Barjani v okolici Godoviča

Cvetka Berginc, 31.5.2019
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak

V sivem in meglenem jutru se nas je zbralo kar lepo število Barjanov. Odpeljali smo se proti Idriji, kjer smo v Logu pri Godoviču pričeli s pohodom.

Nekdanja vojaška cesta nas je pripeljala do italijanske utrdbe iz časov med obema vojnama, ki smo si jo ogledali in se čudili velikemu podzemnemu prostoru.

image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Stara kačja smreka se je poslovila, namesto nje raste njena potomka.
 
image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Pod bunkerjem je zacvetel kovačnik.
 

Pot smo nadaljevali rahlo navkreber in že prav kmalu smo prispeli do table, ki nas je opozorila, da smo pri mladi zasajeni smreki s čudnimi vejami, imenovani kačasta smreka. Posadili so jo v marca letos, jo lepo povezali, da bo čim lepše rasla. Je potomka večje kačaste smreke, ki je rasla v bližini, ki pa je nismo našli, morda se je posušila in so jo požagali. Kačasta smreka je naravno gensko spremenjena in po svojem videzu ni prav nič podobna smreki, ki jo najdemo v naših gozdovih.

Počasi se je začela megla redčiti, prikazali so se prvi sončni žarki. Med prijetno hojo po gozdni poti smo prispeli do bunkerja, ki stoji nad ostrim ovinkom nad cesto Godovič – Črni vrh. Če ne pogledaš dobro, vidiš samo večjo skalnato gmoto, v resnici pa se pod to gmoto skrivajo prostori in rovi utrdbe, ki je bila zgrajena v času rapalske meje kot del italijanske obrambne linije. V notranjosti smo videli tudi ostanek fotofonike, namenjene povezavi med utrdbami, saj so lahko s svetlobnimi znaki opozarjali na nevarnost.

image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Skalni usek vodi do predora.
 
image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Spodnji vhod nas je pripeljal v ozek rov.
 
image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak V nadaljevanju pa je še veliko skalovja, ki ga niso odstranili.
 
image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Na koncu predora je nastala še skupinska slika Barjanov.
 

Krajši del poti smo naredili po cesti, nato pa krenili v gozd do skalnega useka, ki nas je pripeljal do vhoda v nedograjeni železniški predor. Graditi so ga pričeli leta 1916 za vojaške potrebe avstro-ogrske armade, ki je potrebovala zanesljivo oskrbo fronte. Načrtovane normalnotirne 28 km dolge železniške proge od Logatca proti Črnemu vrhu niso nikoli dokončali. Ostal pa je predor, dolg 400 m, v raznih gradbenih fazah, na nekaterih mestih širok tudi do 5 metrov. Večino dela so opravili ruski vojni ujetniki, v kakšnih razmerah si lahko samo mislimo. Naša vodnica Sonja nam je kar veliko povedala o tem predoru.

Naš zadnji cilj pa je bil Šebalski bajer. Ko smo prispeli do njega, se nam je odprl pogled na vodno gladino, ki v poletnih dneh nudi prijetno ohladitev mnogim okoliškim prebivalcem. Mi smo pa ob robu bajerja opazovali množico paglavcev. Malo smo se še nastavili sončnim žarkom, nato pa se odpravili proti Godoviču, od koder nas je avtobus odpeljal na okusno kosilo.

Sonja, hvala za še en zelo lepo preživet in sončen dan.

image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak Na bajerju Šebalk smo spet uživali sončno svetlobo in toploto.
 
image
Stane Kržmanc, Sonja Zalar Bizjak GPS izris poti.
Anketa

Kje se boste hladili in sproščali to poletje?

Sudoku