Kolumna: Kako se (po)hvalimo med seboj

Petra Lesjak Tušek, 3.8.2019
Petra Lesjak Tušek

Nedavno smo se prijateljice ob druženju načrtno odločile, da se bomo pogovarjale o drugih ljudeh - saj to ne bi bilo nič nenavadnega ali nevsakdanjega, ker vsi nenehno vsaj toliko kot o sebi povemo o drugih, če ne še več - a smo se ob tedanjem druženju domenile, da izpostavimo le pohvale, le pozitivno o ljudeh.

Predlog se nam je zdel domislica, skozi katero bomo načrtno dognale, koga in (za)kaj lahko (po)hvalimo. K sreči se nismo znašle v zadregi, čeprav smo morale vsaj deloma usmerjeno premišljevati, kaj bomo o kom pohvalnega izrekle. Ugotovile smo, da sploh nimamo malo vsebin za hvaljenje, da smo obdane z veliko ljudmi, katerih ravnanja, uspehe, geste, poteze lahko preprosto hvalimo. Tak izid našega pogovora - lahko bi mu rekli (p)osebna družabna igra - se je izkazal tudi kot svojevrstno olajšanje, kot drobno čaščenje pozitive v prevladujočih svetovih brzostrelnega negativizma in prepogostih zlonamernih sramotenj in zmerjanj med ljudmi.

Skromnost pri pohvalah je izraz majhnosti človeka

Na sploh se mi sicer zmeraj bolj zdi še (naj)bolje, da pohvale ljudem čim večkrat tudi izrečemo, da nanje ne pozabimo - in da to počnemo neposredno in iskreno. Poznam veliko ljudi, ki radi pohvalijo druge, pa tudi take, ki jim gre pohvala stežka z jezika, čeprav jo v zadržani sapi sami nenehno pričakujejo. Tiste, ki skoparijo s pohvalami tudi takrat, ko bi jih očitno lahko izrekli, vidim kot skopuhe prav posebne sorte - na sploh v življenju. Skromnost pri pohvalah, prizna(va)njih kakega dosežka, videza, dejanja ali česarkoli pri kom že se mi zdi eden od jasnih izrazov majhnosti človeka, ki ga ob nezmožnosti priznavanja dosežkov drugim nemalokrat glodajo še zavist, nevoščljivost, tudi privoščljivost.

Kakšno moč ima pohvala, pravzaprav spoznavamo že od malega, nato pa pri otrocih, še posebno v institucionalnem okolju: v vrtcih, šolah, službi, tudi v družbi med ljudmi v neformalnem okolju - praktično v vseh sferah življenja. Zaslužnim učencem v šolah na primer ob koncu leta delijo pisne pohvale in praviloma so jih veseli tudi starši. Na sploh se kot eno od pomembnejših besed kmalu učimo izrekanja hvala. Zanimivo, kako ima oboje - pohvala in hvala - v več okoliščinah predvsem vzgojne impulze in učinke, čeprav sta v principu gotovo več kot izraza lepe vzgojenosti ali vsaj naj ne bi služila le vzgojnim (pri)silnicam. "No, kako se reče?" starši v vsakdanjih situacijah serijsko, malo pokroviteljsko prizadevno prigovarjamo svojim otrokom, še posebno majhnim, kadar napoči načelni razlog ali trenutek, v katerem se je primerno zahvaliti. Opominjamo jih še na več drugih spodobnosti, saj naj bi zrasli v olikana bitja. (Ne)kakšna kolektivna morala, ta naša omikanost ...

Tu gre sicer le za drobec razpredanj, v katera se umeščajo (po)hvale. Te so seveda bistveno širše in delujejo na več ravneh, razčlenjujemo in mislimo jih lahko v več razsežnostih, kot jih nagovarjam tu. V naših generacijah smo se recimo še učili, da ob vseh pohvalah nikakor ni primerna samohvala, še najmanj hvalisanje (v slogu uveljavljenih rekov lastna hvala, cena mala ali pa dobro blago se samo hvali). A to prepričanje je sčasoma (raz)padlo. Dandanes toliko reči sloni na (samo)promocijah in samohvali - ne nazadnje na samozavestnem samorazkazovalnem principu prosperirajo tudi družbena omrežja. Sicer je lahko dobro, če se kdaj znamo pohvaliti, ne hvalisati in nadležno širokoustiti, kar, mimogrede, tudi ni redkost -, temveč odločno in brez zadrege izpostaviti nekaj, kar nas odlikuje, nam je morda dobro uspelo.

Če pustimo ob strani večplastne vidike pohval, se mi zdi za medsebojne odnose predvsem pomembno, kako se (po)hvalimo med seboj, kako pozitivni smo tudi skozi pohvale in kakšno vzdušje s tem ustvarimo. Moja draga prijateljica Maja še zlasti rada (po)hvali ljudi, tudi malenkosti, ki jih opazi, zazna - vse hvali s posebnim žarom, radoživim navdušenjem, živahno iskreno, da k človeku prikliče pravo veselje. Male in velike pohvale običajno že za dobrodošlico izreka velikodušno, spontano, glasno - tako da se takoj počutiš prijetno. V sproščenem, iskrenem in iskrivem hvaljenju, v drobnih odah, ki porajajo radosti, je tudi največja, prava vrednost pohvale.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku