Kolumna: Če že propadeš, naredi to s stilom

Norma Bale, profesorica, 14.4.2019
Profimedia

Na koncu bo vse dobro. Kajti čemu bi sicer trošila denar za frizuro?

Pred kratkim sem morala v bolnišnico na operativni poseg. Zdravniki so mu dodali pridevnik rutinski, čeprav mu je zdravnik vseh zdravnikov, dr. google, skozi opise vseh možnih vzrokov in posledic, predvsem pa mnoštvo mnenj po različnih forumih, pripisoval veliko večjo težo. Tako je začetno rahlo nelagodje počasi izpodrinila skrb, to pa je kmalu pohrustal strah. Prastara modrost, da je strah votel in ga okoli nič ni, se je tako izkazala za neuporabno. Verjamem, da imam pravico najprej doseči točko nič, se na njej malo ustaviti, zjokati, shisterizirati, nato pa se moram nekako odlepiti in počasi stopiti na prvi klin proti soncu. In tako sem se naročila pri frizerju.

Samson je verjel, da je z močjo, skrito v svojih laseh, nepremagljiv. Kot deklica sem občudovala visoko natupirane frizure Jovanke, soproge maršala Tita, ki da je v laseh nosila skrite prisluškovalne naprave sovjetske tajne službe, in je bila zato veliko močnejši predmet mojega občudovanja kot bleščeči maršal. Spomnila sem se na Motovilko, ki je iz visokega stolpa spuščala kitke, po katerih je k njej ponoči lahko priplezal tajni ljubimec. In, navsezadnje, tudi slovanski bogovi, ki so kaj pomenili, so nosili dolge lase. A jaz se k frizerju nisem napotila, da bi opravila obredno dejanje, okrepila prevodnike moči in energije ali se poskušala samozačarati. K frizerju sem šla iz nečimrnega, a povsem opravičljivega razloga. Ne poznam namreč človeka, ki bi mi kdaj rekel, da rad hodi po bolnišnicah. Tja greš iz dveh razlogov; ali je kaj narobe s tvojimi ali pa s tabo. Edini, ki verjetno brez cmoka v grlu vstopajo v bolnišnice, so dobavitelji opreme, dostavljavci pic in rož in morda še varnostniki in hišniki. Do medicinskega osebja sicer gojim globoko spoštovanje, kajti od njih pričakujem ne samo strokovno podkovanost, neizmerno energijo, ampak za povrhu še sočutje in tolažbo; zame so nadljudje s super močjo. Hkrati pa sem ponižno hvaležna za drobce njihove pozornosti.

Včasih pomislim, da sama delam v privilegiranem okolju, v katerem mladi ljudje sanjajo o ljubezni in polni upanja načrtujejo prihodnost. Za razliko od medicincev, katerih delovno ozračje je večinoma prežeto s stisko, strahom in z bolečino. Vsaj sama nikoli ne slišim, da bi o svojem poklicu govorili kot o nečem, kar jim osmisli dan ali jih napolni z valom vitalizma. Zato se iskreno razveselim, kadar se na medicinsko fakulteto vpišejo ne samo moji najboljši dijaki, ampak tudi najbolj srčni. Ampak nazaj k frizerju. Kar me vedno čudežno potolaži, je izrek iz balkanske regije, da če že propadeš, naredi to s stilom. Kad se propada, neka bude u stilu. Svetovni potop bom tako najverjetneje dočakala z ekstra suho penino v pecljatem kozarcu, naslednjo recesijo v svilenem kimonu, ob anonimnem klobasanju o moji osebi po rumenodriskastih medijih bom preverila stanje zalog karminasto rdeče šminke in na operacijo bom, če bo le mogoče, šla sfrizirana. Čisto zato, da se bom med vsemi tistimi skopimi informacijami, vzdržanimi prijaznostmi, strahovi in stiskami, ki rajajo po zraku, počutila ne kot pacientka s številko, temveč kot oseba z ženskim imenom in lastno zgodbo. In ko bom v odsevu velikega okna, skozi katerega lahko prešteješ vsa nadstropja sosednjega bolnišničnega bloka, ujela svoje sfrizirane svetle lase, kako se razlivajo čez bombažne rdeče-bele pike, si bom pogumno prišepnila, da bo na koncu vse dobro. Kajti čemu bi sicer trošila denar za frizuro?

Anketa

Kdaj boste obiskali grobove svojcev?

Sudoku