene s potrebno opremo smo premagale manjši vzpon skozi gozd. Kmalu je bilo konec prijetne sence in pred nami se je pojavila zmerno vzpenjajoča makadamska pot. Na Dovji ravni smo pomalicali in se obvezno fotografirali. Naša Fani je na "bolniški", tako da je to obveznost prevzel vodnik Milan.
Ves čas pohoda smo lahko ogledovale prostrane pašnike, poraščene z različnim gorskim cvetjem. Zaradi tega pa ni bil nič prikrajšan naš pogled na bele vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, na ročno izdelane lesene smerokaze in pastirske bajte.
Naselja zaživijo v juniju, saj takrat pastirji priženejo svojo živino iz doline na planino in ostanejo do septembra. V tem času na planini pripravljajo domače mlečne izdelke. Značilno za pastirska naselja je tipična arhitektura, saj so vse hiše lesene, strehe pa pokrite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.
Pot nas je vodila tudi do kapelice Marije Snežne. Za prvotno kapelico je izdelal načrt Jože Plečnik. Med 2. svetovno vojno so jo Nemci skupaj z ostalimi pastirskimi bajtami požgali. Na istem mestu je leta 1988 postavljena nova tako, da je 5. avgust posebni praznik planine. Prav pri kapelici so nam prav prišle pelerine in dežniki. Temni oblaki so odvrgli sodro in dež. Za nekaj časa so ustavili opazovanje narave, pot pod našimi nogami pa spremenili v blato in manjše potočke.
Na Veliki planini so tudi kraške jame. Najbolj znana je jama Vetrnica, v kateri se še poleti najdejo krpe snega.
Po okusnem kosilu v Domžalskemu domu na Mali planini smo se kljub vremenskim spremembam nasmejane, zadovoljne in dobre volje odpravile mimo Gojške planine do Marjaninih njiv in avtobusa.
Hvala vodniku Milanu, ki si vzame čas, nas vodi na naših pohodih in nam pove veliko zanimivega. Hvala tudi Vandrovcema Andreju in Marku, ki sta vedno pripravljena priskočiti na pomoč, če je potrebna.
Ljubljanski godbeni seniorji so koncertirali v Domu Janeza Krstnika
Dom Janeza Krstnika je z razpoložljivimi 66-imi nastanitvenimi mesti trenutno osmi po vrsti med najmanjšimi domovi za starejše. Manjša velikost ustanove in z njo povezano manjše število zaposlenih pričakovano lahko pripomore k ustvarjanju intenzivnejše, bolj poglobljene dinamike odnosov med zaposlenimi in stanovalci doma, k ustvarjanju prijetnejšega vzdušja oziroma občutka domačnosti.
To vedro vzdušje in domačnost smo začutili med koncertom še posebej, ko so se stanovalcem pridružili šolarji iz bližnje okolice. Koncertni prostor je bil letos zunaj "pod streho" in smo lahko kape odložili, saj ni bilo nevarnosti sončne pripeke. Mnoga desetletja nazaj je tu živel človek z vizijo zgraditi na tem prostoru v Trnovem dom za ostarele samske moške. Živel je preprosto, a polno duhovno življenje. To je bil naš veliki arhitekt Jože Plečnik. Njegovo vizijo je uresničil neumorni direktor Doma, župnik Tone Kompare.
Stanovalkam in stanovalcem doma smo obljubili, da jih v predbožičnem času spet obiščemo, da skupaj podoživimo, še s pomočjo glasbe, toploto praznikov.
Živ žav Vrtca Jelka
V Tacnu, na stadionu Policijske akademije pod Šmarno goro, se je točno ob 17.00 pričel odvijati program s koračnico Ljubljanski veterani (Vinka Štrucla), ki jo je zaigrala Godba ljubljanskih veteranov. Množica otrok Vrtca Jelka, njihovi starši, babice in dedki, športniki, policisti ter gasilci so še polepšali čudoviti ambient stadiona.
Po pozdravu ravnateljice gospe Nade Verbič so otroci zapeli Himno Vrtca Jelka. Sledila je Kekčeva pesem (Kajetana Koviča in Marjana Vodopivca) –prepeval je pevski zbor Vrtca Jelka ob spremljavi Godbe ljublčjanskih veteranov.
Izrečene so bile tople besede zahvale staršev ravnateljici Nadi Verbič, ki te dni odhaja v zasluženi pokoj.
Potem se je odvijal program s pesmimi, godbo in gimnastičnim plesom – delavnice – Jelkin nogomet – gimnastični nastop GD Zelena jama. Ob 19.00 je bila pogostitev s sladoledom in zaključek prireditve.
To je bila prireditev za telo, srce in dušo!
Sončki na Pugledu pri Kočevju
Vstopali smo v svet izginulih vasi in starih sadovnjakov, ki še vedno rodijo za ljudi in divjad.
Kupi kamenja med drevesi in mejah nekdanjih njiv so ostanki bivše vasi Cesta. Po zaraščenem kolovozu smo prišli iz gozda med travniške sadovnjake, ki so jih nekoč zasadili Kočevarji, Nemci s svojo kulturo in jezikom, ki so jih tu naselili nemški lastniki gozdov pred več kot 600 leti, v času druge svetovne vojne pa izselili, da je za njimi ostala sled le v kamnih in o njih pričajo samo še stari nagrobniki na pokopališčih vasi na Kočevskem. Mimo krmilnic s senom in soljo za divjad smo skozi drevorede orehov prišli do nekdanje vasi Pugled. Med nakopičenim kamenjem, obraslim z robidovjem, so vodile steze do informativne table za Gozdni rezervat Pugled - Žiben in podrtega zidovja nekdanje cerkve. S Pugleda se je pot spustila do razvalin vasi Žiben in opuščenega vodnjaka, spominska obeležja pa so govorila o zgodovini in vojni v teh krajih.
Tihi pogovori pohodnikov, preplašeno oglašanje ptic, v meni pa ena sama tišina. Hodili smo po gozdnem rezervatu. Po globelih in vrtačah so rastle visoke bukve, ki jih je čas prepletel na 1001 način in če je vid z leti slabši, sem lahko pomislila tudi, da izza njih prihaja medved, ki pa ga v resnici nismo srečali, niti opazili odtisov na blatnih predelih kolovoza, pa če smo jih še tako iskali. In če smo vmes malo pozabili, da smo v gozdu le gostje, so nas ptice na to spomnile, pa tudi opozorilne table, da si gozdni jereb želi tišino.
Po mokri kamniti poti smo se vračali v Stari Log, bilo je po dežju. Ob gozdu so ždeli čebelnjaki, zrak je dišal po cvetočem glogu, mi pa smo prestopili zadnjo pašno mejo in osliček na paši je dočakal svoj priboljšek.
Vsaka hoja ima svojo zgodbo, doživiš jo v oblačnem ali jasnem dnevu, o njej razmišljaš in si hvaležen še za en pohod, saj sam v te kraje nikoli ne bi "zašel".
Koncert Ljubljančanom je podarila Godba ljubljanskih veteranov
Od sredine maja do sredine meseca septembra se bodo zvrstili v Rožnatem vrtu Tivolija vsako nedeljo promenadni koncerti vseh petih ljubljanskih pihalnih orkestrov (PO Litostroj, PPO Vevče, PO Bežigrad, PO Vič in Godba ljubljanskih veteranov).
Živa glasba nedeljskih promenadnih koncertov ob 11.uri privablja v Rožni vrt v Tivoliju veliko , predvsem starejših Ljubljančank in Ljubljančanov in oživlja nekdanjo urbano tradicijo rednih promenadnih koncertov.
V nedeljo, 2. junija je koncert Ljubljančanom poklonila Godba ljubljanskih veteranov.
