Ko je vreme toplo in se letni čas obrača na poletje, se začne obdobje piknikov. Vsi se jih veselimo, saj piknik pomeni druženje v naravi, pečenje mesa, uživanje sveže zelenjave in sadja, športne igre, dobro glasbo itd. Otroci piknike obožujejo, saj lahko packajo, jedo z rokami, se valjajo po travi, čofotajo ob vodi, se igrajo proste igre in so končno enkrat kot pravi mali Robinzončki.

Piknik je krasen, če si ga lahko malo olajšamo in prenesemo nekaj malega priprav še na ostale udeležence. Spodaj je nekaj malih trikov, ki popestrijo in olajšajo pripravo piknika v naravi:

1. Vsak naj kaj dobrega prinese. Prosite udeležence, da vsak izmed njih prinese eno jed po svoji želji. Malo se posvetujte, kaj bi kdo prinesel in pomagajte z namigi, da se jedi ne podvajajo.

2. Popestrite jedilnik. Če želite jesti kaj drugega kot kruh in meso ter svežo zelenjavo, lahko sami pripravite npr. meso in priloge že nekaj dni pred piknikom. Na primer mlado goveje meso lahko marinirate in ga pustite počivati 4 ali 7 dni v hladilniku. Priloge lahko pripravite en dan v naprej.

3. Napišite seznam potrebščin. Velikokrat se nam primeri, da na pikniku ugotovimo, da smo kaj ključnega pozabili npr. vžigalnik, nož itd. Dobro je narediti seznam vseh malenkosti, ki jih potrebujete. To velja predvsem za piknik, ki poteka v naravi izven dosega doma.

4. Pozanimajte se, kako se v naravi zakuri ogenj, da vam ga ne zmanjka prehitro. Če se lotevate kurjenja v naravi, je dobro vedeti, kako se kuri ogenj saj je razlika ali pečete hrenovke na palici ali pa meso, zelenjavo, sir itd. Če pečete hrenovke, ne potrebujete drugega kot suho dračje in papir ter vžigalnik. Če pa nameravate dalj časa peči, pa morate imeti pravo kurišče in dodati oglje, da se vam naredi žerjavica. Tudi kurišče mora biti dobro zavarovano s kamenjem. Lahko imate s sabo še železno mrežico na kateri pečete. Ne pozabite na vodo, s katero pogasite ogenj, ko končate s pečenjem.

Profimedia

5. Športne igre. Pripravite nekaj športnih rekvizitov, saj ne morete samo jesti in piti v nedogled. Prav pride nogometna žoga, frizbi, žoga za odbojko, ki jo lahko uporabite še za druge igre z žogo. Če imate med povabljenimi, kakšnega športnega privrženca, ga prosite za kakšne ideje ali športne igre. Zelo se obnesejo štafetne igre.

6. Spremenljivo vreme. Če se piknik cel dan odvija v naravi, potem se lahko tudi vreme spremeni in je dobro, da imate s sabo tudi anorak za dež in kakšen pulover. Pomislite tudi na pokrit prostor, kot je kakšna streha, kamor se lahko umaknete, če vas dobi nevihta. Če imate v bližini potok ali jezero, je dobro da imate tudi za otroke rezervna oblačila.

7. Nekaj pikniških iger. Otroci bodo uživali, če bodo z vašo pomočjo izdelali loke in puščice. Lahko ste pravi Robin hoodi in streljate v tarčo. Metanje žabic in kamnov v potok ali reko, je zelo zabavno, toda pazite na varnost pri metanju kamenja.

Izdelovanje mlinčkov in ladjic, ki jih poganja tok potočka, je super igra. Sem spadajo tudi razne štafetne igre, ki se jih z veseljem igrajo tudi odrasli. Na primer: okoli pasu zavežite vrv. En konec vrvi naj vam sega dol med noge in naj se dotika tal. Na ta konec privežite krompir. Naloga je, da s suvanjem bokov in s krompirjem, peljete žogico do cilja. Lahko prenašate žogo ali drug predmet v paru, tako da se dotikate žoge samo s hrbtom, ali samo z lici. Lahko prenašate vodo/pivo v kozarcu, ki ga držite samo z usti ter ga vlijete brez pomoči rok v posodo. Kdor prinese več vode/piva zmaga.

Ne pozabite na čisto in urejeno naravo, ko zapuščate piknik.

Na tej povezavi si lahko ogledate recept za ajdovo kašo v solati, kus kus v solati in skutino-čebulni namaz, namaz iz bučnih semen in ajdove čaše.

Dobesedno pomeni nekoga, ki onečedi svoje gnezdo – s čimer je mišljena "izdaja" kakšne ožje ali širše skupnosti: družine, kroga prijateljev in/ali kolegov, domačega kraja ali domovine. Po slovensko bi se reklo pljuvati v lastno skledo, torej škodovati samemu sebi, svoji stvari. Tako izraz navajajo v slovarjih in ga označujejo kot ekspresivnega. Vsekakor je mišljen slabšalno, a jaz sem razmišljal ravno obratno, ko sem prebiral Spieglovo "priznanje krivde". Naj greh povzamem v enem stavku: njihov nekdanji novinar Claas Relotius si je v štirih letih sodelovanja izmislil oziroma ponaredil številne zgodbe in sogovornike. To svojo sramoto je eden svetovno najbolj slovitih političnih tednikov, zgled raziskovalnega novinarstva, sam razkril že pred pol leta. Vendar je ni pometel pod preprogo, ampak je na 16 straneh objavil natančno analizo uredniških spodrsljajev in napak ter predlogov za boljše redakcijsko delo. Kot se za Spiegel spodobi.

Bolj dobesedno in že kar ogabno se mi je prispodoba o pljuvanju v lastno skledo vsiljevala ob spremljanju domačega dogajanja. Recimo: kaj naj si mislimo o vlogi zaposlenih na uradu MOM za komunalo, promet in prostor, ki si želijo kolektivno premestitev znotraj mestne uprave? Mogoče najprej pomislimo na strah pred novo metlo. Toda nič manj zavržno ni ravnanje tiste/-ga (očitno iz mestne uprave), ki je to vlogo spravil/-a v javnost. Takšno "podtalno" obveščanje javnosti niti ni tako redek pojav. Zato pa so izjemno pritlehne podrobnosti pricurljale v javnost iz mariborskih tožilskih vrst. Težko si predstavljam dejavnost, kjer bi kdo razlagal učinke sperme na kolegičinem obrazu. Mogoče bi takšne kosmate šale razdirali za kakšnim zakotnim šankom, zagotovo pa o tem ne bi puščali pisnih sledi.

Robert Balen

A tokrat ne bomo tarnali o klavrni podobi ne javne uprave ne pravosodja. Dosti hujši pljunki so v minulih dneh onečedili politiko in z njo tudi novinarstvo. Žal moram pri tem tudi sam pljuniti v lastno skledo. Gre za cirkus, ki so ga uprizorili, ko je parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih služb na za javnost sicer zaprti seji, a z vsem medijskim pompom, dala na dnevni red "prisluškovalno afero" v arbitraži o meji s Hrvaško. Kot sem že vnaprej opozarjal na družbenih omrežjih, gre za izrazito nedržavotvorno obnašanje, ob katerem se hahljajo samo v uradnem Zagrebu. V tej ihti sta izstopala prav nacionalni radio in TV - kot da se nista združila samo košarkarski Olimpija in Cedevita, ampak tudi RTV SLO in HRT. Vrhunec je bila Tarča, kjer so do vseh podrobnosti secirali telefonski klepet med nekdanjo slovensko agentko Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem. Čeprav je samo razsodišče ugotovilo, da prisluškovani pogovor ni kontaminiral arbitražnega postopka. Četudi odmislimo, da je nezakonito pridobljen dokaz ničen in da je bil hrvaški arbiter Vukas med sojenjem v Haagu na hrvaškem veleposlaništvu kot doma.

Ob tem niti ne preseneča, da je jezikavi minister Erjavec (Desus) pred kamerami in mikrofoni označil poslanca in predsednika komisije Tonina (NSi) za "notoričnega lažnivca". Ker vemo, kako v politiki ravnajo z resnico, je ta izjava nekaj takega, kot da bi zatrdili, da je voda mokra. Kljub temu naj končam z domislico Winstona Churchilla o vljudnosti v politiki: to je način, da nekoga pošljemo k vragu s takimi besedami, da se ta veseli potovanja. In v naši politiki in novinarstvu bi lahko marsikoga poslali marsikam.

V naši politiki in novinarstvu bi lahko marsikoga poslali marsikam

Poznate teren zdravstvene oskrbe na domu. Kaj ugotavljate, kar se tiče neprimernega odnosa so starejših? Verjetno govoriva o zlorabah predvsem s strani svojcev?

Ni nujno, da so to ravno svojci, lahko rečemo kar negovalci na splošno. Tisti, ki so negovalci, so običajno tudi tisti, ki zlorabljajo. To govori že statistika. To so lahko formalni ali neformalni izvajalci določene oskrbe tega človeka.

Kdo vse lahko zlorablja starostnike pri oskrbi na domu?

Kot izvajalka patronažne oskrbe lahko govorimo o tistih negovalcih, ki so na sivem ali črnem trgu, in svojcih. Vsi omenjeni so morda marsikdaj v stiski, tudi zaradi lastnega neznanja, ali človeka prav namensko zlorabljajo. Takšnim ljudem rečemo »lovci na glave«, saj z namenom iščejo človeka, ki ga bodo oskrbovali. Sama se spomnim primera, ko sem oskrbovala človeka, pri katerem sem vedela, da imajo njegovi negovalci v ozadju določene načrte. Pogosto sem se znašla v stiski, kaj narediti. Klicala sem njegove svojce, tudi v tujino, vendar jih nisem dobila. V okolici starostnika pa so se pojavile dve do tri osebe, ki so bile pripravljene zanj skrbeti, čeprav sem tudi sama vedela, da je v ozadju nepremičnina, ki bo ostala za njim. Vprašanje je bilo, h komu bo šla, svojcem ali komu drugemu. Dejansko so se te stvari kasneje znašle na sodišču. Sama sem si rekla, tudi če gre za lovce na glave, je prvotno pomembna dobra oskrba in ne nepremičnina. Spremljala sem negovalce in ocenila, da je bilo za ostarelo osebo dobro poskrbljeno in to je najpomembnejše.

Dejansko pa na ta način negovalci pridejo do določenih stvari, nekateri dobijo veliko denarja, običajno na roko, nanje se prepisujejo nepremičnine, tudi svojcem, z raznimi pretvezami. Starostniki imajo denimo obiske s strani svojcev samo enkrat na mesec, običajno ravno takrat, ko se izplačujejo pokojnine. To so kar znane stvari.

Zlorabe se dogajajo tudi prek telefonske prodaje ali prodaje od vrat do vrat. Ko sem preučevala, zakaj starostniki kupujejo nesmiselne stvari prek telefona, je bil pogosto tak njihov odgovor, če ga strnem v eno izjavo: "Ja, če se je pa nekdo eno uro tako lepo pogovarjal z menoj, kako lahko rečem, da ne bom kupila že tretjega aparata za merjenje krvnega tlaka?".

Včasih so na ta način starejše gospe prodajale prte od vrat do vrat.

Prte in druge stvari. Nekateri včasih zlorabljajo celo ime. Oseba na vratih se predstavi kot medicinska sestra in ostarelega pozdravi z besedami: "Dober dan, prišla sem vam zmeriti krvni tlak in pogledati, kako ste". Morda gre za laž ali pa je v resnici medicinska sestra in uporabi igro besed, da jim proda določene stvari. Težava je v tem, da ostareli ljudje, ki potrebujejo in sprejmejo pomoč na domu, nimajo realnega vpogleda v svoje finančno stanje, ker nimajo več te zmožnosti. Spomnim se osebe, ki je hodila naokrog z 10 tisočaki v svoji torbici in ni vedela, kje je doma. Zlahka bi se v njeni bližini znašel kdo, ki bi jo zlorabil. A se je v tem primeru okolica pravilno odzvala, ker so poznali situacijo in ji priskrbeli oskrbo. To je resna problematika.

Kje vse so starejši izpostavljeni zlorabam?

Povsod. V bistvu na vsakem vogalu, odvisno od njihove funkcionalnosti. Kot zanimivost lahko povem, da pri nas govorimo o mestih, ki so prijazna starejšim, tujina ima že takšna nakupovalna središča. Ljudje tja zahajajo, ker si niso več sposobni kuhati sami doma in da zapravijo svoj čas. In kaj se jim dogaja? Od tega, da jih nekateri prepoznajo kot lahke tarče, npr. žeparji, do tega, da se jim lahko marsikaj proda. Tam preživijo od dve do pet ur, pozimi se tam tudi grejejo.

Čemu vse, kar počnejo svojci starostnikom, lahko rečemo zloraba?

Govorimo o fizičnih zlorabah, zanemarjanju, socialni izolaciji, čustvenih žalitvah. Svojci dejansko včasih s starostniki ravnajo karkorkoli sami želijo, ker so starostniki odvisni od njih in so tako v podrejeni vlogi. Zanimivo je tukaj tudi pogledati na zlorabe s strani starostnikov, ki se kdaj sprašujejo, ali naj za zlorabo s strani svojega otroka povedo strokovni delavki, ki ga oskrbuje na domu. Starostniki se pogosto odločijo za molk in raje tiho trpijo, ker imajo občutek, da je zloraba posledica njihove neuspešne vzgoje.

Profimedia ”Tisti, ki so negovalci, so običajno tudi tisti, ki zlorabljajo.”

Se pravi, da se včasih starostniki dejansko zavedajo, da so zlorabljeni?

Da. Včasih pa svojci uporabljajo skrite zlorabe in teh primerov je ogromno. Od tega, da starostniku rečejo: "Ja, pa zakaj rabiš novo obleko, saj imaš dovolj starih, saj nikamor ne hodiš?". To je ena takšna zelo subtilna zloraba. Zakaj si ne bi gospa s svojo pokojnino kupila nove majice? Vendar sama reče, da bo raje dala otroku, ki gre v tujino na izlet. Predvsem ženske, ki so bile vse življenje podrejene, dopuščajo, da se jih na ta način zlorablja.

Kako jih ozavestiti? Kot strokovna delavka ostareli osebi ne morem očitati, kaj daje otroku, saj ima pravico do tega, da mu da svoj denar. Lahko omenim še primer, za katerega mi je povedala tašča. Njena prijateljica ima kar visoko pokojnino, govorim o več tisočih evrih, vendar ji ob koncu meseca ne ostane niti dovolj denarja za hrano. Ko jo vprašajo, kam da denar, pravi, da prihajajo otroci, ki potrebujejo stvari zase. Pravi, da se sama več ne spozna na vrednost denarja, zato jim kar prepusti svojo bančno kartico. In seveda, če mladini omogočite dostop do plačilne kartice, si bodo preko spleta lahko naročili tudi veliko stvari. Tako starostniki kdaj opravljajo nakupe, za katere sami niti ne vedo, ob koncu pa nimajo denarja za hrano. Še ko sem intenzivno delala v patronaži, so dejansko ljudje pravili, da njihovi otroci stvari potrebujejo bolj kot oni sami. Predvsem ženske, ki so vse življenje vajene skrbeti za druge in ne zase. Pri tem gre za lastno zanemarjanje. Same uživajo mleko in kruh samo zato, da lahko nekomu dajo več, tudi cerkvenim institucijam, torej ne govorimo samo o zlorabah s strani svojcev oziroma negovalcev. Starejše ženske včasih same pravijo, da so se dolžne nekaterim stvarem odreči zaradi otrok in lastnega prepričanja, da se jim to morda povrne na drugem svetu.

Ne samo, da nam komarji v poletnih mesecih letajo okoli ušes, kar je še posebej nadležno, če nas prebudijo sredi noči, piki komarjev so tudi neprijetni, saj na mestu vboda nastane srbeča oteklina in rdečina. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je zato pripravil nekaj preventivnih ukrepov, s pomočjo katerih lahko zmanjšamo število komarjev in pikov. 

Shutterstock

1. Odstranjujte stoječo vodo iz svojega okolja (v okolici bivališč, na vrtovih, na pokopališču …), saj s tem zmanjšate možnosti za razmnoževanje komarjev.

2. Izpraznite ali zaprite posode za zalivanje, sodčke, v katere lovite deževnico, izpraznite podstavke za rože, odstranite vodo iz zamašenih žlebov in jih sanirajte.

Neznan Navadni komar je aktiven ponoči, tigrasti pa podnevi.

3. Iz svojega zunanjega okolja odstranite predmete, v katerih se voda zadržuje, na primer vedra, odprte plastenke, gume, vaze, igrače in podobno. Mestom, kjer stoječe vode ne morete odstraniti, denimo večjim lužam, pa se izogibajte.

4. Pravilno odlagajte odpadke, tako da se v njih ne nabira voda, redno vzdržujte bazene, okrasna jezera in vodnjake ter urejajte zelene površine.

Profimedia Po piku komarja na mestu vboda nastane srbeča oteklina in rdečina.

5. Preprečite vstop komarjev v notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem (komarnikov).

6. Uporabljajmo sredstva za zaščito proti komarjem (repelente) in pri tem dosledno upoštevajmo navodila proizvajalca. Repelente nanašajmo na izpostavljene dele kože in na oblačila, nikoli pa na oči, v usta, ušesa, na rane ali vneto kožo. Nanesemo jih po morebitnem nanosu zaščitnega sredstva za sončenje ali drugega kozmetičnega pripravka. Večino repelentov lahko varno uporabljajo tudi otroci, starejši od 2 mesecev, nosečnice in doječe matere.

Profimedia Komarnik

7. Nosite svetla oblačila in z njimi pokrijte čim večji del telesa. Zlasti v času največje aktivnosti komarjev, večinoma zjutraj in pozno popoldan oziroma zvečer so dobrodošli dolgi rokavi in hlačnice, kljub vročini.

8. Izogibajte se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja.

Ozaveščanje o depresiji in izgorelosti, ki nemalokrat stopata z roko v roki in korenito načenjata zdravje ljudi, je v družbi vse močnejše. Hkrati so osebne izpovedi z javno izpostavljeno identiteto posameznikov z depresijo še vedno redke, saj so običajno pospremljene z več negativnimi občutki ob razkrivanju zasebnosti, zlasti s sramom in krivdo, pa tudi še vedno prevladujočim napačnim razumevanjem depresije. 43-letna Aleksandra Kocmut z Raven na Koroškem je sklenila preseči zidove doma, za katerimi je nekaj časa skrivala svoje življenje, neprizanesljive izkušnje in silovite preizkušnje, se umikala in odmikala zunanjemu svetu. Pravzaprav je začasno povsem obtičala v notranjosti - tako družinskega stanovanja v povsem fizičnem smislu kot lastnih notranjih bojev, pod katerimi se je naposled (z)lomila.

Depresija pri njej sicer ni sestopila na točko, ko bi terjala zdravljenje v bolnišnici, a vendarle je bila povsem nefunkcionalna, neoperativna, nezmožna za delo(vanje), docela na tleh, kot bi razpadla, se sesula v črepinje in se ne bi mogla zlepiti nazaj. "Tri mesece nisem mogla iz hiše, razen k zdravniku, ko je bilo to res nujno. Tako hudo je bilo. Začeli so se panični napadi, ki sem jim lahko opredelila, prepoznala. Točno sem vedela, da gre za panične napade, nisem pa jih mogla obvladati. Tresenje nog, izgubljanje tal pod nogami pri sestopu s hišnega praga, naval solz, hitro nabijanje srca, visok pulz, grozen pritisk, dušenje. Čisto uničenje. Tudi spati nisem mogla, zamujala sem pri delu, nisem ujela rokov, nisem se mogla zbrati, postala sem zelo pozabljiva," pripoveduje lektorica, avtorica več leposlovnih knjig, literatka, ki jo sploh na Koroškem dobro poznajo in radi prebirajo. Vse se ji je nagrmadilo hkrati, sesipalo, tudi vse druge okoliščine v družini in širše niso bile nič mehkejše. Za nameček je v tem času propadla še založba Modrijan, za katero je kot samostojna podjetnica delala in ki je zanjo predstavljala glavnino njenega pridobljenega posla. Finančna stiska, nenehno pomanjkanje denarja v družini z dvema otrokoma in s tem tudi nezmožnost za celovitejše zdravljenje, ki je neizbežno povezano s stroški, so brezno le še poglabljali.

Na polju razcvetene krivde

K sreči jo je v vse bolj neobvladljivem stanju mož, ki ji je vselej stal ob strani, pospremil k osebni zdravnici, kar je bil korak naprej. Slednja je tudi pomagala, da je lahko hitro prišla do psihiatrinje, na katero bi sicer čakala vsaj tri mesece, ne glede na to, da je prvo krizo z depresijo prestala že pri 24, 25 letih, nato pa znova pri 37 - in bi morebiti lahko računala na hitrejšo obravnavo. Takrat je kot mlado dekle v letih po študiju doživela prvo epizodo depresije, ko so se ji po nedokončani fakulteti utrjevali občutki manjvrednosti, neumeščenosti, neučinkovitosti in jo povsem preplavili. "Porodi se občutek, da si zavozil v življenju. Da si edini 'luzer', edini, ki mu ni uspelo, da si razočaranje, nevreden, medtem ko gre vsem drugim bolje od tebe in jim je uspelo," razlaga občutenja, ki so ji prigovarjala, da je dokončno izpadla iz družbenega sistema, ki je zagovarjal socialno varnost in stalno zaposlitev. Deloma je težave pozneje preplastila z obilico dela, nato pa z vlogo matere hčerki in sinu. A tudi materinstvo je ob rasti otrok izzvenelo, vsaj primarna skrb za otroke, ki še ne morejo poskrbeti zase. Tako je še naprej pronicala usodnost dojemanja lastnih napak, ki so neopravičljive in nepremostljive, pa tudi nepovratne. Nekoč zdavnaj je na nezavedni ravni ponotranjila, da je nevredna, na tem polju pa, kot pravi, se občutki krivde le še bolj razcvetijo.

Igor Napast ”Notranji rabelj je ves čas hudobno na delu, maščevalen je, je kot neko zlo, privoščljiv, ciničen.”

"Vrtiš se v nekakšnem začaranem krogu"

Psihoterapije si tokrat, v relativno redni obliki kot pred leti, ko sta z možem obiskovala Sanjo Rozman, s katero je tudi poslovno sodelovala, ni mogla privoščiti. "Vrtiš se v nekakšnem začaranem krogu," ugotavlja, "ko na razumski ravni že lahko marsikaj razložiš, a tega ne moreš razrešiti tudi po čustveni plati, najti metode, kako bi vse predelal, se izvil." To je tudi točka, na kateri vidi sistemski problem zdravljenja - antidepresivi, tablete pomagajo in so nujna terapija, a te tudi otopijo, ne odrešijo te problema, so le opora zdravljenju. Zdravstveni sistem te celostno in učinkovito ne podpre, sploh v ruralnih okoljih, kjer je tudi dostop do psihiatrov in psihoterapevtov slabši, stroški do Ljubljane pa ob šibki finančni situaciji družine previsoki, da bi si jih lahko privoščil. Hkrati je dojemanje psihičnih bolezni še vedno drugačno, ni enakovredno drugim boleznim, ki so očitne, otipljive, vidne. Zato se prepogosto zgodi, da človek ni slišan. Celo "sotrpini" večinoma raje molčijo, tajijo svoje težave, le po naključju se kdaj izve, kdo vse obiskuje psihiatra in jemlje antidepresive. Ko bi v pravem trenutku lahko vstopil v pravo obravnavo, seveda pa vselej deloval tudi sam, bi bilo morda lahko drugače, razmišlja.

Samomor se je zdel kot svetel izhod

Sebi ne moreš pobegniti, hkrati ves čas iščeš pravico do bivanja na svetu. Ne spoštuješ se, sprašuješ se, zakaj si na svetu, hkrati ves čas iščeš neko varno uteho, zavetje. Pomislila je tudi na samomor, poskušala pobegniti. "Samomor nenadoma vidiš kot nekaj lepega, kot svetlo sonce v temi, ki te nenehno preplavlja, kot rešitev bolečine. Psihi je vsekakor cilj rešitev trpljenja. Kot bi si prej naložil program samomor, ki se ti potem s trdega diska servira kot rešitev. Še vedno je v družbi prisotno tudi nerazumevanje samomora kot egoističnega dejanja, češ, kaj in koga si pustil za sabo. A v tistem hipu izstopiš iz življenja, vse zbledi, izgubiš vezi s celim svetom, so popolnoma brezpredmetne. Vse, kar te veže, ne pomeni nič več, vse odpade, sam si na drug način, smrt pa se nenadoma pokaže kot uničenje bolečine. Vse izgine, panika, groza, vse negativno, kar te prežema," opisuje najtemnejše plasti, skozi katere je brodila. "Zdaj sem vsaj na površju v redu, vidim veselje, smisel, a hkrati so hude stvari na neki način potlačene, utišane s tabletami. Solze imam nenehno za prvim vogalom, večkrat rečem. Vzorci v možganih so namreč hudo zakoreninjeni. Notranji rabelj je ves čas hudobno na delu, maščevalen je, je kot neko zlo, privoščljiv, ciničen. Hkrati je groteskna tolažba, ker te vnaprej pripravlja, da pričakuj le slabo, in ti s tem ponuja nekakšno temačno varnost. Garanje je delo na sebi, naučiti se ustavljati, najti neki oprijem, smisel." Morda pa je kanček smisla tudi v tem, da javno deli izkustvo, da zdaj ve, da se bodo lahko tudi drugi prepoznali v njenih preizkušnjah, (iz)vedeli, da niso sami, morda pomislili, premislili. To sploh ni malo.