Kolumna: Tudi vegetirati je živeti

Andrej Velkavrh, meteorolog, 25.5.2019
Neznan

Piše Arsov meteorolog Andrej Velkavrh.

Življenje ima res neverjetno moč, a se, po drugi strani, včasih hipoma konča.

Vedno znova me presenečajo rastline. Zdijo se mi kar malo prezrta vrsta živih bitij. A kakor za koga, botaniki bi verjetno trdili ravno obratno. Večini ljudem so verjetno bližje živali. Koliko imamo po domovih hišnih ljubljenčkov?! Lončnic tudi, seveda, ampak te zalivamo, včasih presadimo, se veselimo njihovih cvetov ali lepe rasti, z živalmi pa se igramo, jih crkljamo, v pretirani obliki jih imajo nekateri že skoraj za partnerje. Ko jih stisnemo k sebi, so to topli mucki ali psi, za razne plazilce bi to le težko rekel, pa vendar. Izvedel sem celo za primer zlate ribice, ki je priplavala h gladini, da bi jo kdo čohal po glavi, pa se nam zdijo ribe precej nedovzetna bitja, ki ne kažejo čustev ali želje po bližini. Ampak še težje bi to rekli za rastline. Tam so in rastejo, to je vse. Moj benjamin še nikoli ni sklonil vršička in vej, ko sem bil čustveno na dnu, ni se nagnil k meni, kadar sem se usedel v njegovo bližino. Pač bitje kot bitje, ki je živo, ki potrebuje zemljo in vodo in svetlobo za preživetje.

Zadnje čase smo lahko prebrali kar nekaj, vsaj zame, osupljivih dejstev iz življenja rastlin, ki postavljajo rastline bolj ob bok živalim, ki so bolj živi ali živahni organizmi. Še izraz vegetirati imamo, ki opisuje nekoga, ki je kot rastlina. Rastline se skušajo braniti pred živalmi, ki jih napadajo, kot je, na primer, lubadar, ali pa akacije, ki jim žirafe obirajo listje, in podobno. Komunicirajo preko gliv med koreninskimi sistemi in še kaj bi se našlo. A daleč od tega, da bi to mi lahko zaznali in z rastlinami na neki način komunicirali. Tu ni čustev, bolečine - ali pa tega morda še ne vemo?

image
Jaka Adamic/dnevnik Andrej Velkavrh

A vendarle postajajo rastline v mojih očeh drugačne, kot sem jih dojemal večino svojega življenja. Drevo, na primer, ni več "rastlina, ki vegetira", ampak vse kaj drugega. Če pogledamo podrobneje, imajo rastline neverjetno moč preživetja. Kar poglejte, kje vse poganjajo! Sredi asfalta, ali pa japonski dresnik, kot ena, vsaj po mojem znanju, bolj vitalnih in vzdržljivih rastlin tu okoli nas. Prodre skozi stene, skozi tla in požene sredi dnevne sobe. Prav neverjetno!

Namesto da bi nas očarala njegova življenjska sila, smo jezni nanj, ga preganjamo in rečemo, da dela škodo, in ga uničujemo. Po pravilih evolucije je, po mojem, eden od zmagovalcev. Polomljeno drevo zlepa ne bo umrlo. Razni pleveli, če jim sploh lahko tako rečemo - to je pač poimenovanje strogo s človeškega stališča - silijo ven vsepovsod, pa če jih porežemo, se ne vdajo …

Če pa se pes močno poškoduje, morda ne bo preživel. Ali pa jež, lisica, lastovka, pingvin … Ja, rastline nas v tem prekašajo. In smo jim dolžni malo več spoštovanja in zavedanja, da so nam nekako enakopravne partnerice na tem planetu.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku