Majhna nemarnost profesorja Fleminga

Marjan Bauer, 13.10.2018

V svetu številk in statistike velja, da sta pravzaprav naključno odkriti penicilin in njegovo sorodstvo rešila 100 milijonov življenj, nekatera celo večkrat.

Bilo je 3. septembra 1928, pred 90 leti, ko se je škotski profesor bakteriologije Alexander Fleming s počitnic vrnil v svoj laboratorij v St. Mary's Hospitalu v Londonu. Nekako jezen sam nase je začel delati red med petrijevkami z gojišči bakterij, posodice je pred odhodom na dopust pustil nepomite. Majhna nemarnost, rekli bi profesorska pozabljivost, je začela narekovati zgodovino. V enem od gojišč bakterij, stafilokokov, je Fleming namreč odkril nenavadnost, v petrijevki se je razrasla plesen, na robovih rasti bakterij ni bilo.

Dopusti tudi na oddelku plesni

Alexander Fleming je bil morda nekoliko preveč dopustniški, vendar tudi zelo radoveden in metodičen. Ugotovil je, da je razmnoževanje preučevane bakterije, ki med drugim povzroča tudi pljučnico, zavrla rast plesni po imenu Penicillium notatum. Nekaj, kar je vsebovala ali tvorila plesen, je torej uničevalo nevarne bakterije. Fleming je to učinkovino imenoval penicilin, kot datum odkritja pa navedel 28. september 1928. Da so uničujoči trosi plesni zašli v posodico z bakterijo, je zaslužen še en nered. Plesni so preučevali v nadstropju pod Flemingovim laboratorijem, zaradi nepazljivosti so se trosi nekaterih plesni raznesli po zgradbi in zašli tudi v Flemingovo petrijevko, kjer so imeli zaradi poletnih temperatur ugodne razmere za razmnoževanje. Pravzaprav je bilo še eno naključje, gojišče se je okužilo, ker je Fleming petrijevko pustil odprto. Človek obrača, nesreča ali sreča obrneta. Plesen je nacepil na drugo gojišče in iz čiste kulture je ugotovil, da gre za čopičasto plesen, kot že povedano, Penicillium notatum.

Fleming je domneval, da bi lahko penicilin uporabili kot učinkovito razkužilo, ki je v primerjavi z drugimi antiseptiki tistega časa minimalno toksično. Po nadaljnjih raziskavah je bil prepričan, da je penicilin premalo obstojen v človeškem organizmu, da bi bil lahko učinkovit proti patogenim bakterijam. Leta 1931 je prekinil raziskovanje. Klinične raziskave je nadaljeval leta 1934 in do leta 1940 iskal nekoga, ki bi znal penicilin ustrezno prečistiti.

Med mitom in resničnostjo
Penicilini so skupina antibiotikov, naravni produkti nekaterih gliv iz rodu čopičastih plesni (Penicillium).
Iz čopičastih plesni so izločili prve snovi, za katere so ugotovili učinkovitost proti večini prej življenjsko ogrožajočih bakterijskih bolezni.
Problem današnje medicine je, da so številne bakterije razvile odpornost proti penicilinom.
Američanka Anne Miller je prvi človek, ki so ga pozdravili s penicilinom. Bilo je leta 1942, zdravje se ji je izboljšalo dobesedno čez noč, doživela je visoko starost.

Od osmih mišk preživijo cepljene

Mnogi so poskušali in bili tudi delno uspešni, Nobelovo nagrado za medicino so si leta 1945 delili Alexander Fleming, avstralski patolog Howard Florey in begunec in biokemik iz Nemčije Ernst Chain. Zadnja dva sta s še nekaterimi sodelavci z univerze Oxford naletela na Flemingovo odkritje in kasnejša prizadevanja. Generalni načrt ekipe je bil, da antibakterijsko delovanje plesni pripeljejo do učinkovitega, varnega in dostopnega zdravila. Od osmih poskusnih mišk so preživele tiste štiri, ki so jim vbrizgali penicilin. Florey in Chain sta razvila tudi postopek za množično izdelovanje zdravila, kar je potegnilo tudi na tehtnici za podelitev nobela. S penicilinom so se namreč dokaj uspešno ukvarjali tudi drugi, a so znani samo v strokovnih krogih in omenjeni v enciklopedijah, ki jih javnost pač ne bere, čeprav so na mobilnikih. Tako je, če vas zanima, kemijsko zgradbo penicilina v začetku štiridesetih določila gospa Dorothy Hodgkin, molekulska formula penicilinov je R-C9H11N2O4S.

Začela se je vojna, dejansko proizvodnjo penicilina kot zdravila so prevzela ameriška podjetja. Kako težki so bili začetki, pove podatek, da je bila marca leta 1942 polovica celotne količine proizvedenega penicilina porabljena za bolnika s streptokokno septikemijo. Junija 1942 je količina pridobljenega penicilina zadoščala že za deset bolnikov.

Kruh z modro plesnijo
Dogajalo se je tudi pred Flemingovim odkritjem. Od srednjega veka so v Evropi v tradicionalni medicini uporabljali kruh z modro plesnijo (domnevno čopičasta plesen) za zdravljenje zagnojenih ran. Prvi objavljeni vir se je leta 1875 pojavil v reviji Philosophical Transactions of the Royal Society angleške Kraljeve družbe, avtorja Johna Tyndalla. Francoz Ernest Duchesne je o tem pisal leta 1897, vendar Pasteurjev inštitut zaradi njegove mladosti članka ni sprejel. Marca 2000 so doktorji bolnišnice v kostariškem San Joseju objavili dva rokopisa kostariškega zdravnika in znanstvenika Clodomira Picada Twighta (1887-1944). Poročali so o njegovih opazovanjih zaviralnega učinka gliv iz rodu čopičastih plesni med letoma 1915 in 1927. Svoje odkritje je sporočil tudi pariški akademiji znanosti, vendar ga ni patentiral. Njegove raziskave so se začele več let pred Flemingovim odkritjem. (Wikipedia)

Na dan D je jurišal tudi penicilin

V času dneva D, zavezniške invazije v Normandijo, so Američani razpolagali z 2,3 milijona odmerki penicilina, zares množično proizvodnjo pa je omogočila kemičarka Margaret Hutchinson Rousseau, ki je razvila fermentacijo v globokih rezervoarjih. Penicilin je postal penicilin, zanesljivo zdravilo, vendar se je še vedno prehitro izločal iz telesa in tako zmanjševal učinkovitost. Učinek je postal trajnejši, ko so mu dodali probenecid, odkrili pa so tudi polsintetske penicilinske učinkovine, ki so delovale na širši spekter okužb, in izumili zmogljivejše tehnike za res množično proizvodnjo.

V svetu številk in statistike velja, da sta pravzaprav naključno odkriti penicilin in njegovo sorodstvo rešila 100 milijonov življenj, nekatera celo večkrat. Med nami so ljudje, katerih prednike je rešil penicilin. Brez njega prenekaterega od nas ne bi bilo. A tu sta še sedanjost in prihodnost.

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku