Iz Štajerca: Pri 81-ih je ambasador zdravega življenja

Slavica Pičerko Peklar, 22.8.2019
Igor Napast

Peter Zmazek je možakar, ki ga je težko ujeti, saj je nenehno v gibanju, ko postoji, ga je največkrat videti na domačem vrtu. Zdrav duh v zdravem telesu je moto, ki ga širi med mlade

Petra Zmazka, letnik 1938, je vsaj dvakrat tedensko videti, kako lahkih nog teče čez ptujskopoljsko ravnico. Tu in tam izgine v žitnih poljih ali, na jesen, med visoko koruzo. In se spet prikaže, nasmejan, zgovoren in nič kaj utrujen. On bi se kar pogovarjal, a kaj ko tisti, ki jih srečuje, komaj zmorejo "iti v korak" z njim. Iz domače Gorišnice se običajno odpravi tja proti Markovcem, do Koroščevega mlina v Zabovcih, kjer z gospodarjem Vladkom, vrstnikom po letih in klenosti, rada izmenjata kako besedo, spet drugič se odpravi še naprej, do Rance na Ptujskem jezeru, od koder je lep pogled na stari Ptuj.

image
Slavica Pičerko Peklar Peter Zmazek na Pohodu prijateljstva v Cirkulanah v družbi z ministrico Aleksandro Pivec in Mitjo Vidovičem, profesorjem športne vzgoje

Tistih skoraj vsakdanjih krajših tekov možakar niti ne šteje: "Tečem, odkar vem zase. Otroci smo nekdaj hodili peš v šolo, od doma v Markovce je bilo to kakih pet kilometrov v eno smer, še enkrat toliko potem do šole na Ptuju. Ja, še v službo sem prva leta hodil peš, ko se je mudilo, sem kar tekel, in to imam v nogah. Rad tudi kolesarim, vsaj 4 tisoč kilometrov naredim na leto. Že petnajst let pa dan državnosti proslavim tako, da zjutraj sedem na kolo, prevozim kakih 180 kilometrov in se zvečer vrnem domov. Na tej svoji poti prevozim hrvaške, madžarske in avstrijske obmejne kraje. Lepa je ta pot in zdaj me že čakajo v krajih, kjer se ustavim, da se pozdravimo z domačini. Voda in kak sendvič mi na taki poti zadostujeta. Se mi je včasih že kdo pridružil, a pot ni lahka niti kratka in za tiste, ki nimajo utrjene riti, to kolesarjenje pač ni."

image
Igor Napast Peter Zmazek je ponosen na svoje korantstvo in na številna priznanja.

Tek ga umiri in poživi

Peter je v prvi vrsti tekač, letos se je že 36. udeležil polmaratona v Radencih, kjer so ga vselej veseli. Srečati ga je na ptujskem pa varaždinskem maratonu, tudi gorišniškega teka ni brez iskrivega možakarja, ki je bil tudi udeleženec teka ob meji Slovenije. "Včasih sem se med vsakdanjim tekom skoraj skrival, ljudje pred 20., 30. leti pač niso najbolj razumeli, kaj je to v meni, kar me žene naokoli. Zdaj je meni podobnih vse več, le mlajši so, a če bodo vztrajali, bodo ostali lahkih nog kot jaz, pa jih imam že več kot osemdeset," pravi Peter, ki je prepričan, da bi prav zdravemu načinu življenja in športnim aktivnostim morali posvetiti več pozornosti. "V mojih mladih letih smo šli velikokrat lačni spat, da se nam je pred očmi kar tema delala. Kot otrok sem imel v žepu vedno krošlek, en tak majhen nožič, s katerim sem repo lupil in jo potem, kar tam na njivi, tudi pojedel. Ja, bili so časi, ko smo morali biti pridni, da smo dobili kaj jesti. Zdaj so otroci pridni, če kaj pojedo," omenja Peter, ki je kot osnovnošolec telovadil v sokolskem domu, gor zrasel pa, kot pravi, ob fižolu, repi in krompirju.

Pomaga, kjer lahko
Petra Zmazka je mogoče srečati na številnih prireditvah, še posebno ponosen pa je bil pretekle dni, ko je ptujski Festival narodno-zabavne glasbe imel pol stoletja delovanja. Bil je zraven, ko se je festival rojeval, pomagal je po najboljših močeh in rad se spominja prav vsakega festivalskega leta.

Dolga leta je bil gospodar Ribiške družine Ptuj. "Ribištvo imam rad, tam ob vodi se človek umiri, premisli, kako naprej. Sem pa opravil tudi šolanje za lovca, a nikdar ustrelil živali. Ni šlo. Pa sem srn in zajcev pa fazanov veliko srečal na teh svojih tekih. Zdaj rad vrtnarim, berem, ko imam čas, tega pa običajno kar zmanjkuje," pravi sogovornik, ki navdušuje tudi med koranti. Da je najstarejši med njimi, ni skrivnost, a menda je tudi edini, ki je v popolni korantovi opravi, s kapo na glavi, pretekel mali maraton. Bilo je to v spomin na čase, ko mu je, osemletnemu fantiču, stric oblekel prvo korantijo: "Jaz nisem neki mestni kurent, pač pa korant, tak, ki spoštuje fašenk in z njim povezane običaje. Tisti tek je bil res nekaj posebnega, še sam nisem vedel, ali bom vzdržal, saj nositi skoraj 40 kilogramov težko opravo še za mladeniče ni lahko, pod kapo se težko diha, jaz pa sem jih imel takrat že 68, a sem tekel, kot da bi bil bosopet mladenič."

image
Hojka Berlič Peter Zmazek in Ptujčanka Nežka Medved na kolesarskem maratonu

Petra poznajo, kamorkoli pride

Pet do sedem minut potrebuje Peter za pretečeni kilometer. Nikdar ne pretirava, zato se tudi velikih maratonov ne udeležuje. "Tečem, ker v tem uživam, vem, da sem vsako leto počasnejši, a nič zato, ponosen sem na vse, kar sem dosegel v tem mojem čisto rekreativnem športnem udejstvovanju, ponosen tudi na službena leta, ki sem jih preživel, ne da bi bil en sam dan na bolniški. Zdaj grem enkrat na leto k zdravniku, da pogleda, kako mi zdravje služi, in za zdaj mi dobro kaže," se nasmiha sogovornik, ki se je v letih takih in drugačnih tekov in ohranjanja pustne tradicije spoprijateljil s številnimi znanimi Slovenci: "Z nekaterimi smo se srečali le na kakem teku, kolesarjenju, z drugimi posedeli za (okroglo) mizo in kakšno rekli. Rad sem med ljudmi, še vedno me zanima, kaj se dogaja doma in po svetu. Povem tudi, kaj si sam mislim o kakšnem dogajanju. Mi kar prisluhnejo, jaz pa njim, saj se človek vse življenje uči."

Že petnajst let na dan državnosti prekolesari kakih 180 kilometrov

V domačih krajih znani gasilec, tudi kulturni delavec, je priljubljen med šolarji, zadnja leta še posebno tistimi, s katerimi se druži na Poti prijateljstva po Halozah, kjer se na cilju pohoda rad pomeri še v športnih igrah, pa se je tako tudi po tisti mini planiški skakalnici, v veselje otrok, že spustil. Ponosen je, kaj bi ne bil, ker ima tudi v družini športne posnemovalce: "Ni od muh tisti pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Moji so kar športno aktivni, včasih se mi kdo tudi pridruži na teku."

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku