Kdaj in kako gnojimo?
O gnojenju mislimo, da vemo vse, a še vedno je to po navadi premalo; na vrtu nam lahko preveč ali premalo povzroči velike težave.
Jesen je dokaj na hitro prišla tudi v naše kraje po vrtičkarskem letu, ki je bilo za našo zemljo res naporno. Začelo se je z zbito zemljo, ker je bilo pozimi veliko snega. Nadaljevalo se je z dokaj hladnim poletjem. Šele avgusta se je ogrelo, takrat pa smo trpeli vsi, mi in rastline. Nismo se mogli pripraviti na tako visoke temperature. Zato se ne čudite, če vam je prvi dež pobral paradižnike.
Kljub vsemu je bilo na vrtu letos veliko za pobrati. Mislim, da ste prav vsi zadovoljni s pridelkom. A s pridelkom zemlji odnesemo tudi hranila, zato je gnojenje nujno in potrebno. Mišljenje, da v naravi nihče ne gnoji, pa vendar vse raste, je napačno, saj iz narave odnesemo zelo malo zelene mase. Še vedno se pojavlja vprašanje, kdaj in s čim gnojiti.
Organska in umetna gnojila
Gnojila delimo na organska in mineralna, lahko topna gnojila, ki jim najpogosteje rečemo umetna. Organska gnojila so vsa tista, ki nastanejo v naravi, umetna oziroma bolj pravilno mineralna gnojila je naredil človek v želji, da bi bil pametnejši od narave. Kar nekaj desetletij so bili strokovnjaki prepričani, da so mineralna gnojila čisto dober nadomestek naravnim, zato uporaba organskih gojil naj ne bi bila več potrebna. A kako smo se motili!
Organska snov v tleh je tisto osnovno lepilo, osnovna sestavina, ki naredi tla živa in rodovitna. Zato se na vrtu vedno odločamo samo za organska gnojila. Mineralna, lahko topna gnojila dodajamo samo, če pri analizi zemlje ugotovimo, da nekaterih hranil v naši zemlji primanjkuje. Kljub temu je treba vedeti, da so nekatera gnojila, o katerih mnogi menijo, da so umetna, kljub vsemu naravnega izvora. To so fosfati, ki so narejeni iz kamnin, in kalijevi sulfati, ki so tudi naravnega izvora. Z njimi lahko brez skrbi, a samo po potrebi, ki jo izkaže analiza zemlje, izboljšate stanje rastlinam s hranili v zemlji.
Brez analize zemlje je težko strokovno svetovati, koliko gnojiti. Nekakšen splošen recept naj bo, da uporabimo na vrtu največ 2,5 kg/m2 hlevskega gnoja, do 3 l/m2 kompostiranega hlevskega gnoja in do 12 l/m2 komposta. Konjskega gnoja in gnoja drobnice uporabimo približno enako kot hlevskega. Gnoja perutnine uporabimo le največ 0,5 l/m2, svinjskega pa 1,5 l/m2.
Pretirano gnojenje s hlevskim gnojem se kaže tako, da nam na vrtu zelo pogosto gnijeta endivija in radič, da se velikokrat pojavljajo koreninske uši in da nam predvsem česen na vrtu ne uspeva več.
Katera organska poznamo
Najpogosteje uporabljamo kravji hlevski gnoj, vendar lahko na vrtu brez skrbi uporabimo tudi gnoj drugih hlevskih živali. Vedeti moramo samo, koliko posameznih hranil vsebuje, da ustrezno zmanjšamo uporabo na primer svinjskega gnoja ali gnoja perjadi, saj vsebujeta veliko več hranil, posebno slednji.
Med organska hranila ne uvrščamo samo gnoja, organska gnojila so tudi kompost, rastline, ki jih zadelamo v tla (rastline za zeleni podor), tudi gnojevka ali gnojnica, prevretki iz rastlin (rastline namočimo v določeno količino vode in pustimo na toplem, da se speni), pepel, organske zastirke in že omenjena kupljena organska gnojila. Po večini zdaj, v jeseni, gnojimo z gnojem, druga organska gnojila pa uporabimo spomladi ali v rastni sezoni.
Hlevski gnoj
Živalski iztrebki (gnoj) so najpogosteje uporabljeni kot organska gnojila. Pri njihovi uporabi moramo vedeti dvoje: koliko jih uporabiti in to, da vse zelenjadnice ne reagirajo enako na neposredno gnojenje, nekaterim tako gnojenje celo škoduje.
Kako torej gnojiti s hlevskim gnojem? Najboljše je, da vrt navidezno razdelimo na tri dele. Vsako leto pognojimo samo tretjino vrta, vsakič drugo. Ta del vrta imenujemo prva poljina. Nanjo posadimo tiste vrtnine, ki potrebujejo največ hranil. To so na prvem mestu kapusnice, predvsem zelje, cvetača, brokoli, brstični in drugi ohrovti, kitajski kapus in še kaj bi se našlo. Tudi bučnice, kumarice, paradižnik, paprika in jajčevec so hvaležni za gnoj. Na ta del vrta sodi tudi krompir, a samo, če vrt še ni pregnojen. Sem lahko posadimo še blitvo in sladko koruzo.
Gnojenja s hlevskim gnojem ne marajo čebulnice: čebula, šalotka in česen; ni pa potrebno niti stročnicam: fižolu, grahu, leči, soji in čičeriki. Te sadimo na tisti del, ki je bil gnojen pred dvema letoma, to je na tretjo poljino. Solato, korenček, peteršilj, zeleno, nadzemno kolerabo, črno redkev, rdečo peso, špinačo in por sadimo na drugo poljino, ki je bila gnojena v lanskem letu.
Radič in endivijo, tudi letne solate in motovilec, lahko sadimo na prvo poljino, vendar naj sledijo kateri izmed vrtnin, na primer zgodnjemu krompirju ali zgodnjemu zelju ali cvetači. Čisto dobro bodo uspevali tudi na drugi poljini. Predvsem korenček, rdeča pesa in peteršilj so velikokrat na vrtovih na gredicah, gnojenih z gnojem, a zaradi tega je več pokanja korenov, krastavosti; korenček, pastinak in korenasti peteršilj imajo veliko bradavic, veliko manjših korenin, so razvejani, krastavi in tudi skladiščenje je pogosto vprašljivo. Zato korenovke nikoli ne sadimo tja, kjer smo gnojili z gnojem.
Hranila iz hlevskega goja so rastlinam na razpolago tri leta, zato naj vas ne skrbi, da bodo vaše rastline v naslednjih dveh letih, ko ne boste pognojili gredic, lačne. Spomladi ni treba dodajati kupljenih gnojil, da bi bolje raslo. Ravno tako ni treba pognojiti naknadnih vrtnin, na primer endivije ali radiča, ki ju posadimo po izkopu zgodnjega krompirja, nizkega fižola ...
Pomembna prednost gnojenja z organskimi gnojili pred mineralnimi je ravno ta, da so hranila v organski snovi še vezana in so rastlinam na razpolago postopoma v celotni rastni dobi. Ne izperejo se z vsakim močnejšim dežjem, kot se to zgodi pri mineralnih gnojilih.
Gnojiti spomladi ali jeseni?
Za odgovor najprej nekoliko spoznajmo svojo zemljo. Če imamo opravka s težko zemljo, bomo prekopavali in gnojili v jeseni. Tako nam bo tudi zima pomagala, da težko zemljo spremenimo tako, da jo bomo lažje obdelovali - da bo v njej dovolj zraka in bodo korenine rastlin lažje našle dovolj prostora za svojo rast.
Če pa imamo na vrtu lažjo zemljo ali že dovolj humusno, prhko zemljo, lahko gnojimo spomladi ali jeseni. Mnogi ekološki kmetovalci celo menijo, da je prekopavanje spomladi bolj primerno, vendar moramo v tem primeru obvezno uporabiti že kompostiran hlevski gnoj ali domač kompost ali kupljena organska gnojila. Razlika med odležanim, starim gnojem in kompostiranim gnojem je velika.
Odležani hlevski gnoj potrebuje še nekaj časa, da razpade v rastlinam dostopna hranila. Še vedno ločimo nastilj od živalskih iztrebkov, še vedno ima tudi drugačen vonj. Ker še ni pomešan z zemljo, lahko celo negativno vpliva na razvoj koreninskega sistema številnih vrtnin, posebno korenovk in gomoljnic. V zimskem in zgodnjem spomladanskem času se tak gnoj že kompostira v zemlji in pravočasno pride v fazo, ko se iz njega že sproščajo rastlinam dostopna hranila. Če ga damo v tla spomladi, potem bodo hranila pričela prihajati do korenin vrtnin prepozno. Kompostirani gnoj ima videz zemlje, tudi diši po sveži, rodovitni zemlji; tak prične hitro razpadati v rastlinam dostopna hranila.
Gnoj vedno zakopljemo v zemljo, ne puščamo ga na površini, kjer onesnažuje naše ozračje s toplogrednimi plini.
Mnogim vrtičkarjem hlevski gnoj ni več dostopen, trgovci pa so se hitro znašli. Tako dobimo v trgovinah že veliko organskih gnojil. Mnogi se sprašujete, ali so resnično primeren nadomestek hlevskega gnoja. Sama menim, da sicer so, vendar z dodatkom: trajnega humusa, ki je v tleh nujno potreben, prav gotovo ne priskrbijo toliko kot naravna organska gnojila. Kljub vsemu imajo kupljena organska gnojila veliko prednost pred mineralnimi, lahko topnimi gnojili. Svetujem, da njihovo uporabo kombinirate z domačim kompostom ali rastlinami za zeleni podor in organskimi zastirkami.
Na večini kupljenih gnojil so navodila za uporabo. Nikoli ne prekoračimo priporočene vrednosti, niti za pest več. Običajno je celo bolje, da uporabimo nekaj manj gnojila, saj večina analiz z vrtov kaže, da so tla pregnojena in je treba gnojenje zmanjšati. Svetujem še nekaj: če je priporočen samo en odmerek za vrtnine, je ta namenjen najbolj požrešnim vrtninam. Za tiste, ki jih sadimo na drugo poljino, uporabimo polovico manj, čebulnicam in stročnicam ga damo le četrtino.
Kupljena organska gnojila uporabimo jeseni ali spomladi, jaz sem bolj pristaš spomladanskega gnojenja. V tla jih zakopljemo vsaj teden dni pred setvijo ali presajanjem, če se odločite za spomladansko gnojenje. Jesensko gnojenje lahko pri zgodnji pomladi namreč povzroči prehitro razpadanje organskih gnojil (briketov) in s tem njihovo izgubo, če so gredice še prazne.
Kdaj in kako porežemo okrasne trave?
Zdi se, da okrasne trave večini ljubiteljem vrtnarjenja na koncu jeseni pri čiščenju vrta povzročajo največ težav. Tako se vsako leto srečujemo s številnimi vprašanji o njihovi rezi. Večna dilema ljubiteljev vrtnarjenja je, ali trave porezati jeseni ali spomladi ali pa jih sploh ne rezati.
Moje osnovno vodilo, ki ga pogosto priporočam svojim strankam, je, naj tako okrasne trave kot zelnate okrasne rastline pozno jeseni pustijo pri miru, če so jim všeč. Nekateri pograbijo za škarje ob prvih znakih jesenskega rumenenja in sušenja, drugi želijo pustiti čim več suhih rastlin za zimsko sliko na vrtu. Okus je torej različen in nihče vam ne more odrediti, kaj in koliko porezati zaradi estetskih vzgibov. Pomembno je vedeti predvsem to, da veliki večini okrasnih trav z rezjo ne škodujete. Ali rečeno drugače, one se pač ne zmenijo za to, ali jih režete oktobra, decembra ali marca. Izjema so morda le mejno prezimne trave, kot je pampaška trava, ki si s suhim listjem ustvari nekaj dodatne zaščite pred mrazom. Da bi se lažje odločili, kako ravnati ob rezi okrasnih trav, sem te razdelil v tri skupine.
Listopadne trave
Pod tem izrazom ciljam na vse tiste vrste in sorte, ki jim nadzemni poganjki jeseni odmrejo. Veliko okrasnih trav se lepo posuši, listi in predvsem stebla s socvetji so tako pogosto precej obstojni in se ne polomijo zlahka. Priporočljivo jih je pustiti pri miru, saj so lepo okrasje za zimski del, ko je vrt že bolj pust, prazen. Odločitev o jesenski rezi je torej odvisna predvsem od našega osebnega okusa.
Če nam suhe rastline niso všeč, jih porežemo kot preostale trajnice, sicer počakamo do konca zime. Če jih polomi sneg, jih v suhem obdobju brez snežne odeje lahko porežemo tudi sredi zime in tako poskrbimo za urejen videz vrta. Vse tiste trave, ki so do jeseni že močno zdelane in na njih ni več ničesar lepega, seveda kar kličejo po jesenski rezi.
Primeri: Miscanthus sp., Molinia sp., Calamgrostis sp., Pennisetum sp., Festuca glauca.
Vednozelene trave
Ta skupina trav je lahko zelo enostavna ali pa zelo zahtevna. Jeseni so večinoma še lepo zelene, v suhih zimah brez snega pa jih zmrzal in veter pogosto poškodujeta. Če je porjavelo le nekaj listov, šope enostavno prečešemo in jih tako vsaj nekoliko očistimo.
Če je večina listov porjavela ali pa so se posušile vse konice listov in to močno kazi videz rastline, jih je najbolje porezati spomladi in pustiti, da se popolnoma obrastejo. In seveda, če tak tip trave ostane lep celo zimo, jo pač pustimo, da spomladi nova rast le prekrije staro.
Primeri: Carex morrowii, Carex oshimensis, Luzula sylvatica, Sesleria caerulea.
Delno vednozelene trave
To so na primer rušnate masnice, katerih listi pogosto dokaj dolgo v zimo ostanejo lepo zeleni, potem se jih pa polovica ali več posuši. Na pogled imamo nekakšno mešanico, ki bi jo laično opisali napol mrtva trava. Naj poudarim, da govorimo le o videzu, ta trava zaradi delno suhih listov ni nič mrtva. Zaradi pustih poznojesenskih in zgodnjezimskih dni lepe zdrave šope puščamo v okras vrtu in jih le na nekaj centimetrov porežemo pozno pozimi ali zgodaj spomladi. Taka trava vam nič ne bo zamerila tudi, če se boste odločili za temeljito čiščenje že jeseni.
Primeri: Leymus arenarius, Carex alba, Deschampsia cespitosa.
Prikličite zen: Kako z različnimi tehnikami očistiti in blagosloviti svoj dom
Razliko med prostori, v katerih se počutimo dobro, in tistimi, v katerih se počutimo utesnjeno, je vsaj deloma moč pripisati dejstvu, da se nam nekateri prostori enostavno zdijo lepši in privlačnejši. A obstaja tudi globja razlaga, ki zadeva energijo.
"Vsakdo ima sposobnost energijskega zaznavanja," v knjigi Čiščenje prostora od A do Ž poudarja avtorica Denise Linn. Že več kot 30 let se ukvarja s starodavnimi izročili o čiščenju prostorov iz staroselskih kultur. Pravi, da se z vstopom v določen prostor ne odzovemo le na slog pohištva, barve in vzorce, temveč lahko zaznamo energijo, ki nas v prostoru obdaja. Pozitivna energija nas povzdigne, negativna pa nas pusti z občutkom pobitosti in utrujenosti.
Čiščenje prostorov
Pred novim letom, ko se staro poslavlja in novo napoveduje, je po izročilih številnih staroselskih kultur dobro nameniti svoj čas izpraznjevanju nepotrebnih stvari. December je več kot idealen čas, da vse, česar več ne potrebujemo, podarimo tistim, ki bodo hvaležni za nove stvari. Staro, ki je nam nekoristno, tako nekomu postane novo. Ne glede na to, kakšno energijo, četudi negativno, držijo določeni predmeti, se jo da preobraziti v pozitivno, pravi Linnova.
Pri samem energijskem očiščevanju prostora pa si lahko pomagamo s poznano tehniko feng shui. To je veda o ustvarjanju harmoničnega okolja, njena mistična sestavine pa je metoda čiščenja prostora, ki jo v knjigi predstavlja avtorica. Že starodavni zdravilci so se zavedali vpliva okolja na človekovo zdravje in dobro počutje, zato so šamani izvajali posebne obrede, s katerimi so posvetili nove domove. Starodavne metode, ki jim je Linnova nadela sodobno preobleko in jih prilagodila življenju zahodne družbe, nam omogočajo, da svoj dom na preprost in učinkovit način spremenimo v zavetišče lastne duše.
Priprava
Preden začnete prostor energijsko čistiti, ga najprej fizično uredite. Odstranite nepotrebno šaro in pospravite nered v stanovanju, očistite prostore, tla, pohištvo in sebe. "Če prostora pred čiščenjem ne pospravite, je to tako, kot bi si nadeli čudovito večerno obleko, ne da bi se bili poprej skopali in si umili lase. Učinek preprosto ne bo enak," pravi avtorica.
Nato razmislite, kako bi želeli prostor očistiti in pripravite orodja za ta namen. Sebi lahko pripravite očiščujočo kopel s soljo in eteričnimi olji. Za prostor lahko prižgete sveče in uporabite kadila iz zelišč, najpogosteje se uporablja žajbelj, a tudi druga niso slabša. "S kajenjem žajblja lahko izvrstno očistite sobo po bolezni. Dim prižganih posušenih zelišč nemudoma botruje veliki spremembi sobne energije. To je tudi ena najboljših metod, če želite preobraziti zelo težko energijo".
Očistite lastne negativne misli in prepričanja
Tako kot lenobnega človeka lahko fizično obložijo plasti maščobe, lahko naša miselnost postane lenobna in obložena z miselnimi plastmi, ki nas težijo, obremenjujejo in nam jemljejo življenjsko energijo, pravi duhovni pisatelj Anthony De Mello. V svojem knjižnem delu Pot ljubezni spodbuja, naj raziščemo vse plasti, ki nas v življenju lahko nezavedno močno omejujejo, jim ozavestimo in spremenimo. Kaj so te plasti? "Vsako prepričanje, ki ga imaš, vsak sklep glede ljudi in stvari, vse navade in vse navezanosti. V letih vzgoje bi ti moral kdo pomagati, da bi si postrgal te plasti in osvobodil svojo miselnost. Namesto tega sta te družba, tvoja kultura, ki sta predvsem obložili tvojo miselnost, vzgajali tako, da sploh ne bi opazil," piše avtor.
Bralce nagovarja, naj se prebudijo iz sna in spoznajo, pod bremeni katerih miselnosti in prepričanj se šibijo. Namesto da bi zaživeli v najvišjem potencialu sebe in svojih zmožnosti, namreč ljudje pogosto vse življenje sledimo načelom in prepričanjem avtoritet iz našega zgodnjega otroštva. Kar pa ni nujno koristno, saj se življenjske razmere spreminjajo, s tem pa tudi mi sami razvijamo najvišje potenciale znotraj sebe. Zato naj spodbuja, naj ob koncu leta odložimo vse stare navade in misli, ki nam več ne koristijo, ali celo škodijo, ter v novo leto vstopimo lažji, pretočnejši in svobodni.
December na vrtu prinaša počitek, k delu vabijo rastlinjaki
Vsem, ki ste konec poletja na vrt pravočasno posejali zadnji posevek, gredice darežljivo ponujajo kodrolistno zelje in brstični ohrovt, tudi rukolo. Če imate na vrtu por, ga še pred snegom s koreninami vred spravite v kletne zaboje, napolnjene z mivko.
Tudi motovilec, endivijo in radič lahko v teh dneh pobiramo z vrta. V lončke lahko sejemo azijsko zelenjavo - ko bodo listi veliki okrog osem centimetrov, jih lahko že režemo in sproti uživamo v solati ali blanširano. Semenom azijske zelenjave lahko primešamo semena rdeče pese in zelene solate. Tudi rukolo in krešo lahko vso zimo sejemo v lončke, zabojčke ali korita in jih postavimo na okensko polico v stanovanju ali v zaščiten prostor, denimo rastlinjak, liste pa režemo, ko zrastejo pet ali več centimetrov.
Manj znan od drugih korenovk je črni koren (Scorzonera hispanica), ki za razliko od številnih drugih korenovk zlahka prezimi v zemlji. Čas za njegovo setev je v maju, takrat ga posejemo v rahla in odcedna tla, saj slabo prenaša stoječo vlago. V zemlji tvori dolge tanke korene, ki jih uporabljamo olupljene. Lahko jih uživamo sveže v solatah ali kuhane. Mlade in mehke liste dodajamo solatam. Pravo hranilno vrednost ima mlečni sok iz korena. Ko izkopavamo črni koren, uporabljamo vile, da korena ne bi pretrgali in da iz njega ne izteče sok. Črni koren je odlična hrana za sladkorne bolnike, ker vsebuje inulin.
Tunel - z mislijo na sneg
V zavetju rastlinjaka do januarja ali februarja brez težav prezimijo vse vrste radičev. V njem uspevajo tudi zimska solata, motovilec, blitva in špinača. Kaj pa pod tunelom? "Ko na domačem vrtu postavljate tunele iz jeklenih lokov in agrokoprene, pomislite predvsem na to, da jih lahko prekrije veliko snega, ki bo zdrsnil ob lokih in se bo tam nekaj časa zadržal. Greda pod lokom je lahko dvignjena za nekaj centimetrov nad preostalimi tlemi v vrtu ter posuta s kompostom in prekrita z zastirko. Če je zastirka previsoka, se lahko v gredi naselijo miši ali tja prihajajo voluharji. Še zlasti se omenjeni škodljivci radi pritihotapijo pod tunel, kjer raste zimski radič," opozarja uni. dipl. inž. agronomije in permakuturna učiteljica Simona Trčak Zdolšek. "Zato se za takšen tip tunelov odločite predvsem tam, kjer boste gojili zelenjavo za sprotno pobiranje, denimo zimsko solato tipa rezivka, ki ima izoblikovano že rozeto ali glave. Če pa ste solato sadili v različnih intervalih, da bi si tako zagotovili sveže vrtnine, si lahko s celimi slamnatimi balami ogradite grede in čeznje poveznete loke ter pokrijete s kopreno, da bo greda še toplejša."
Pregled ozimnice
Shrambe in kleti ob toplejših dneh redno zračite, da preženete zatohlost. Obvezno vsak teden preglejte, ali so spravljeni plodovi še zdravi, nagnite ali poškodovane pa nemudoma izločite. Prav tako preverite, ali je pesek, v katerem so spravljeni korenje, zelena in rdeča pesa, dovolj vlažen, da se zelenjava ne bi izsušila.
Mozirski gaj - park cvetja
• Do 5. januarja vsak dan od 16. do 21. ure: 4. BOŽIČNA BAJKA SLOVENIJE. Sprehodite se med 1,5 milijona božičnimi lučkami, ki bodo krasile park.
Arboretum Volčji Potok
• Od 6. decembra do 5. januarja: PRAZNIČNI ARBORETUM bo krasilo na tisoče lučk, ki bodo pregnale zimski mrak in razžarele srce. Od 6. decembra dalje bo ob petkih in sobotah park odprt vse do 19. ure. Od 20. decembra do 5. januarja pa bodo vrata parka odprta do 19. ure vsak dan, z izjemo božičnega (24. 12.) in silvestrskega (31. 12.) večera.
Čiščenje v sadovnjaku
Listje, ki je pod sadnim drevjem, pograbite in odstranite, ker lahko v njem prezimijo povzročitelji bolezni. Prav tako potrgajte okuženo listje in sadne mumije, ki so ostale na drevesih. Na golih drevesih najlažje opazimo, katere veje so poškodovane in zlomljene. Poleg tega drevesa pozimi počivajo, v njih se ne pretaka veliko sokov, zato je zdaj ustrezen čas za odstranjevanje zlomljenih vej, rane pa je treba skrbno zamazati s cepilno smolo ali voskom. Kadar zapade težek in vlažen južni sneg, sadno drevje in okrasne rastline previdno otresite z leseno lato ali dolgo palico, lahko tudi z ročajem metle, da pod težo snega veje ne bi popokale. Sneg otresajte od roba krošenj proti notranjosti. Za lom pod obtežitvijo so bolj občutljive veje, ki rastejo kvišku pod preveč ostrim kotom.
Občutljive rastline
Na vrtu je treba preveriti, kako je z rastlinami, ki so občutljive za zimo. Poglejte, ali je zaščita, ki ste jo pripravili iz listja, jute ali smrekovih vej, še na svojem mestu. Okrasne grmovnice, posajene v posode, bodo na zavetni legi zlahka vzdržale tudi več stopinj pod ničlo, vendar je kljub vsemu priporočljivo, da posode ovijete z juto in mehurčasto folijo, tako bodo korenine manj izpostavljene temperaturnim razlikam.
Zaščita pred divjadjo in mrazom
Dokler zemlja ni zmrznjena, lahko presajate sadno in drugo drevje ter grmovnice. Ker mlado drevje pozimi radi obglodajo zajci in srne, je rastline pametno zaščititi pred divjadjo. Najzanesljivejša je fizična preprečitev dostopa z ograjo. Zaradi visoke cene je gradnja ograje smiselna zgolj pri velikih sadjarskih nasadih, ki jih je z mrežo treba zaščititi tudi pred pticami. Posamezna sadna drevesa pa najpogosteje ščitimo z gosto kovinsko ali plastificirano mrežo. Mlada drevesa lahko pred srnami in zajci zaščitite tudi tako, da jih ovijete z vrtnarsko kopreno, juto ali na gosto zabijete količke okrog debla, da bodo onemogočili dostop divjadi, drevesu pa pustili možnost za normalno rast in razvoj.
Pozimi, ko ogrevamo domove, se relativna zračna vlažnost v prostorih močno zmanjša. Zrak je suh, kar čutimo tudi na lastni koži, navsezadnje prav pozimi porabimo za obraz, roke in telo največ vlažilnih krem. Podobno tudi rastline v kurilnem obdobju potrebujejo več vlage, vendar to ne pomeni, da jih je takrat treba bolj zalivati, prav nasprotno - zalivanja naj bo pozimi manj kot sicer. Pravilo, ki se ga je smiselno držati, je, da naj se takrat, ko zalivamo, prst temeljito prepoji z vodo, čez približno deset minut vodo iz podstavka odlijemo in ponovno zalivamo šele, ko se prst v lončku skoraj povsem posuši. Pretirano zalivanje brez možnosti, da bi se zemlja vmes posušila, bi lahko povzročilo gnitje korenin.
Vlago, ki jo rastlinski listi potrebujejo zaradi suhega zraka pozimi, dovajajmo s pršenjem. Voda v pršilu naj bo segreta na sobno temperaturo, pršimo pa dopoldan. Nekaterim lončnicam (fikusom, palmam) bo prijalo vsakodnevno pršenje, druge (tropske kakteje) bodo zadovoljne, če jih enkrat mesečno poprhamo, nekaj pa je tudi takšnih, ki pršenja po listih ne prenesejo (vijolice, gloksinije, streptokarpi), a kljub vsemu potrebujejo več vlage. Zanje je priporočljivo, da jih z okrasnim lončkom vred ali pa zgolj v sadilnem lončku postavimo na velik podstavek, v katerega smo nasuli kamne in nalili vodo. Voda naj bo le toliko visoko, da zgornja površina kamnov ostane suha, ker korenine rastlin ne smejo stati v vodi. Tako bo okrog rastlin nastala vlažna mikroklima, ki bo prijala njihovim listom.
Pregled posodovk
Posodovke, ki ste jih zagotovo že spravili v svetel in hladen prostor, vsakih 14 dni temeljito preglejte. Bolne in napadene rastline nemudoma izločite iz preostale zelene družbe in jih poškropite z ustreznim pripravkom. Prav tako sproti pobirajte odpadle liste. Zalivanje posodovk naj bo zelo skopo, enkrat do največ dvakrat mesečno, pred zalivanjem pa s prstom preverite, ali je zemlja v posodi še vlažna.
Oskrba lončnic
Pozimi, ko ogrevamo prostore, se zrak hitro osuši, kar lahko povzroči suhost sluznice, draženje oči in suho kožo. Večina ljudi se pri normalni sobni temperaturi najbolje počuti, če znaša relativna zračna vlažnost od 30 do 60 odstotkov. Žal pa vrednost pozimi marsikje pade pod 30 odstotkov. Lončnice, zlasti tiste, ki veljajo za velike porabnice vode, lahko zvišajo stopnjo relativne zračne vlage v prostoru tudi za 15 odstotkov. Med najučinkovitejše "zelene vlažilce" spadajo razne vrste praproti, kot je denimo luskasta praprot (Nephrolepis exaltata), pa navadna sobna lipa (Sparmannia africana), papirjevec (Cyperus papyrus), bambusi in živkasta kosmuljka (Chlorophytum comosum). Rastline v stanovanju bodo pozimi potrebovale pogostejšo oskrbo: tiste, ki sedaj ne cvetijo, postavite v hladnejši prostor, s temperaturo med 12 in 18 stopinjami Celzija, in jih manj zalivajte, da bodo imele obdobje počitka. Cvetoče lončnice, kot so orhideje, božične zvezde, božični kaktus, ciklame, vijolice, pa naj vam služijo kot okras na vidnem mestu. Redno jih zalivajte, zlasti če so v ogrevanem prostoru, po potrebi jih rahlo dognojite in sproti odstranjujte odmrle cvetove. Znano je, da lončnice pripomorejo k temu, da je v stanovanju manj prahu, saj se ta nabira na njihovih listih, zato je te treba večkrat obrisati, vsaj enkrat mesečno z vlažno krpo iz bombaža ali mikrovlaken, da očistimo pore. Vijolice in druge rastline, ki imajo kosmate liste, pa odprašimo s čopičem.
Domači velnes - topel kotiček, v katerem se posvetimo sebi
Po napornem delavniku je imenitno, če si lahko privoščimo sprostitev v domači oazi užitka, ki jo nudita savna in masažni bazen. Pri nas so najbolj priljubljene finska, turška, infrardeča in bio zeliščna savna. Luka Remic iz podjetja Remax pojasni, da so finske savne suhe, brez pare, temperatura v njih je od 80 do 110 stopinj Celzija pri pet- do desetodstotni relativni vlažnosti. Savnanje v njej krepi imunski sistem, spodbuja potenje in sprošča napetost v mišicah. Bio savna velja za bolj blago obliko finske savne z nižjimi temperaturami, v njej se uporabljajo eterične dišave in zelišča. Potem so tu še infrardeče savne, ki jih imenujemo tudi infrardeče kabine - v njih telo ogrevajo različni grelni elementi. Za to vrsto savne je značilno, da je v njej temperatura zraka med 40 in 60 stopinjami Celzija, v notranjosti je 45-odstotna vlažnost. Infrardeče savne ne potrošijo veliko električne energije in se hitro segrejejo. Infrardeča toplota ima številne prednosti za telo, saj prodre nekaj centimetrov globoko v tkivo in deluje globinsko.
Turške savne so parne kopeli, ki jih delimo na tako imenovane klasične parne kopeli, hamam, solne parne kopeli in blatne parne kopeli. Parna ali turška savna je kopel, v kateri je temperatura zraka okoli 50 stopinj Celzija, vlažnost pa je kar stoodstotna. Ta savna blagodejno vpliva na čiščenje kože in dihalne poti.
Luka Remic iz Remaxa svetuje, da savne z lesenimi oblogami občasno obrišemo z vlažno krpo in predvidoma enkrat na leto naoljimo.
Pri parnih savnah priporoča, da pred vsako uporabo in po njej savno očistimo in poskrbimo, da se posuši.
Sinonim savnanja
Po besedah Luke Remica se ljudje pri nas najpogosteje odločijo za finsko savno in IR-kabino. Prva je sinonim savnanja in ima ogromno dobrodejnih učinkov na telo in zdravje, IR-kabine pa so cenovno ugodne in zavzamejo malo prostora. Poleg tega imajo najnižje stroške nabave in obratovanja, zaradi česar so v zadnjih letih postale zelo priljubljene. In kako velik prostor potrebujemo za savno pod domačo streho? Sogovornik odvrne, da je idealno, če zanjo lahko namenimo prostor od 16 kvadratnih metrov. V takšnem prostoru potem postavimo tako veliko savno, da v njej lahko ležita dva, zraven bosta prav prišla počivalnika in prha. Seveda pa je velikost prostora odvisna od želja uporabnika. "Za finsko, IR-savno in bio savno je primerna večina prostorov. Ključno je, da je na tleh talna obloga, ki prenese temperature v savni, in da je možno vlago obrisati. Večinoma se vgrajujejo v kopalnice ali prostore, posebej namenjene za savno. Za parne kopeli se prostor pripravi posebej, najbolje je, da se izvede v sklopu domačega velnesa ali kopalnice," poudarja Remic. Preden katerokoli savno postavimo v prostor, moramo preveriti električno napeljavo. Za infrardečo savno zadostuje enofazni priključek oziroma navadna vtičnica, druge napeljave niso potrebne. V finski savni potrebujemo za priklop peči trifazni priključek (380 V).
Bazena nikakor ne v kot
Popolnega domačega velnesa ni brez masažnega bazena. Če ima sprostitvena oaza tudi savno, kabino za prhanje, toaletni prostor, kotiček s počivalniki in še fitnes naprave, naj obsega okoli 50 kvadratnih metrov. Bojan Plešec iz podjetja JobPlus, ki je uradni zastopnik ameriškega proizvajalca HotSpring, priporoča, da ko kupujemo masažni bazen, moramo imeti v mislih, da gre za dolgoročni nakup. Da bomo z bazenom zadovoljni, so ključni filtracijski sistem, izolacija masažnega bazena, ergonomija školjke, raznolikost masažnih mest in energijska poraba. Ko ga umestimo v prostor, bodimo pozorni na to, da ni stisnjen v kakšen kot. Ker ima masažni bazen termoizolativni pokrov, ki se odpira na eno izmed stranic, je treba paziti tudi na ustrezne odmike od stene. Prav tako bodimo pozorni na dostop do masažnega bazena in servisnega prostora, ki je praviloma na stranici, iz katere se vstopi v bazen.
Masažni bazen lahko krasi tudi domači vrt. Bojan Plešec iz podjetja JobPlus v tem primeru zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom in podaljšanja trajnosti termoizolativnega pokrova priporoča posebno tesno prilegajoče se pokrivalo, ki ga ukrojijo za vsak bazen posebej. Praviloma je pokrivalo v barvi ohišja bazena in narejeno tako, da ga ni treba odstranjevati, temveč se odkrije hkrati z bazenskim pokrovom. Dvižne mehanizme termoizolativnega pokrova je mogoče dobiti v več različicah in jih lahko izberemo glede na umestitev v prostor.
Ves čas napolnjen z ogrevano vodo
Kot še pravi Plešec, potrebujemo za masažni bazen ravno podlago in priključek na električno omrežje. Voda naj bo v prostoru oziroma bližini. Ker masažni bazen ploskovno nalega na podlago (je s celotno spodnjo ploskvijo v stiku s podlago), morajo vse instalacije – električna in vodovodna, vključno s talnim sifonom – biti izpeljane zunaj tlorisa bazena. V primeru "utopljene postavitve" v tla je potreben še izkop gradbene jame. V zvezi s podlago še dodaja, da mora imeti ustrezno nosilnost, ki ne sme biti manjša od 450 kilogramov na kvadratni meter. Masažni bazen je ves čas napolnjen z ogrevano vodo na želeno temperaturo, za kar poskrbi vgrajeni grelnik. Bojan Plešec poudari, da se grelniki razlikujejo po kakovosti, materialih in moči. Ni nujno, da je šibkejši tudi slabši. Ključna je tudi moč grelnika, ki vpliva na energijsko porabo.
Namesto klasične savne si lahko omislimo tuš kabino s parno savno. Danijel Fartek iz Salona kopalnic MCK izpostavi, da lahko izbiramo med parnimi kabinami že v velikostih 90 x 90 ali 120 x 80 centimetrov. Priporoča pa vsaj 90 x 120 centimetrov ali več, saj stena v teh kabinah, kjer so po navadi nameščene šobe in uparjalnik za paro, zavzame veliko prostora, v preozki kabini pa bi lahko imeli občutek utesnjenosti.
“Pozitivni učinek savnanja dosežemo samo z redno uporabo savne, vsaj enkrat na teden. Če smo v dobri fizični kondiciji in smo zdravi, se lahko savnamo tudi večkrat tedensko. Vendar pri tem ne preobremenjujemo telesa. Kljub temu ne bo odveč priporočilo, da se pred večkratnim obiskom savne posvetujemo z osebnim zdravnikom,” sklene Fartek.
Rešitev za majhen prostor
Če nimamo dovolj prostora za masažni bazen, je rešitev masažna kad. Kot pravi Danijel Fartek iz podjetja Salon kopalnic MCK, nam zaradi nje ni treba izbirati večje kadi kot običajno. Večina kadi ima možnost, da se vanje vgradi masažni sistem, pa naj je ta samo vodni ali kombiniran z zračnimi šobami. Tako so kadi na voljo tudi v standardnih dimenzijah, na primer 170 x 70 ali 180 x 80 centimetrov. Če pa želimo v masažni kadi uživati v dvoje, je priporočljivo razmisliti o kadeh, ki so temu namenjene. V tem primeru potrebujemo nekoliko več prostora, da je razvajanje popolno.
