Nekoč na fotografijah: Dvajset pasjih tačk in ene sani

Jerneja Ferlež, 10.8.2019
Arhiv avtorice

Tu in tam si kdo zaželi, da je na portretu tudi kosmatinec.

Januar 1926. Odpravila se je na graški Glavni trg, v fotografski atelje. Preden je stopila iz stanovanja, je poklicala še Frica. Pomahal je z repom in ji ubogljivo sledil, čeprav še nikoli nista šla v tisto hišo. Najbrž se je malo začudil tudi fotograf, ampak ni bilo ravno prvič. Tu in tam pride kdo in želi, da je na portretu tudi kosmatinec. Nič nima proti. Kompozicijo sestavi tako, da žensko posadi na stol k mizi, na kateri je vaza s šopkom. Eno od rož - so sveže? - ji potisne v roko, ki jo nasloni na mizo. Prosi jo, da psu zaukaže sesti pred mizico. Sproži. To je eden od možnih scenarijev. Drugi je obraten - fotografa povabi domov. Sede pred mizico v kotu ob oknu, na kateri je vaza s cvetlicami z vrta za hišo. Eno vzame v roko, ko sede. Fricerl se ji ves čas mota pred nogami, zato se naenkrat domisli in mu reče: sedi. Pes ubogljivo sede in zaupljivo, še bolj kot ona sama, pogleda človeka, ki stoji pred njima in očitno ni nevaren, saj se gospodarica z njim pogovarja v umirjenem tonu. Skozi okno prodira sramežljiva januarska svetloba.

"Frici ino Mama"

Ravno zaradi okna v ozadju mi je prišlo na misel, da kljub žigu fotografa v spodnjem desnem kotu posnetek morda le ni nastal v ateljeju. Okno, kljuka na njem, zavesa delujejo tako avtentično, da je težko verjeti, da je samo ateljejska kulisa. Lahko pa je seveda še drugače. Lahko da je vendarle atelje, le da ni več tisti starodobni, v katerem kulise ustvarijo popolno iluzijo, morda gre pač za atelje v enem od stanovanj v najemniški hiši na graškem Hauptplatzu. Žig, ki bi na to lahko odgovoril, je namreč tako razmazan, da razen besedice Graz ne zmorem prebrati ničesar. Da gre za Glavni trg, sklepam po napisu na hrbtu fotografije, na katero je nekdo nerodno napisal Hauplac, Graz, 18. 1. 1926. Le kaj je zmotilo fotografa, ko je odtiskoval suhi žig, da ga je razmazal? Morda se mu je mudilo. In zakaj je pravzaprav nastal portret ženske s psom, ki je bil odtisnjen na tipičen fotografski papir s črtami za naslovnika na hrbtu, ki pa jih ni nihče zapolnil? Zdi se, da se je ženska fotografirala zato, da bi posnetek nekomu poslala, a je popisano fotorazglednico očitno priložila pošiljki v pismu, saj ne naslovnika ne poštnega žiga na njej ni. Je pa besedilo, napisano v slovenščini, ki ga je težko razbrati, ker je pisava na nekaterih mestih nečitljiva.

"Vse lepo pozdravim ino küsnem"

Gre nekako takole: "Luba moja deca, xxx, Wilma Moris. Mama xxx serca vam vse lepo pozdravim ino küsnem, vasa mama. Eto vam poslem za spomin najni fotografi z Fricekom. Frici ino Mama." Kakšno besedilo. Težko ga je čisto razumeti. In kak podpis! Najprej je pod fotografijo podpisala psa, šele nato sebe. Le kaj se skriva za temi besedami? Kje so "luba deca", kam je bila fotografija leta 1926 poslana? Kdo je Wilma Moris - če sem sploh pravilno prebrala? Kdo je mama, ki živi v Gradcu in piše v slovenščini otrokom nekam, najbrž proti jugu? Predstavljam si, seveda, da je bila fotografija iz Gradca poslana v Maribor, ker sem pač star posnetek kupila tukaj, ampak - ni nujno. Je v maminem pogledu pogrešanje? Je v pasji elegantno pozorni drži z dvignjenimi ušesi kako sporočilo?

Kuža gleda fotografa

Fotografski portreti živali niso tako redki. Včasih se na posnetkih pojavijo celo čisto sami, večkrat se zgodi, da se ob osebnem ali družinskem portretu sliki pridružijo kot enakovredni član. Prvi je nastal v inerierju, nadaljnji na prostem. Povezuje jih prisotnost psa. Zanimiv je družinski posnetek izpred neke hiše. Kraja ne morem razbrati, zapisano je le leto - 1929. Z njimi je na posnetku duhovnik. Je član družine? Je posebna priložnost? Kakšna je logika posedanja? Sedita starejši moški in mlajša ženska, medtem ko starejša ženska stoji za njenim hrbtom. Pes, ki se tokrat ne zanima za fotografa in gleda nekaj, kar je zunaj kadra, je na povodcu v rokah sedečega starca.

image
Arhiv avtorice Zakaj ob starejšem moškem sedi mlajša ženska? Starejša stoji za njo. Leto posnetka: 1929.
image
Arhiv avtorice Fotograf je posnetek očitno naravnal na ljudi, saj je samo del psa zdrsnil pod spodnji rob.

Nato fotografija z nekaj režije. V vrsti stojijo izmenično ženske in moški, pri čemer so tri ženske v enakih bluzah. Spredaj na nizkih preklopnih stolčkih sedita moški in ženska, s hrbtom drug proti drugemu, in se trudita spogledati. No, ona je s pogledom res dosegla njega, njegov pogled pa se je ustavil na fotografovi kameri. Spredaj, v sredini, leži kuža in gleda fotografa. Kaj pomenijo te nenavadne ženske bluze? Zakaj četrta stoječa ženska nima enake? Kdo je sedeči par, ki je očitno v nekoliko drugačni vlogi kot drugi portretiranci? Čigav je pes?

Več vprašanj kot odgovorov tudi pri naslednjem posnetku - moški, dve ženski in pes. Nek vrt - nekaj rož, razmeroma visoka trava. Moški v ležerni pozi, ženski ob njem, vsi trije, kakor tudi kuža, pa na tleh. Ena od žensk je psa prijela za taco. Ga s tem miri? Zdi se namreč, da ga nekaj, česar spet ni v kadru, močno zanima.

image
Arhiv avtorice Tokrat so vsi, s psom vred, na tleh.
image
Arhiv avtorice Najbolj nejasna, a z največ zanimivimi detajli. Posneta leta 1938.

Naposled še neoster zimski skupinski posnetek. Kuža je tokrat izjemoma bel, bel je tudi sneg. Trije odrasli moški, štirje mlajši fantje, vsi s klobuki. Tri ženske. Tokrat nihče od odraslih ne sedi. Sedita pa fantiča v ospredju, in to na sankah! Eden od njiju ima v rokah harmoniko, kot na kaki poročni fotografiji. Najbrž je še malo prej tekal po snegu, morda celo dričal po kakem gričku v bližini, saj so njegove gamaše na več mestih belkaste. Drugi najbrž čuva psička. So pa tokrat bolj kot neostri ljudje na fotografiji zanimivi detajli na njenih robovih. Na eni strani za klopjo - ena smučka! Na drugi, na vrhu brezove veje, ki je za držalo ograji - klobuk. Čigav? Vsi moški na fotografiji ga imajo tako in tako na glavah. Ga je odložil tisti, ki fotografira? Ali pripada nekomu, ki je ob steno prislonil samo eno smučko? Ker ne vidimo širše od pogleda kamere, ne vidimo odgovorov. Čeprav so najbrž tam. Samo približen namig ponudi edini, zelo zbledel napis na hrbtu fotografije: "Družina od moje najstarejše sestre Irme, 1938 godine."

"Hočete, da vas slikam?"

Mika me sicer pisati zgodbo o Wilmi, ženski s presenetljivim imenom, ki je v neki povezavi z mamo in Fricekom, ampak ne vem, kam naj jo sploh umestim, zato zgodba noče naprej. Naslednja se ponuja osamljena smučka na najbolj nejasni od petih fotografij. Sklepam, da jo je uporabljal fant z zasneženimi gamašami in harmoniko. Irmin sin, drugi najmlajši. Najmlajši je tisti, ki sedi z njim na saneh. Mali mu je že ves dan prigovarjal, da bi se šel z njim sankat. Mil je in tih, njegov najljubši prijatelj je beli kuža. Brat pa se sam sebi zdi prevelik za sankanje, on se po hribu raje spušča s smučmi. Malega je odpravil z - "mogoče pozneje". Celo dopoldne je sedel na saneh pred hišo in ga čakal. Sam še ni upal, starejši sploh niso hoteli z njim. Mali je bil nekaj časa žalosten, potem pa se je začel na brata jeziti. Ni mogel razumeti, da si v urah, ko se je sam s smučmi podil po snegu, ni mogel vzeti vsaj malo časa zanj in za sankanje. Sedel je in čakal. In dočakal nekaj vznemirljivega. Mimo je prišel sosed, ki je pred kratkim kupil fotografsko kamero. Zdaj je hodil naokrog in fotografiral kot obseden. Vse - hiše, hribe, ljudi, zasneženo drevje. Mali ga je ogovoril, spraševal, neznansko zanimivo se mu je zdelo, kar počne. Razkazal mu je aparat, povedal mu je, kje se gleda skozi kukalo, kako se sproži, kako se upošteva, da bo na koncu posnetek videti malo drugače kot kaže pogled skozi kukalo. "To je paralaksa", je rekel. "To je kaj?" je vprašal mali. "Eh, nič. Mičkeno drugače se vidi in to se potem na fotografiji pozna."

Počasi so pred hišo prikapljali še drugi domači - mama, oče, bratje, dekla, hlapec, vsi … "Hočete, da vas slikam?" Bili so navdušeni, razporedil jih je pred vhodnimi vrati. Mali je ostal kar na saneh. Moški so obdržali klobuke, sosed ga je od daleč zalučal na brezovo vejo in - zadel. Malemu se je kar smejalo, ko se je zavedel, da bratca na fotografiji ne bo. Prav mu je, zakaj pa ga je pustil zaman čakati. Točno takrat pa je brat prikolovratil izza vogala s smučmi na ramenih in zakričal, naj ga počakajo. V naglici je naslonil smuči na steno - ena se je prevrnila in sama odsmučala malo stran - ter zdirjal v hišo po harmoniko. Videl je, da vsaj nekdo od odraslih, ko se fotografirajo na porokah, drži v rokah harmoniko. Pridrvel je ves furjast, malega odrinil na rob sani, sam pa si je vzel obilo prostora, raztegnil meh in se samozavestno zazrl v soseda. Ta je rekel "Tišinaaaaaa!" in sprožil. Ko je pozneje gledal zgotovljeno fotografijo, se je jezil nad neostrino - najmanj jasna sta bila ravno mali, ki mu je bil tako simpatičen, in ženska na robu. Ni mogel verjeti, da je narobe naravnal ostrino, ni mogel verjeti, da je odrezal pasje tačke … skozi kukalo je videl vse tako, kot je treba. Še bo moral vaditi, ni še zares dober fotograf!

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku