Dragoceni spomini 98-letnega policista: Miličnike so ošteli, če niso prišli k hiši

Andrej Bedek, 2.3.2019
Osebni Arhiv

Jože Žabkar je oblekel uniformo in obul škornje leta 1948, nosil jih je 31 let. Rad se spominja prehojene poti, dogodkov in ljudi, čeprav je bilo včasih treba biti kar 24 ur na patrulji.

Ah, kar pestro je bilo že letos, precej ljudi mi je prišlo čestitat ob rojstnem dnevu, vesel sem, zelo sem vesel, hvala vsem, nas je pred dnevi v Moščancih pozdravil Jože Žabkar, uradno najstarejši policist v pokrajini ob reki Muri, 98 let je slavil na silvestrovo 2018.

Poklic miličnika je bil zelo spoštovan

V lični kuhinji se je s pulta svetlikala čajna skodelica z modrim napisom Policijska uprava Murska Sobota. V dar jo je dobil od direktorja uprave Damirja Ivančića, ki ga je prav tako že obiskal. »V zelo prijetnem klepetu smo obujali spomine na njegovo prehojeno pot, ki je bila res pestra. Odločili smo se, da se bomo redno družili z upokojenimi sodelavci, kajti biti policist ni le poklic, ki ga opravljaš, ampak poslanstvo, nekaj, kar si vse življenje,« je podčrtal aktualni prvi pomurski policist Ivančić, ki je leta 1979 kot devetletnik v šolskih klopeh najbrž komaj začel sanjariti, kako bo, ko bo postal policist, medtem ko je naš portretiranec že odšel v pokoj.

image
Osebni Arhiv Jože Žabkar

Jože Žabkar je bil prvega aprila 1948 z ukazom takratne jugoslovanske/slovenske oblasti po­slan na takratno postajo milice v Moščancih na Goričkem, vmes je služboval kot pomočnik komandirja in komandir v Šalovcih, dve leti tudi v Gornjih Petrovcih, nato je bil do leta 1977 komandir Postaje milice Moščanci. Leto in pol pred upokojitvijo je še služboval v tako imenovani stalni službi, to je bila predhodnica današnjega OKC, klicnega centra.

image
Pums Od leve: člana Kluba upokojenih delavcev MNZ Roman Vergan in Marjan Horvat, slavljenec Jože Žabkar in zdajšnji prvi pomurski policist Damir Ivančić

Kje so vendar Moščanci?

»Potem ko sem po vojni v letih 1946 in 1947 odslužil še vojaški rok, so me poklicali v Ljubljano, kjer sem dobil ukaz, da moram z vlakom v Mursko Soboto. Z menoj je potovala tudi mama novinarja Jožeta Pojbiča, ki je bila doma v Raki pri Krškem, nedaleč od Kržišča, kjer sem bil rojen. Ko sem prišel v Mursko Soboto, sem se najprej moral zglasiti na sedežu milice, to je bilo tam, kjer je danes v Slovenski ulici turistična agencija Kompas. Od železniške postaje do postaje milice je vodila poljska pot, blato je bilo po vsem mestu. Na miličniški postaji so mi rekli, da moram v službo v Moščance. »Kje je to vendar,« sem na vlaku spraševal sprevodnika. Ta je dejal, da naj ne skrbim in da mi bo že pokazal, ko moram izstopiti. Zanimivo je, da je tudi Fanika bila poslana v Moščance, ona je bila določena za učiteljico.« Jože Žabkar je nato opravil enoletno šolanje v miličniški šoli v Begunjah, kmalu so sledile prve naloge v uniformi. Največ jih je bilo povezanih z varovanjem meje – na meji z Madžarsko je bila namreč železna zavesa, varovanje je bilo zato tam zelo strogo. »Večkrat smo spremljali takratne obveščevalce, ki so zbirali informacije, kaj se dogaja na drugi strani.« Patrulje so trajale tudi po 24 ur na dan, miličniška služba se je takrat opravljala le peš. Obhodi so bili še na meji z Avstrijo, saj so mnogi v želji za boljšim življenjem bežali na zahod, to pa je takratna oblast preprečevala. Hujših zločinov sicer takrat še niso poznali, najbolj stresno in napeto je bilo, ko so morali varovati takratne davkarje, ki so od bogatih kmetov jemali pridelke, žito, viške hrane.» Težko ti je bilo pri srcu in v duši, ko si moral to opazovati, saj smo se na Goričkem takrat vsi med seboj poznali.«

image
Osebni Arhiv Med drugo svetovno vojno je bil Jože Žabkar (skrajno desno) prisilno pregnan na delo v Nemčijo.

Zelo navezani na miličnike

Ker se je delokrog miličnika začel hitro spreminjati in predvsem širiti, so kmalu v uporabo dobili prva kolesa, nemške izdelave, znamke Dinamit, nato avstrijska motorna kolesa Puch, zgodovinski dogodek pa je bil nedvomno, ko so na moščanski postaji milice prevzeli avtomobil Zastava 750. Ni bilo namreč več prizorišča, kamor miličniki s fičkom ne bi mogli. Jože Žabkar pove, da je bil miličniški poklic zelo spoštovan: »Danes, kar berem o policistih, to pa ni prav. Zaslužijo si več spoštovanja.« Delo miličnika je bilo takrat solidno plačano, saj »si dobil 'težke' karte, s katerimi si recimo v mesnici dobil več in boljše kose mesa«. Ljudje na Goričkem so bili zelo navezani na miličniško uniformo. »Če se nisi med patruljo po vaseh ustavil pri skoraj sleherni hiši, so te okregali. Če si se ustavil pri enem, pri sosedu pa ne, so pritekli za teboj in govorili: 'Tovariš, zakaj se niste oglasili, pridite nazaj!' Miza je bila kmalu polna in hitro si lahko izvedel, ali se dogaja kaj nezakonitega.«

Miličniki so bili običajno tudi gonilo življenja na vasi, sogovornik je bil tako priložnostni mesar, ki je delal koline; ker je dodobra obvladal motoroznanstvo, je pogosto popravljal avte in različne stroje. Zato ni čudno, ko sta s soprogo Heleno zidala dom v Moščancih, da se je na gradbišču kar trlo ljudi, ki so pomagali. S Heleno, ki danes biva v domu starejših, ker potrebuje 24-urno oskrbo, sta si ustvarila družino – rodila sta se jima dva sinova. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, priča podatek, da je eden končal v kriminalističnih vodah, drugi pa v obveščevalnih.

image
Osebni Arhiv S soprogo Heleno ob zlati poroki

Vojna pusti pečat

Jože Žabkar se je spomladi 1945 vrnil iz pregnanstva v Nemčiji in se pridružil partizanom: sodeloval je v zaključnih bojih na Štajerskem in nato še v akcijah na Primorskem. »Bilo je čisto tako, kot pišejo zgodovinarji. Okupatorji, Nemci in ustaši, so bežali pred nami, partizani, in zažigali so vasi, se maščevali ... Vojna na človeku pusti pečat, to ti ostane v duši. Prav tako je ostal sleherni spomin, ko smo ob koncu vojne čakali ukaze za morebitno zavzetje Trsta.« Nemci so leta 1941, ko so zasedli Jugoslavijo, Žabkarjeve, njegova dva brata in sestro, kakor veliko drugih družin iz okolice Krškega, izselili oziroma pregnali od doma in jih poslali na delo na Bavarsko. »Delo je bilo naporno, stanovali smo res, lahko bi rekel, v taborišču, vendar, če si spoštoval tisto, kar so zahtevali od tebe, nisi imel veliko težav.« Žabkarjevi so v Nemčiji ostali do februarja 1945, dokler niso ameriški bombniki potolkli tiskarne, v kateri so pod krinko izdelovali tulce topovskih granat. Peš in z vlakom so se vrnili v rodno Kržišče pri Krškem na domačijo. Med drugo svetovno vojno vihro je v njihovi hiši živela nemška družina, a se je ta nato skupaj s poraženo okupatorsko vojsko umaknila nazaj domov v matično domovino. Hiša je ostala nedotaknjena, Nemci so jim pustili tudi eno kravo.

image
Osebni Arhiv Po potrebi tudi vaški mesar

Jože Žabkar se je rodil 31. decembra 1920. Imel je brata dvojčka, Tonč mu je bilo ime, in starejšega brata Žana ter sestro Tončko. Ker sta oba starša umrla, ko je še gulil osnovnošolske klopi, sta vlogo očeta in mame prevzela Žan in Tončka. S Tončem sta po osnovni šoli morala delati pri premožnih krških kmetih ali vinogradnikih, da sta družini prislužila denar. »Bilo je težaško, še posebej košnja v vinogradih, saj je bilo zelo strmo, a to je bila lepo izkušnja, ki me je zaznamovala vse življenje. Da sem doživel tako starost, je mogoče pripisati temu, da sem bil v življenju vedno in nenehno v gibanju in aktiven.«

image
Osebni Arhiv Tako se je nekoč praznoval dan milice (13. maj).
Da sem doživel tako starost, je mogoče pripisati temu, da sem bil v življenju vedno in nenehno v gibanju in aktiven.

Še danes je skrb za vrt njegov konjiček, ko so noge nesle malo dlje, je bil strasten gobar, še nedolgo tega je vozil avtomobil. »Danes živim svoje skromno življenje, kot sem ga vedno, in to je recept za lepo starost,« še pove Jože Žabkar, eden najbolj priljubljenih pomurskih policistov.

image
Osebni Arhiv Del moštva moščanske policijske postaje/oddelka: komandir Jože Žabkar ter miličnika Jože Rajh in Vlasto Petrović
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku