(INTERVJU) V športu doping, drugod žvečilni gumiji

Uroš Gramc, 3.6.2019
Robert Balen

Z Lovrom Žiberno, lovcem na grešnike o dopingu na letošnji dirki po Italiji, med slovenskimi športniki in nešportniki, menedžerji, glasbeniki, študenti, razlikah med samozadostnimi ameriškimi ligami in padlim ruskim sistemom, boju do nezavesti in našem vrhunskem preventivnem programu.

Aktualna afera pod imenom Aderlass, ki se je s toplejšim delom leta preselila tudi v deželo pod Alpami, je zaradi treh Slovencev iz kolesarskega sveta, ki so se znašli v preiskavi, spet sprožila številna vprašanja, koliko se naši športniki pečajo s prepovedanimi snovmi. Si tisti, ki menijo, da smo daleč pod svetovnim povprečjem, zatiskajo oči?

"Slovenija je skozi statistične podatke v svetovnem povprečju. Izstopa le po obsegu testiranj v nacionalnem programu, po moji oceni je prenizek glede na število vrhunskih športnikov in njihove rezultate. Za bolj obsežen testirni program so potrebna dodatna finančna sredstva, vemo pa, da je šport podhranjen in da to je še dodatna obremenitev za panožne organizacije. Tukaj nastane paradoks – ali je smiselno vlagati v intenziven boj proti dopingu, če to lahko pomeni slabše rezultate, hkrati pa pozitivni primer dodatno ohromi sponzorski denar. Obseg testiranj bi moral iti linearno s kakovostjo športnih rezultatov," odgovarja doc. dr. Lovro Žiberna z ljubljanske medicinske fakultete in borec za čisti šport oziroma proti dopingu.

Naši športniki so v primerjavi s tujimi povsod podhranjeni. Že baza je manjša, imajo slabšo infrastrukturo, pogosto tudi opremo, praktično vse ...

"To je splošna slika, a treba jo je kritično ovrednotiti. Razlog je lahko tudi pomanjkanje interesa posameznih panožnih organizacij, ker vidijo v tem strošek in ne boj za čistega športnika. V Sloveniji določene organizacije vlagajo v boj proti dopingu. Tradicionalno sta bili kolesarska zveza in atletska vodilni, v zadnjih petih letih pa se je priključila nogometna, ki zdaj največ vlaga, tudi število testov je največje. Prisotni smo še v nekaterih drugih prvih ligah, želja pa je, da bi v vseh športih vsaj na državnih prvenstvih naredili minimum testiranj. Treba bo spremeniti miselnost vodilnih, da dopinška kontrola daje težo rezultatu in je sestavni del športa. Tu glede na druge države zaostajamo."

Doc. dr. Lovro Žiberna z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo Medicinske fakultete v Ljubljani se z bojem proti dopingu ukvarja od leta 2008 kot član protidopinške organizacije CADF (Cycling Anti-Doping Foundation), ki jo je ustanovila Mednarodna kolesarska zveza (Uci). Pri Slovenski protidopinški organizaciji (Sloado) je uradnik za kontrolo dopinga, deluje pa tudi v njenem strokovnem svetu, svetuje, izobražuje in dela na preventivi.

V medijih lahko zasledimo, da atletika in kolesarstvo spadata med vzdržljivostne športe, v katerih je tveganje dopinga večje.

"To je dobro izhodišče za paradoks, ki se pojavlja tudi zaradi novinarskega poročanja. Mediji ustvarjate vtis, da je v atletiki in kolesarstvu največ dopinga. Največ pozitivnih primerov je, ker sta ta programa najobsežnejša. V povprečju je vsako leto v vsakem opravljenih 30.000 testov. Relativna prevalenca na število odvzetih vzorcev je en do dva odstotka in se med športi ne razlikuje. Pri 30.000 testih je to 300 pozitivnih športnikov, če za primerjavo vzamemo kak drug šport, na primer odbojko, rokomet, kjer se opravi v povprečju 3000 testov, je to 30. Če nekdo pogleda le na absolutne številke, lahko sklepa, da je problem dopinga v nekem športu večji, ampak gre za napačno tolmačenje podatkov. Mediji so ustvarili kulturo, da je pri določenih športih pač doping prisoten, in o tem več poročajo. Imam zbrano zanimivo svetovno statistiko, na primer iz leta 2010: v kolesarstvu je bilo 1,19 odstotka pozitivnih vzorcev, v šahu pa zanimivo 1,26 odstotka, ampak ker je majhno število testiranj, je absolutno število primerov majhno. Enkrat smo s študenti naredili statistiko od leta 2003 do 2013 za vse možne športe in ugotovili, da ni bistvenih razlik - ne med športi ne med leti. Zato ne moremo govoriti, da je en šport bolj rizičen. Vsi so rizični in v vseh imamo pozitivne primere. Prav tako ni res, da je dopinga več v panogah z večjimi finančnimi vložki. Ne bi bilo pozitivnih primerov pri rekreativcih ali veteranskih kategorijah, če bi rekli, da je zaslužek ekskluzivni motiv za uporabno dopinga. Verjetno se odgovor skriva v številnih zunanjih in notranjih psiholoških motivih."

image
Robert Balen

Pa menite, da so vaši testi realna slika, da se z dopingom peča odstotek, dva vseh športnikov?

"V Nemčiji so se leta 2015 ukvarjali z zanimivo analizno metodo. Športnik vrže kocko, in če je številka soda, pove po resnici, če ni, vedno odgovori na enak, predhodno dogovorjen način. Če je dovolj velik vzorec, lahko preko statistične metode binomialne distribucije raziskovalci izračunajo razširjenost dopinga. To metodo uporabljamo v medicini pri občutljivih vprašanjih: uporaba drog, spolne preference ... Preiskovancu se zagotovi anonimnost - samo on ve, katera številka je padla na kocki -, zato odgovori brez strahu, po resnici. Na ta način so ugotovili, da je doping v svoji karieri uporabilo med 28 in 46 odstotki športnikov, v tistem letu pa med 20 in 40. Tu se vidi, kako smo učinkoviti pri analizi odvzetih vzorcev. Slabo."

Pa je prisoten doping pri rekreativcih?

"Seveda. Letošnji primer iz kolesarstva - svetovni rekorder je bil star 90 let. Pa še zanimivost, da je bil sam v tej kategoriji. Psihologi imajo več razlag, zakaj bi si kdo na nepošten način želel doseči uspeh. Če pogledamo Goldmanovo dilemo: če bi ti obljubili, da te ne bodo odkrili in da boš osvojil zlato olimpijsko medaljo ter čez pet let umrl, ali bi vzel doping? Leta 1984, ko je bila opravljena osnovna raziskava, je 52 odstotkov športnikov odgovorilo da! Verjetno je motiv iskanje samopotrditve, večina športnikov od otroških let živi za rezultat in verjetno imajo podobne motive tudi drugi, ki ne tekmujejo na olimpijskih igrah, ampak premagujejo prijatelje, znance, vrstnike in so amaterski športniki ali celo rekreativci."

V tem pogledu doping presega vrhunski šport, morda celo šport.

"Doping ni problem le športa, ampak celotne družbe, ki je v iskanju presežkov. Podobno kot v športu uporabljajo zdravilne učinkovine ali na splošno farmakološke snovi za izboljševanje zmogljivosti tudi drugi družbeni sektorji. Menedžerji ali drugi, ki so storilnostno naravnani, lahko uporabljajo psihostimulanse, ki so v športu doping. Govorimo o amfetaminih, kokainu in drugih substancah. Ampak ti zaradi večje delovne učinkovitosti napredujejo na višji položaj v podjetju, več zaslužijo, si pridobijo ugled, športnik pa bo izločen, ob zaslužek bo, medijsko izpostavljen, ogromno negativnih posledic bo imel. Razlika je, da je šport koncipiran na pravilih in ima redne dopinške kontrole, drugi pa jih nimajo in je njihovo početje legitimno, čeprav prav tako ni etično. Nešportniki torej ne kršijo zakonodaje, ker ni pravil, ki bi prepovedovale uporabo. Podobno je v Hollywoodu – doping je legitimen, filmski igralci lahko v zelo kratkem času pridobijo ustrezen videz, mišično maso z rastnimi faktorji, anaboličnimi adrogenimi steroidi, anorektiki za hitro hujšanje ... Kar je športnikom prepovedano, njim prinese slavo, večmilijonske pogodbe, gledalci jih priznavajo kot izjemne umetnike. Dvojna merila imamo. V vojski imajo znanstvene ekipe, ki razvijajo nove načine uporabe substanc, ki vojaku omogočijo boljše sposobnosti na bojišču, da je bolj natančen, uspešnejši. Študenti uporabljajo nootropike (snovi za izboljševanje kognitivnih sposobnosti) in med seboj tekmujejo, z boljšo oceno ali učnim uspehom imajo večjo verjetnost za dobro službo. Imamo klasične glasbenike, v družbi uživajo visok ugled, ki za svoj nastop zlorabijo beta-blokatorje. Učinek je, da se jim zniža srčni utrip, manj se jim tresejo roke, glas, manj se znojijo, na splošno se njihova fina motorika in nastop izboljšata. Na specializiranih spletnih forumih lahko najdemo zelo natančno izdelane protokole, kako naj jih uporabljajo. To so steroidi za glasbenike, pravi ena glasbenica, čeprav to niso steroidi. Beremo njen forum: pride v orkester in vidi, da se ti beta blokatorji 'delijo kot žvečilni gumiji'."

Kar je športnikom prepovedano, igralcem v Hollywoodu prinese slavo, večmilijonske pogodbe, gledalci jih priznavajo kot izjemne umetnike. Dvojna merila imamo

In se nihče ne vpraša, ali je to prav ali narobe.

"Seveda ne, ker je to legitimno početje, ker ni dopinških kontrol. Veliko uspešnih glasbenikov je že v času kariere priznalo uporabo psihodeličnih substanc: Bob Dylan, skupine Jefferson Airplane, Beatles, Doors … Živimo v dobi startupovstva, kjer morajo mladi ustvarjati podjetniške ideje. Steve Jobs je denimo priznal uporabo LSD-ja, halucinogene snovi, Bill Gates tudi. Imamo tri dobitnike Nobelovih nagrad. Na univerzi v Cambridgu so v nizkih odmerkih uporabljali LSD celo med odkritjem strukture dvojne vijačnice, DNK. Slavni fizik Richard Feynman je tudi priznal, prav tako Kary Mullis, ki je odkril PCR (pomnoževanje DNK), kar je v medicini revolucioniralo diagnostiko. On je celo javno rekel: 'Če ne bi vzel LSD-ja, bi prišel na to noro idejo, kako odkriti to pomembno metodo? Resno dvomim.' Pojavi se filozofsko vprašanje, kako ovrednotiti, če je nekdo, ki je za družbo naredil nekaj dobrega, pri tem uporabil farmakološko stimulacijo. Pri športu je precej lažje, za nepošteno prednost kršiš športna pravila in si sankcioniran. Javnost pa je razdvojena, kako ovrednotiti uporabo dopinga v nešportnih sferah. Nekateri menijo, da je uporaba snovi, ki pripelje do družbenega napredka, zaželena. Pa tudi v svetu športa so razlike. Na 'drugi strani' imamo ameriške lige, kjer sploh nimajo uradnih dopinških testov. Imajo le svoja interna testiranja, pri katerih ne moremo govoriti o resnem protidopinškem programu. Govorimo o ligah NBA, NHL, NFL, MLB, ki niso pod okriljem Svetovne protidopinške organizacije (Wada)."

Se pa ti športniki pridružujejo olimpijskemu gibanju. Se vam to zdi pošteno, saj lahko doping uživajo že prej, si ustvarijo mišično maso ali drugo prednost ter jo unovčijo v boju za zlato kolajno?

"To je velik problem, košarkar iz NBA je lahko testiran šele, ko se prižge olimpijski ogenj in pade pod okrilje protidopinških pravil. Hipotetično lahko nekdo s sodobnim znanjem farmakokinetike natančno ve, kdaj je treba določene snovi prenehati uživati, da si na dan testiranja čist, negativen. Mišično maso, ki jo potem z rednim treningom vzdržuješ, pa seveda lahko pridobiš tudi s farmakološko stimulacijo leto, dve ali tri pred olimpijado. Nekdo, ki tekmuje v nacionalnem ligaškem tekmovanju in evroligi, si tega ne more privoščiti, saj ima redne dopinške kontrole. NBA zagovarja, da ima svoj program testiranja, ampak če so testi napovedani, če je njihov obseg nizek, če ni odvzemov krvi, nikoli ne preberemo o kakšni dopinški aferi. Tak program je neučinkovit. Če bi si NBA želela, ampak si ne, ker je liga zasebna, transparentno dokazati, da so športniki čisti, bi morala sprejeti svetovni protidopinški kodeks, tega pa ni. Ne moremo pa govoriti o potencialnem nelegitimnem početju, ker a priori niso sprejeli protidopinških pravil."

Žiberna je bil prva dva tedna na letošnji kolesarski dirki po Italiji vodja ekipe, ki je skrbela za dopinško testiranje. Skrbel je za koordinacijo skupine 20 ljudi, logistiko, da so bili vsi ustrezno informirani o svojih delovnih nalogah, nadzorniki, vozniki, zdravniki, flebotomisti, ki jemljejo kri. Prvič so mu dodelili tako pomembno vlogo, ima pa že veliko podobnih izkušenj. V zadnjih desetih letih je bil večkrat na Touru, Giru, Vuelti in drugih pomembnih dirkah svetovne serije. V svojem življenjepisu ima olimpijske igre, veliko evropskih, svetovnih prvenstev ter številna nacionalna tekmovanja in dopinška testiranja zunaj tekmovanj.

Za dokazan državno podprt sistemski doping na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju so Rusom prepovedali nastopiti v Riu, tudi Pjongčangu. Se vam zdi kazen primerna ali se je vmešala politika?

"Bilo je skladno s protidopinškimi pravili. Koruptivna dejanja so obravnavana kot doping. Doping je skupek desetih pravil, ki definirajo kršitve, ne le to, da imaš prepovedano snov v telesu, ampak je precej bolj kompleksen sistem. Zgodila se je tragedija za kredibilnost športa, ker niso bili vpleteni le športniki, ampak tudi politiki, še bolj skrb zbujajoče pa je, da so bili vključeni strokovnjaki iz protidopinškega sveta."

Med Vzhodom in Zahodom obstaja razlika pri organizaciji dopinga. Cel vzhodni blok je imel državno podporo, in jo ponekod še ima, prek luže ni toliko vpletanja, vse je bolj ali manj v zasebnih rokah, tudi laboratoriji, spomnimo se afere Balco. Ko prideš na nivo olimpizma, je takšen sistem priviligiran.

"To bi težko komentiral. Ruska zgodba je znana, dobra organizacija je bila hkrati njihova prednost in slabost. Ko je sistem padel, je padla celotna zgodba z vsemi vključenimi športniki. V vsakem primeru gre pri organiziranosti dopinga za skupino ljudi, težko le posameznika, ki vključuje visokoizobražene strokovnjake medicinskih ved in osebje, ki skrbi za logistiko in finančne dotoke za pogon tega ekosistema. Organizacijske sheme pa so velikokrat podobne kot pri preprodaji težkih drog. Četudi takšnega športnika ob pravem času testiramo, obstaja velika verjetnost, da bo negativen."

V Rusiji se je zgodila tragedija za kredibilnost športa, ker niso bili vpleteni le športniki, ampak tudi politiki, še bolj skrb zbujajoče pa je, da so bili vključeni strokovnjaki iz protidopinškega sveta

Proti temu se tudi borite. Poteka ponovno testiranje vzorcev iz olimpijskih iger v Londonu leta 2012, in če je podatek pravi, je bilo naknadno suspendiranih več kot sto športnikov, od teh jih je več kot 30 moralo vrniti olimpijske medalje. Verjamete, da bo kdo pomislil, da ga lahko odkrijejo še leta kasneje, in ne bo posegel po prepovedanih substancah?

"To je eden od manj učinkovitih ukrepov, a nujnih. Problem je, da je ta športnik doživel slavo, stopil na najvišjo stopnico in imel finančne koristi. Razvoj analiznih metod za odkrivanje novih snovi je vedno v zaostanku. Vzorce se po pravilih iz leta 2014 zamrzuje do deset let in se jih bo z novejšimi metodami, ki morda šele prihajajo, ponovno testiralo. Na podoben način je bila ujeta slovenska biatlonka Teja Gregorin. Zanimivo je bilo, da so se opisi analiznih metod za to snov v znanstveni literaturi pojavili šele leta 2016, ona pa je zaužila snov leta 2010. To kaže na učinkovitost shranjevanja vzorcev. V Sloveniji je bilo še nekaj podobnih primerov."

Kako najti primeren način sankcioniranja, če že odkrivanje prestopnikov vedno zaostaja?

"V kolesarstvu je zelo učinkovit finančni mehanizem. Pri pozitivnem rezultatu kolesar izgubi 70 odstotkov letne plače iz pogodbe, ki gre Mednarodno kolesarski zvezi (Uci), in se takoj vrne v boj proti dopingu. Drugi ukrep je zelo moderen in prihaja od sponzorjev, da se jim mora denar iz deset-, dvajsetmilijonskih pogodb v primeru dopinga v celoti vrniti. Športnik tako postane bolj pazljiv, včasih tega ni bilo. S tem se sponzor tudi zaščiti in da jasno vedeti, da ne podpira dopinga, nekateri celo v pogodbo zapišejo, da lahko zahtevajo odškodnino zaradi okrnitve ugleda. Mislim, da imajo veliko moč, vsaj pri hitri odločitvi.

O tem, kaj narediti s strokovnega vidika, pa menim, da je nujno treba okrepiti znanstveni razvoj. Wada bi morala narediti več, sistem je preveč rigiden, morala bi uporabiti bolj progresiven pristop. Že to, da lahko nekdo, ki dela na področju farmakologije, z relativno malo truda identificira nove snovi, ki imajo potencial za zlorabo v dopingu, pa niso na Listi prepovedanih snovi in postopkov, bi morali spremeniti. V ospredju protidopinškega boja bi morala biti farmakološka veda, saj lahko hitro odkrijemo nove potencialne snovi, in analitika, ki pa se razvija z zamikom – tudi zato, ker ni znanja, katere snovi se trenutno zlorabljajo. Če bomo osnovni vedi okrepili, bomo bolj učinkoviti. Samo en primer bom dal: če bi bili testi za odkrivanje dopinških snovi takšni, kot so detektorji za odkrivanje kovine na letališčih, jih športniki ne bi zlorabljali, ker bi vedeli, da so lahko takoj odkriti."

Koliko je v zadnjih letih doping napredoval in koliko vaš boj? Se prestopnikom kaj bližje za petami kot pred desetletjem, dvema?

"To lahko samo ocenjujemo. Okno priložnosti je bilo pri določenih snoveh v preteklosti do deset let, za druge pa samo eno leto. Treba je poudariti, da je razvoj novih zdravil nujen za zdravljenje bolnikov, je kontinuiran proces, kako dosegamo boljše klinične izide. Nove snovi se ne razvijajo zaradi športa, ampak vedno zaradi patologij, ki jih želimo pozdraviti. Če zdravilo uporabi zdrav človek, da gre iz svoje fiziološkega stanja, homeostaze, v suprafiziološko stanje, pa govorimo o dopinških zlorabah. Kako hitro ta snov pride v šport, je odvisno. Lahko takoj, če pogledamo zgodbo rekombinantnega eritropoetina (Epo), ki se je na trgu pojavil leta 1989, in imamo zapise, da je bil leto kasneje že med športniki. Športni zdravniki so videli potencial povečevanja eritrocitov, ki izboljša vzdržljivost športnika. In bil je zelo problematičen, ker se je prvi test pojavil šele leta 2000. V vmesnem obdobju so skušali z neuspelimi poskusi, nismo imeli orodja, kako uporabo Epa odkrivati. Posledično se je razširil v vse vzdržljivostne športe. Danes imamo odlične teste in številne pozitivne primere. Pri določenih snoveh smo dosegli ogromen napredek, uporabo psihostimulansov (kot so razne oblike amfetaminov, ekstazi, kokain, snovi za hujšanje in podobno) lahko odkrijemo precej za nazaj. Tudi androgene anabolične steroide za nekaj mesecev, včasih jih je bilo možno najti le teden ali nekaj dni. Pri določenih snoveh pa smo v zaostanku. Največ težav imamo pri detekciji peptidnih hormonov, kamor uvrščamo Epo in njemu podobne peptide, rastnemu hormonu podobne snovi ali druge rastne dejavnike. To je kar velika skupina molekul, ki so pridobljene z biotehnološkimi postopki tako, da so čim bolj podobni hormonom, ki jih imamo v telesu. To je s terapevtskega vidika odlično, ker farmacevtska industrija naredi čim boljši približek temu, kar bolniku manjka, za odkrivanje dopinga pa je seveda velik problem, kako razlikovati lastne hormone od zunanjih. Obstojijo pa razlike, ki jih je treba najprej odkriti, nato metode validirati, za kar pa se izgublja čas."

Mednarodna kolesarska zveza je leta 2008 uvedla biološki potni list. Menda gre za enega najbolj učinkovitih ukrepov boja proti dopingu?

"Zagotovo. Že naslednje leto je število sumljivih rezultatov za petkrat padlo, nekateri so govorili, da se je zaradi njega spremenil celo način dirkanja. Takrat so uvedli hematološki modul, ki spremlja rdečo krvno sliko športnika, v zadnjih treh letih smo uvedli še steroidnega, v razvoju pa je najzahtevnejši del, tretji modul, če ga tako imenujemo, to pa je peptidni ali hormonski profil, ki bo spremljal hormonske vrednosti športnika skozi daljše obdobje. In če bi kadarkoli kakšna vrednost zanihala, četudi se ne odkrije dopinške substance, bi to že lahko bila kršitev. To je zelo ambiciozen projekt, ki bo izboljšal našo učinkovitost. Seveda pa vedno prihajajo nove snovi in nove tehnike z mikrodoziranjem. V zadnji aferi so nekateri športniki priznali, da če so imeli zjutraj dopinško kontrolo, so si kasneje dali transfuzijo in po tekmovanju kri spet odvzeli. Tudi če je sledil ponovni test, niti hematološki biološki potni list tega ni zaznal. Vedno se iščejo načini goljufanja tudi učinkovitih protidopinških sistemov. To je nenehen boj. Lažje je za tiste, ki želijo goljufati."

Niso grešili le Slovenci, ampak cela Evropa
Niso grešili le Slovenci, ampak cela Evropa V aferi Aderlass so v Sloveniji osumljeni kolesarja Kristijan Koren in (bivši) Borut Božič, ki sta bila suspendirana ter športni direktor moštva iz svetovne serije Bahrain Merida Milan Eržen. Vodja “operacije” je bil zdravnik Mark Schmidt iz Nemčije, ki je imel pod svojim okriljem dopinški program za vzdržljivostne športnike. Veliko več podrobnosti ni znanih, denimo, kako je bil sistem organiziran in kakšno vlogo naj bi imeli v njem Slovenci. “Težko komentiram, ker nimam ustreznih podatkov, vse sem izvedel iz medijev. Sloado ni vključen v preiskavo, ker poteka mednarodna kriminalistična preiskava. Za zdaj smo izvedeli, da so bile v ospredju manipulacije krvi – in to na načine, ki jih trenutno s protidopinškimi testi ne moremo odkriti. Sodoben doping ni samo finančno zahteven, ampak tudi strokovno in logistično. Ocenjujem, da je tudi to bil razlog, zakaj so to mrežo odkrili. Ne moremo pa govoriti o nacionalni opredeljenosti in izpostaviti Slovenije kot rizične države; vpleteni so športniki iz cele Evrope,” je povedal Lovro Žiberna.

Kako močni smo pri preventivi, da mladim športnikom dokažemo, da doping ni prava pot?

"Rad bi izpostavil, da je Slovenija vodilna država v Evropi. Sloado je v zadnjih šestih letih dobil številne evropske projekte, zadnji večji je bil Erasmus+ prePLAY, skupaj s še tremi evropskimi državami. Preventiva je kompleksna zadeva, koordinator izobraževalnih programov pri Sloado je dr. Nina Makuc. Kakšen je koncept slovenskega inovativnega pristopa pri dopinški preventivi? Peer to peer learning, se pravi učenje vrstnikov. Identificirali smo bivše športnike, zdaj študente, pravimo jim ambasadorji čistega športa, ki smo jih izobrazili in so iz obsežnega gradiva pripravili enourno predavanje za vse športne oddelke vseh gimnazij v Sloveniji. Čisto vse mladoletne vrhunske športnike smo izobrazili, izvajamo tudi dvourna predavanja za vse mladinske državne selekcije pred večjimi tekmovanji. To je le eden od naših uspešnih projektov, ki so ga druge evropske države povzele. Sloado v Sloveniji skrbi za celoviti izobraževalni pristop, ki temelji tudi na ozaveščanju. Imamo polno posterjev, gradiva, ki ga delimo v šolah, po zdravstvenih domovih. Lani sta izšli knjigi, namenjeni prvi triadi osnovnošolcev, v katerih je v pravljici predstavljeno, kaj so etične vrednote oziroma kako naj športnik oziroma človek v življenju dosega rezultate. Ločeno peljemo strokovne programe, izobraževanja za trenerje, ki so ključne osebe za razvoj mladih športnikov, klube, starše, zdravnike ..."

Zelo aktivni ste tudi kot uradnik za kontrolo dopinga, prva dva tedna ste bili na dirki po Italiji. Dopinške kršitve niste odkrili.

"Kar kaže na to, da če imaš res intenziven program testiranja, nihče ni pripravljen sprejeti tako velikega tveganja. Zadnjih nekaj let je bilo zelo malo pozitivnih primerov na dirkah najvišjega nivoja, večina jih je izvirala iz pripravljalnega obdobja. Moderen boj proti dopingu se vse bolj preusmerja na kritične pripravljalne faze, na mesec, dva pred vrhuncem sezone. Ampak seveda na tako veliki dirki, kot je Grand Tour, ali tekmovanjih, kot so OI, EP, SP, je treba zagotavljati zelo visoko frekvenco testiranj."

O kolikšnem obsegu govorimo?

"Aktualnih podatkov ne morem izdati, ker so skrivnost. Strategija je vedno skrivnost, da se prepreči morebitna zloraba. Število opravljenih testov ni enotno, vsak dan je različno, a je vrednost zelo visoka. Osnovna ideja je nepredvidljivost, športnik je lahko testiran 24 ur na dan, kar je napredek v primerjavi z desetletjem nazaj, ko jih med 22. in 6. uro ni bilo. Nekateri so testirani trikrat dnevno ali več in s tem nimajo problemov, kar je zanimivo in kaže na napredek, saj se zavedajo pomembnosti našega dela za zagotovitev čistega športa. Določeno število testov se opravi po prihodu čez ciljno črto, zmagovalci, nosilci majic, naključno izbrani, to so klasični testi, niso pa edini. Športniki so lahko testirani pred startom, v hotelih, po večerji, masažah, ko že spijo ... Vedno morajo preko informativnega sistema ADAMS navesti lokacijo, kje spijo, vedno morajo biti dostopni. Tak pristop dela protidopinški program zelo učinkovit."

Kako poteka izbor?

"Obstaja več ključev, kako je športnik določen. Lahko na podlagi rezultata, performansa na etapi, če je kdo izrazito močan preko dneva, če izstopa iz svojega povprečja, saj se opravljajo videoanalize vseh etap. Izbira se lahko tudi na podlagi predhodno zbranih informacij, s sodelovanjem s policijo, kriminalisti ali drugih informacij, ki jih pridobi odgovorna protidopinška organizacija. Testirani so lahko tudi športniki, ki ne zaključijo tekmovanja."

Vi niste bili tam za detektivsko delo?

"Ne, izključno za dopinško kontrolo. To vključuje sestanek s šaperoni, to so nadzorniki, ki nam pomagajo poiskati kolesarja po prihodu čez cilj. So ključni, da nam ne pobegnejo, pripeljejo jih na dopinško postajo. V postopku dela športnik vse sam, mi mu zgolj dajemo navodila. Vedno je možnost izbire med tremi posodicami, da ne bi bil rekel, da mu je bila podtaknjena kontaminirana zbiralna posodica. Eno si izbere, pogleda, ali je ustrezno zapakirana, in jo odpre. Pred uriniranjem si mora umiti roke, da ne bi pod nohti ali drugje skril encimov ali maskirnih agensov, ki bi zmotili analizo. Pri oddaji vzorca je slečen in ena oseba istega spola ga ves čas gleda. Ni intime kot pri zdravniški kontroli - da se prepreči potencialna manipulacija urinskega vzorca. Nato ga vprašamo, če je jemal kakšna zdravila v zadnjem obdobju, ki jih lahko navede, preverimo, ali ima legitimno bolezensko stanje in je upravičen do terapije in ima zato terapevtsko izjemo. Na koncu športnika vprašamo, ali je bila celotna kontrola ustrezno izvedena in ali ima kakšne komentarje. To zapišemo, podpišemo in postopek zaključimo. Naše delo je, da postopek teče v skladu z globaliziranimi pravili, ki so v Svetovnem protidopinškem kodeksu. Moja dopinška kontrola nogometaša v tretji nogometni ligi ali kolesarja z rumeno majico na dirki po Franciji je identična. To je zmaga organiziranosti protidopinškega sistema."

Če bi ti obljubili, da te ne bodo odkrili in da boš osvojil zlato olimpijsko medaljo ter čez pet let umrl, ali bi vzel doping? 52 odstotkov športnikov je odgovorilo da!

Na Giru ste bili celo vodja ekipe za dopinško kontrolo. Je to neka zmaga slovenskega boja proti dopingu?

"Pri boju proti dopingu ni nacionalnih razlik, CADF ima uradnike s celega sveta. Delegiranja za tekmovanja ne potekajo na podlagi državne pripadnosti, ampak izključno zaradi kvalitete strokovnjaka. Smo iz različnih držav in odlično je delati v mednarodni ekipi."

Ste ob pozitivnih primerih zadovoljni, da ste našli grešnika, ali razočarani, ker jih najdete? Je kaj drugače, če gre za Slovenca?

"Uradnik za kontrolo dopinga je odgovoren za odvzem vzorca, o rezultatih analiz smo informirani prek medijev. Posebnih informacij nimamo, ne osebnih interesov in ne nacionalnih, ker delamo v interesu čistega športa, ki je globaliziran. Informacije jemljem na dva načina. Po svoje sem razočaran, ker je še vedno veliko teh odkritij, na drugi strani pa to sprejmem pozitivno, ker vidim, da sistem postaja učinkovitejši in da deluje. S športniki, ki jih testiram, nimam prijateljskih odnosov, ker je to tudi prepovedano. Takšna je etika obnašanja uradnika za kontrolo dopinga, ohraniti mora objektiven pogled in biti vedno brez konflikta interesov. V nasprotnem primeru te funkcije pač več ne moreš opravljati."

Upam, da so slovenski uspehi na dirki po Italiji doseženi na čisti način – to bomo pa vedeli čez deset let

Ste pa bili verjetno veseli, ko ste videli izjemnega Primoža Rogliča, Jana Polanca, ko je oblekel roza majico?

"Slovenski športniki generalno, ne samo v kolesarstvu, so vrhunski, nacionalni ponos je prisoten. Upam, da so ti rezultati doseženi na čisti način – to bomo pa vedeli čez deset let." (smeh)

Rekreativni kolesarji se bodo v soboto, 22. 6., dopoldne že enainštiridesetič podali na turistično kolesarjenje na 147, 72, 50 in 30 kilometrov dolgih progah okoli Pohorja. Vsak udeleženec maratona bo ob prevzemu startne številke prejel kolesarski dres, vrečko z darili sponzorjev, spominsko medaljo in topel obrok s pijačo. Poskrbljeno bo tudi za pester spremljevalni in animacijski program za vse generacije. Več informacij najdete na www.okolipohorja.si. Ne zamudite predprijav z ugodno ceno startnin!
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku