Na obisku: Pri Franu Miklošiču v Radomerščaku

Marjan Toš, 18.8.2019
Marjan Toš

Največji slovenski slavist, rojen v "grabi" pod vinogradi, se je vzpel do znanstvenega vrha v habsburški monarhiji, na Dunaju pa ustanovil katedro za slavistiko.

Obisk Prlekije in Ljutomerskih goric ni popoln, če se ne ustavimo v Radomerščaku in si ne ogledamo rojstne hiše velikega slovenskega znanstvenika, jezikoslovca in filologa Frana Miklošiča. Ta veliki slovenski prleški rojak je privekal na svet 20. novembra 1813 v Radomerščaku. Zanimivo - ne na vrhu griča, temveč pod njim, v "grabi", kot rečejo Prleki, in iz nje je prilezel na sam vrh znanosti v habsburški monarhiji. Umrl je 7. marca 1891 na cesarskem Dunaju. Delal je v dvorni knjižnici in je na dunajski univerzi ustanovil katedro za slavistiko. V letih 1854 in 1855 je bil rektor dunajske univerze. V pomladi narodov leta 1848 je postal predsednik slovenskega društva Slovenija in je sooblikoval program Zedinjene Slovenije.

Raziskoval tudi nepriznane jezikovne skupine

image
Marjan Toš Spominska plošča na rojstni hiši Frana Miklošiča še ne bledi.
 Fran Miklošič je trajno zapisan v slovensko zgodovino in ga posebej častijo v krajih med Dravo in Muro. Izdal je 34 knjig in več kot 100 obsežnejših razprav s področja jezikoslovja. Ni pa raziskoval samo slovanskih jezikov, marveč tudi neslovanske jezike na Balkanu in še čez (madžarščino, romunščino, albanščino, romščino, deloma grščino in turščino). V slavistiki še sedaj velja za avtoriteto, zlasti v imenoslovju, etimologiji in besedotvorju. Nadaljeval je Kopitarjevo izročilo pri zbiranju gradiva za (staro)cerkvenoslovansko-grško-latinski slovar, ki ga je izdal dvakrat, potem pa ga dodatno razširil.

Že v prvih letih na univerzi je napisal slovnico (staro)cerkvenoslovanskega jezika, ki jo je pozneje uporabil za izhodišče pri osrednjem delu, primerjalni slovnici slovanskih jezikov v štirih knjigah. Velikega pomena je bil že ob nastanku (1886) in je še danes Etimološki slovar slovanskih jezikov. Tretje pomembno področje Miklošičevega raziskovanja in pisanja so bili jeziki nepriznanih jezikovnih skupin in ljudstev, kot so Romi/Sinti, Aromuni, Vlahi Cincarji. Z Miklošičem je sodeloval tudi slovenskogoriški rojak Oroslav Caf, doma od Svete Trojice.

Z ulico v Ljubljani ter trgom in gimnazijo v Ljutomeru

Osebnosti Miklošičevega formata Slovenci nimamo veliko, je o tem velikanu znanosti zapisal Tomaž Štefe. Znal je več jezikov, kot jih je bilo v rabi v nacionalno tako pisani državi. Slovenski narod se mu je oddolžil s tem, da je eno najlepših ulic v glavnem mestu Ljubljani poimenoval po njem, in s spomenikom v parku pred sodno palačo. Po njem se imenujeta osrednji trg v Ljutomeru in tamkajšnja gimnazija, saj mu je domače okolje za njegovo ustvarjalnost nadvse hvaležno. Rojstna hiša je ostala in zanjo lepo skrbijo njeni lastniki Vaupotičevi. Brez njih bi bila hiša slabše vzdrževana, saj se trudijo na vsakem koraku, da bi ohranili to neizmerno dragoceno dediščino Ljutomerskih goric. O Miklošiču veliko vedo in o tem zelo posrečeno, v preprostem in razumljivem jeziku pripovedujejo obiskovalcem. Do hiše vodi označena pot in je res vredna ogleda. Zaslužila bi si bogatejšo muzejsko postavitev v spominski sobi, ki jo je že zdavnaj povozil čas. Najbrž si Miklošič res zasluži kaj boljšega - in to čim prej!

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku