Dve milijardi umreta zaradi debelosti

NR, 10.3.2019
Guinness World Records

Ni znano, zakaj ljudje nimamo nadzornega sistema, ki bi nam omogočil, da pojemo samo toliko, kot potrebujemo - in niti grižljaja več.

Število odraslih oseb s prekomerno telesno težo se je od leta 1975 potrojilo na 1,9 milijarde. Zaradi nje umre več ljudi kot zaradi podhranjenosti ali slabe prehranjenosti. Debelost je neravnovesje med energijskim vnosom in porabo: če oseba zaužije več kalorij, kot jih porabi, se bo presežek skladiščil v telesu v obliki maščobnih zalog. Toda pomembno je prepoznati dejavnike, ki povzročijo takšno neravnovesje. Zakaj ljudje nimamo nadzornega sistema, ki bi nam omogočil, da pojemo samo toliko, kot potrebujemo, in niti grižljaja več? Odgovor na to vprašanje nam utegne pomagati pri spopadanju z epidemijo debelosti.

Obstaja več razlag, zakaj ljudje zaužijejo preveliko količino kalorij. Večinoma se nanašajo na makrohranila v naši prehrani, torej na maščobe, beljakovine in ogljikove hidrate. Ena od njih pravi, da hrano v prvi vrsti potrebujemo zaradi beljakovin, zato moramo povečati svoj vnos kalorij, če je razmerje makrohranil v naši prehrani preveč nagnjeno v prid drugih dveh skupin hranil.

Prenajedanje razlaga več teorij

Druga teorija temelji na tako imenovanem inzulinsko-ogljikohidratnem modelu, ki trdi, da se zredimo zaradi ogljikovih hidratov, saj spodbujajo proizvodnjo inzulina, ki povzroči skladiščenje ogljikovih hidratov v obliki maščobe ter poveča občutek lakote. Ta teorija se je precej razširila zaradi številnih knjig o nizkohidratni in visokomaščobni prehrani ("low carb high fat" oziroma LCHF).

Klasična teorija pa nasprotno pravi, da se nam kilogrami naberejo, če jemo preveč maščob, saj naj bi aktivirale center za nagrajevanje v možganih in nas s tem spodbujale k prenajedanju.

image
Guinness World Records Niti grižljaja več.

O miših in ljudeh

Morda se na prvi pogled zdi, da bi bilo preprosto preveriti, katera od teh idej v resnici drži – ljudem enostavno predpišemo določene diete in nato se bo izkazalo, katera skupina se bo najbolj zredila. Vendar takšna randomizirana kontrolirana študija zaradi etičnih pomislekov nikoli ne bi bila odobrena. Popolnoma nesprejemljivo bi bilo ljudi izpostaviti dietam, zaradi katerih bi se morebiti zredili ali bi celo ogrozili svoje zdravje.

Najboljša alternativa so torej poskusi na živalih, kot so miši, ki nam lahko ponudijo tudi vpogled v delovanje človeškega telesa. Septembra lani je izšla tovrstna raziskava, v kateri so znanstveniki tri mesece (če preračunamo, je to približno devet človeških let) preučevali tisoč miši, ki so jih glede na njihovo prehrano razdelili v 30 različnih skupin.

Dvanajst skupin je z beljakovinami dobilo pet do trideset odstotkov kalorij, pri drugih dvanajstih skupinah pa so maščobe predstavljale 8,3 do 80 odstotkov zaužitih kalorij. Sestava maščob naj bi zrcalila povprečno ameriško prehrano. Vse opazovane miši v teh 24 skupinah so pet odstotkov kalorij dobile s sladkorjem.

image
Arhiv Večera Iskanje ravnotežja

Pri zadnjih šestih skupinah sta ostala deleža maščob in beljakovin konstantna, sladkor pa je predstavljal pet do trideset odstotkov jedilnika. Preostanek zaužite hrane so v vseh primerih tvorili predelani ogljikovi hidrati, kot je na primer koruzni škrob. Poskus so ponovili na petih sevih miši, vključno s takimi, ki naj bi bile manj dovzetne za nastanek debelosti. Dnevno so beležili njihov vnos hrane in telesno težo ter vsak teden z majhno napravo za magnetno resonanco preverili vsebnost maščobe v njihovih telesih.

Izsledki tega obsežnega eksperimenta so bili zelo jasni. Prva ugotovitev je bila, da razlike v vnosu beljakovin niso bistveno vplivale na skupno število kalorij in stopnjo debelosti, kar pomeni, da podatki niso podprli hipoteze, da beljakovine povzročajo čezmerno prehranjenost. Drugo spoznanje je bilo, da razlike v vnosu sladkorja ob nespremenjenih vrednostih maščob in beljakovin prav tako niso vplivale na debelost miši, morebiti zato, ker so bili preostali ogljikovi hidrati v njihovi prehrani že močno predelani. Kljub temu so se miši, ki so jih zaužile več, v povprečju manj zredile, kar se ne ujema z inzulinsko-ogljikohidratnim modelom.

Pravzaprav so bile edine miši, ki so se zredile, tiste, ki so se prehranjevale z velikimi količinami maščob, pri čemer razmerje ni bilo linearno – miši so največ teže pridobile zaradi diet, ki so vsebovale 50- do 60-odstotni delež maščobe. Miši, ki so jedle 80 odstotkov maščob, so se zredile približno toliko kot tiste, ki so jih jedle le 30 odstotkov. Znanstveniki še ne vedo, zakaj je do tega prišlo, iz podatkov pa je razvidno, da so miši na dietah z izjemno visoko vsebnostjo maščob zaužile manj kalorij.

Maščobe do 20 odstotkov

Raziskava ima nekaj pomanjkljivosti, ki jih je treba izpostaviti. Najpomembnejša omejitev je, da so eksperimente opravili na miših, ki lahko, kljub temu da so nam genetsko in fiziološko podobne, odreagirajo drugače kot mi. Toda ker iz moralnih razlogov verjetno nikoli ne bo mogoče izvesti takšnega poskusa na ljudeh, se moramo za odgovore obrniti na bitja iz živalskega sveta. Poleg tega so morali avtorji raziskave shajati z omejenimi finančnimi sredstvi, zato so lahko preučili le miši enega spola in ene starosti, čeprav je mogoče, da bi bili izsledki precej drugačni, če bi poskus ponovili na starejših subjektih ali na miših drugega spola.

Problematično je tudi, da so sladkor uživale s hrano, saj so nekatere druge raziskave pokazale, da je lahko pri glodavcih občutno bolj redilen, kadar ga spijejo raztopljenega v vodi. Raziskovalci prav tako niso preverili, kakšne posledice ima prehrana, ki sestoji iz več kot 30 odstotkov sladkorja.

Podatki kažejo, da če želimo ostati vitki, maščobe ne smejo predstavljati več kot 20 odstotkov hrane, ki jo pojemo. Sladkor verjetno ni tako nevaren, dokler z njim vnesemo manj kot 30 odstotkov zaužitih kalorij, a bodite previdni pri pitju sladkih napitkov. Beljakovine niso bistveno vplivale na težo, zato se jih ni treba izogibati. Seveda pa vse našteto drži le, če za ljudi veljajo enaka pravila kot za miši.

Omeniti je treba tudi, da nasveti pridejo v poštev le pri vitkih ljudeh, ki se nočejo zrediti, saj z raziskavo niso preverjali, katere strategije delujejo pri ljudeh, ki so že presegli prag debelosti. A k sreči je vsaj to mogoče preveriti s kliničnimi študijami na ljudeh. (The Conversation)

Anketa

Kako se zaščitite pred komarji?

Sudoku