Nekoč: Slepca v stanovanju z najlepšim razgledom
Velika ustvarjalnost je navadno živo dojemati in tudi nenavadno lepo podajati zgodbe. Fotografije iz mariborskega leta 1925, ko je mestna požarna varnost prešla v ženske roke.
Trije v vertikali, tri v horizontali - fantje in temnejše črte na neki fasadi. Ne ve se, ne kje ne kdo je lepo fotografijo treh vertikal in treh horizontal posnel. Ve pa se, kdaj - leta 1925. Že fantje sami po sebi so simpatični, ravno prav navihanosti in ravno prav umirjenosti se bere z njihovih obrazov. Najlepše pa je, kako so z držo pokazali medsebojno povezanost. Teorije komunikacije učijo, da samo manjši del našega sporočila prihaja iz naših ust, z izgovorjenim. Bistveno več povemo z držo, mimiko, tonom glasu, pogledom in kar je še elementov neverbalnega komuniciranja. Ti trije so definitivno v nekem simpatičnem odnosu. Ni fotografa, ki bi lahko zrežiral takole izraženo povezanost, če je fantje ne bi dejansko gojili. Videti je, da je tisti skrajno levo za kanček starejši in tudi - nekakšen vodja te trojke, karkoli že ta je - so bratje, prijatelji, sorodniki, sošolci? Zdi pa se, da se tam na levi, zunaj kadra, prizor nadaljuje. Da je tam nekaj, zaradi česar je posnetek sploh nastal. Fantje so, mimogrede, zelo lepo oblečeni. Vsaj dva, če ne vsi trije, imajo kravate. Fotografija treh fantov pred neznano fasado je vsekakor posnetek, ki bi ga, čeprav se mi niti sanja ne, kdo so, povečanega, v preprostem okvirju, obesila na domačo steno. Ker ima dvoje - vizualno prepričljivost in neko nepojasnjeno pozitivno razpoloženje. Brez pretiranih nasmeškov, brez za lepoto dodanih rekvizitov. Prijateljstvo. Ena najlepših povezav.
Dva sta pregledno razmerje
Z druge fotografije, ki ponuja še manj podatkov - nima namreč ničesar, ne datuma, ne kraja, ne kakršnegakoli komentarja -, beremo drugačen odnos. Dinamika med tremi, pa naj bodo odrasli ali otroci, je nasploh zanimiv pojav. Čisto nekaj drugega kot odnos med dvema, ki je preprosto, razmeroma pregledno razmerje sem in tja, v najrazličnejših niansah seveda. Trije ustvarijo povsem drugačen odnos. Lahko se začne cukanje za pozornost, za prevlado, prerivanje za vrh hierarhične lestvice. Lahko se dva povežeta in pustita tretjega zunaj njunega tesnejšega stika. Lahko se tretji izvzame in druga dva prepusti njunim iznajdljivostim. Lahko se vsi trije potegujejo za pozornost nekoga četrtega, petega. Lahko so med njimi puščice prijaznosti ali zbadanj, ki v resnici letijo ven iz njihove trojke. Lahko so prijatelji, lahko so drug na drugega navezani. Lahko so uigrani, lahko so drug drugemu opora. Ampak - poglejte, prosim, fanta na desni, tistega, ki sedi na majhnem stolu.
Mimogrede - tudi na njegovih nogavičkah so horizontale. Če si ta že v najrosnejši dobi - je sploh že star dve leti? - ne domišlja, da mora biti vse po njegovo! Dvomim, da bi se v tak položaj spravil samo pred fotografom, iz zadrege, recimo. Mogoče. Ampak bolj verjetno se mi zdi, da je to zgodaj izražen zametek neke značajske poteze. Čisto mogoče je, da bo ostala za vedno, da se bo celo okrepila. Najbrž je v tej trojki edini fant. Mu to daje občutek, da naj bi on z dvignjeno glavo in prekrižanimi rokami prevzel pobudo? Deklici na levi, starejša stoji ob stolu, že malo v tisti pozi, ki jo pozneje zavzemajo mladenke in zrele ženske pred fotografskimi kamerami, pa ta mala v nekakšnem zabojčku izžarevata vse kaj drugega kot odločnost. Prej zadržanost, če ne celo prestrašenost. In sredi, med njimi, je visok, odrasel stol. Ni kaj, s fotografije odsevata dva pola in na njej ni videti tiste prijateljske povezanosti, ki smo jo lahko prebrali s prve. Lahko pa, da jim delam krivico. Lahko, da je vse, kar kažejo z govorico telesa v nekem hipu, samo posledica prisotnosti fotografa in ni v nikakršni zvezi z njihovimi dejanskimi odnosi v času, ko kamere ni v bližini.
Ne vemo, katera je katera
Naposled tri deklice. Tudi tokrat so v igri horizontale, tudi tri. Deklice jih imajo na enakih puloverčkih. V času pred konfekcijsko modo imajo različno velika, a enakokopitna oblačila. Po tri črte čez trebuščke, po dve na vsakem rokavu. Vzorčasta krilca iz enake tkanine, ki jih skoraj v celoti prekrivajo temni predpasnički. Vse tri imajo na glavah pentlje, večja v zatilju, mlajši dve na vrhu glave. Zanimiva oprava. Težko je razbrati, kje so fotografirane, a pogled z dobro lupo daje slutiti, da so tudi tri deklice s horizontalami na puloverčkih pred neko zgradbo. Struktura ozadja je spet videti kot fasada. Predvsem pa so tla videti kot pločnik. Tokrat imamo nekaj več sreče z dokumentiranostjo - hrbet nosi kratek zapis - Mici, Anica, Milica - pa še neki slabo čitljiv priimek, 13. IV. 1925. Ne vemo pa - kje. In ne vemo, katera je katera. Lahko bi začeli igro ugibanja, a to seveda ne bi ničesar razjasnilo. Več spet povejo obrazi vseh treh. Prva z leve je precej nevtralna, največja, kot da je zaskrbljena, skrajna desna pa - ta je videti jezna. Če seveda ni spet samo zadrega. Najstarejša, skoraj gotovo so sestre, drži mlajši za roko. Videti je, kot da ji je zaupana nekakšna odgovornost za njiju, ki ji pač pritiče glede na starostno razliko. Mlajši dve se je vsaka s svoje strani sicer držita, prosto roko pa udobno tiščita v žepek predpasnička. Le kaj si mislijo o stričku, ki stoji pred njimi in jih fotografira. No, lahko bi bila seveda tudi tetica. Mogoče pa je. Ker ni ne podpisa ne žiga avtorja fotografije, najbrž ni načina, da bi izvedeli. Razen če se katera od deklic prepozna in bi se spomnila. Glede na letnico nastanka posnetka pa je to bolj malo verjetno.
Ko je umrl slavni stolpni čuvaj Weiss
Skoraj večja je verjetnost, da so tri deklice in trije dečki s horizontalami, oboji posneti leta 1925, če jim pripišemo, da so bili posneti v Mariboru, v času nastanka vedeli nekaj drugega. Nekaj dni preden so pred fotografa stopile deklice, je namreč umrl stari stolpni čuvaj Peter Weiss, ki je prej skupaj s svojo ženo Jožefo z vrha mariborske stolnice oprezal za vzniki požarov in nemudoma obveščal požarno brambo, ko se je kateri jel razplamtevati. Oba sta bila iz Gornje Radgone, kot čuvaja pa sta živela v majhnem stanovanju na vrhu cerkvenega stolpa. A v nekaj mesecih se je njuno življenje povsem spremenilo. Proti koncu leta 1924 sta oba oslepela, zato sta se morala izseliti iz stanovanja z najlepšim pogledom na mesto. Ki ga, mimogrede, poslej tako nista mogla več užiti. Seveda sta s tem tudi nehala opravljati svoje odgovorno delo, vid je pri tem kajpada nepogrešljiv. Poslej je zanju skrbela mestna občina, a ne dolgo. Ona v marcu, on pa v aprilu 1925 sta, drug za drugim, umrla. Njuno delo na vrhu čuvajnega stolpa je nadaljevala njuna snaha, ki sta ji pri oprezanju za požari pomagali še dve ženski. Tako nas vsaj obvešča drobna notica v Naši straži, ki jo je v tem času urejal v Polju ob Sotli rojeni duhovnik in pisatelj Januš Golec. In dodaja, da je varnost Maribora pred požari zdaj izključno v ženskih rokah. V istem pogledu, samo nekaj niže na strani, bralca ujame še novica, da je izšla dolgo pričakovana knjiga Rudolfa Badjure z naslovom Pohorje. Propagirali so jo kot praktičen vodnik po Pohorju, Kozjaku, Plešivcu, po Dravski, Mislinjski, Mežiški in Dravinjski dolini ter drugih krajih Podravja. So ga trojke s fotografij kadarkoli vzele v roke? So poznale neko drugo trojko - zadnjo požarno čuvajko in njeni pomočnici?
Deklica z velikimi prestrašenimi očmi
Deklica v zabojčku z velikimi prestrašenimi očmi gleda fotografa. Vsaj mislim, da je deklica, čeprav ni čisto nujno. Pa naj bo, za literarni, izmišljeni del zgodbe bo deklica, Gabrijela. Najbrž že po malem kobaca in v strahu, da se bo kaj slabega zgodilo, bi najbrž gladko odkobacala iz kadra, medtem ko bi fotograf zadrževal sekunde v zaslonki, da bi dosegel boljšo svetlobo. Iz zabojčka pač ne more. Gabrijela je senzibilno dete. Kot se je po malem bala fotografa, se je nekaj let pozneje, polna zgodb, ki jih je sicer skoraj požirala, ko so ji jih pripovedovali, bala bajeslovnih bitij, ki so v njih nastopala. Kadar so se z družino odpravili na Pohorje, in to se ni zgodilo tako redko, so se ji v mislih prikazovali vodovnik, rojenice, bele žene, vetrih, jezernik, zmaji, velikani, vehtra baba in druga bajna bitja, o katerih so ji govorili predvsem starejši ljudje, ki so jo kot otroka pestovali. Za vsakih deblom jih je pričakovala, v vsaki krošnji jih je slišala, prežali so v vsakem potočku in slapu. Zgodbe so bile še zelo žive - celo pripovedovalci so po malem verjeli vanje, kaj ne bi ona, ko se je kot otrok znašla v pišu visokih dreves v gozdovih prvinskega Pohorja. In tako je sprehod po gozdu postal doživetje, polno nekega dražljivega strahu, strahospoštovanja do nenavadne narave in hkrati neopisljivega užitka, ki nastane kot mešanica pešačenja in misli, ki se ob njem začnejo nenadzorovano zaganjati. Šele mnogo starejša se je zavedela povezanosti teh dveh dogajanj, ki sta sprožali druga drugo. Premikanje nog po nepredvidljivem, kdaj pa kdaj ugrezajočem se, kdaj pa kdaj s koreninami starih dreves prepredenem terenu, med puhtenjem vonjev po trohnečih listih in gobah, ki jih doli v dolini nisi mogel nikoli zaznati in - zaganjanjem misli v glavi, ki jih v dolini prav tako ni bilo od nikoder. A očitno so obstajale, nekje globlje, in kar je še bolj nenavadno - zdelo se ji je, da so z nevidno nitko povezane s premikajočimi se nogami. Kot kolovrat, ki ga zaženeš s kolesom, da se potem suče in na drugem koncu naprave ustvarja nekaj povsem drugega. Mala Gabrijela iz zabojčka je precej pozneje sebe razumela kot tak kolovratniški mehanizem, zaradi katerega je znala nenavadno živo dojemati in tudi nenavadno lepo podajati zgodbe.
Pred pol stoletja je človek prvič stopil na Luno
To je bil dogodek, ki se je vtisnil v kolektivni spomin človeštva bolj kot skoraj vsi drugi, so pokazale različne raziskave. Milijoni ljudi so na televizijskih ekranih, tudi ti so bili za človeštvo takrat še precejšnja novost, spremljali dogodek, za katerega je večina vse do takrat menila, da sploh ni možen. Za nameček dejanje izvira iz znanosti in ne kot večina drugih usodnih dogodkov iz geopolitičnih konfliktov človeštva, pa čeprav je bil tudi polet na Luno politično motiviran, podprt in del boja dveh sistemov.
Tekma za Luno
Za ZDA je bil pristanek plovila s človeško posadko na Luni predvsem velika politična zmaga, saj je pred tem celo desetletje Sovjetska zveza dobivala boj v vesolju. Že leta 1957 je v vesolje poletel sovjetski Sputnik, leta 1959 je na Luni pristala ruska sonda Lunik 2, leta 1961 je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Izziv za ZDA je bil vse večji. V okviru hladne vojne se je vse bolj razvnela tudi tekma za vesolje. Tekmo za Luno so na koncu le dobile ZDA, astronavti so po dolgem času premagali kozmonavte. V okviru misij Apollo je za Armstrongom in Aldrinom na Luno stopilo še deset ljudi.
Evforiji pa je kmalu sledila streznitev, saj so bili projekti zelo dragi, v ZDA se je širilo nezadovoljstvo zaradi vietnamske vojne in vse glasneje se je postavljalo vprašanje, ali je prestižna tekma v vesolju vredna denarja, ki ga ZDA vlagajo v svoje vesoljske polete.
Znanstvena spoznanja, pridobljena s pristanki na Luni, so bila zanemarljiva v primerjavi s ceno, ki so jo v okviru različnih oblik hladne vojne plačevali davkoplačevalci. Obe državi sta svoje lunarne programe ukinili. Po dogovoru o odprtem vesolju lahko Luno za mirnodobne namene sicer raziskujejo vse države in vsi narodi.
Nastala v velikem trku
Nebesno telo, ki kroži okoli Zemlje, zbuja radovednost ljudi že od pradavnih časov. Njena pojava na nebu in njene stalne mene so že od nekdaj pomembno kulturno vplivale na jezik, koledar, umetnost in mitologijo. Eden najbolj opaznih vplivov Lune na Zemljo je tudi plimovanje.
Več pa o edinem Zemljinem naravnem satelitu vemo prav po zaslugi odprav programa Apollo, ki so prinesle na Zemljo več kot 380 kg lunarnih skal. Z njihovo pomočjo so lahko znanstveniki razvili podrobno geološko sliko nastanka Lune. Nastala naj bi bila pred približno 4,5 milijarde let v velikem trku, ko je nebesno telo velikosti Marsa trčilo s pradavno Zemljo, imenovano protozemlja. Trčenje, kakršna so bila v zgodnjem osončju pogosta, je v tirnico okoli protozemlje izvrglo veliko snovi, iz katere je nastala Luna, iz ostanka protozemlje pa naš današnji planet.
Premer Lune znaša 3476 km, s čimer je peti največji naravni satelit v osončju tako po premeru kot po masi. Je pa Luna največji naravni satelit osončja glede na matični planet, saj je njen premer dosegla četrtino Zemljinega, njena masa pa 1/81 Zemljine. Gravitacija na Luni je šestkrat manjša kot na Zemlji, tako tudi človek na Luni tehta šestkrat manj kot na Zemlji in ga pri vsakem koraku odnese visoko nad površje.
Povprečna oddaljenost Lune od Zemlje je 384.403 kilometre, kar je približno 30 Zemljinih ekvatorskih premerov. Odbita sončna svetloba z Luninega površja doseže Zemljo v približno 1,255 sekunde. Se pa Luna od Zemlje počasi oddaljuje, razdalja med njima se vsako leto poveča za 4 centimetre.
Luna se sočasno vrti, kar pomeni, da se zavrti okrog svoje osi v skoraj enakem času, kot obkroži Zemljo, to je približno 29,5 zemeljskega dneva. Zaradi tega je proti Zemlji obrnjena vedno ista polovica in opazovalcu na Zemlji se zdi, da se Luna sploh ne vrti. Oddaljena stran Lune se včasih napačno imenuje tudi "temna stran", kar pomeni, da je skrita in zato neznana, ne pa zato, ker ne bi bila osvetljena, saj v povprečju dobi enako količino svetlobe kot bližnja stran.
Sprejemanje življenja je velika modrost in moč, ki ohranja naše zdravje
V knjigi Človek v ravnotežju iz leta 1957 je pisal o rečeh, ki jih zdaj odkrivajo razni duhovnjaki. "V tem je skrita velika modrost. Človek mora sprejeti pač ravno svoje življenje, kakršno je dobil. Nič nam ne pomaga, če se pritožujemo in tarnamo in zavidamo drugim, češ da jim je laže, da imajo lepše življenje, da so bolj nadarjeni, bolj zdravi, imenitnejši, bogatejši in kar je še drugih lepih strani življenja."
Nekateri ljudje vse življenje bolehajo ob večnem če, je znal brati življenje. "Če bi bil jaz tako nadarjen kakor moj tovariš, bi tudi z veseljem študiral, tako pa nisem nič kriv, če iz mene ne bo nič. Če bi bil jaz toliko podedoval, kakor je moj sosed, bi tudi lahko gospodaril, tako pa ne morem nič za to, če sem prišel revež na svet in se bom revež poslovil od njega. Če bi imel jaz takega dobrotnika (strica), kakor ga imajo drugi, bi tudi jaz na zeleno vejo zlezel. Če bi bil jaz tako močan in tako zdrav, bi tudi imel kaj od življenja, zdaj pa vidim, da so vsi drugi srečnejši, samo jaz se vse življenje otepam z boleznimi in s težavami. Če bi ne imel take smole, bi tudi v življenju marsikaj dosegel. Če bi imel takšno srečo, kakor jo imajo drugi, bi bil danes že velik gospod. Tako in podobno se ljudje neprenehoma izgovarjajo in opravičujejo svoje slabosti, opazujejo druge, si želijo to, kar imajo drugi, svojega lastnega življenja pa ne upajo vzeti nase. Vse bi radi, samo tega ne, kar bi morali. Vse, kar je daleč od njih in nedosegljivo, bi radi imeli, samo tega, kar jim je najbližje in zato - hočeš nočeš - najlaže, to je njihovo lastno življenje, tega se otepajo in tega se izogibljejo kot največje nesreče. Če se potem čutijo res nesrečne in jim sreča ni naklonjena, so vsi drugi tega bolj krivi kot oni sami. Povsod drugje iščejo vzroke svoji nesreči in neuspehom, samo v samem sebi ne. Samo svoje lastne omahljivosti in mehkužnosti, ki jim ni dala, da bi pogumno sprejeli življenje in njegove naloge nase, nočejo uvideti, ker bi bili potem pač prisiljeni drugače živeti."
To seveda pušča posledice. "Upor proti lastnemu življenju, proti lastni dediščini je eden izmed temeljnih vzrokov, zakaj mnogi ljudje v življenju ne najdejo prave sreče. Mnogo je takih, ki neradi sprejmejo svoje telo. Kar obsedeni so nekateri, neumne misli in predsodki jih delajo nesrečne: prevelik nos imajo, predebele noge, preveliko ali pa premajhno postavo, preobilnega života so, grd glas imajo in še nešteto drugih nakaz vidijo na sebi, zato hodijo od zdravnika do zdravnika, uporabljajo vsa mogoča olepševalna sredstva, se dado operirati, masirati, noge zlomiti in zopet nanovo lepše zrasti, presaditi kožo z enega dela telesa na drugega, delajo shujševalne kure, da pri tem zbolijo in živčno propadajo." Tako si samo škodijo. "Taki ljudje se večkrat niti ne zavedajo, da teh njihovih pomanjkljivosti nihče drug sploh niti ne opazi; da pa nasprotno drugi na njih občudujejo lepoto značaja, sposobnosti duha in privlačnosti duše, ki jim napravi tudi njihove manj lepe noge in obrvi in nos in stas zelo prikupen. Ne zavedajo se, da je ob vseh malih pomanjkljivosti, ki jih ima vsakdo, na njih ena sama stvar, ki ni v redu in ki jim utegne postati usodna za vse življenje: njihov spačen značaj, ki je preveč samoljuben in nečimrn."
Sprejeti življenje, v tem je ne samo velika modrost, ampak tudi moč, ki nas ohranja zdrave in nam vliva zdravje celo v bolezni, sporoča tudi nam, več kot šestdeset let potem.
Zvišanja upokojitvene starosti s 65 na 67 let za zdaj ne bo
Najnižje denarno nadomestilo za brezposelne naj bi se zvišalo s sedanjih 350 na 530 evrov. To je za zdaj edina sprememba zakona o trgu dela, ki ni sporna za socialne partnerje. "Gre za logičen popravek, saj zdaj brezposelni, ki prejemajo najnižje nadomestilo, dobijo manj, kot znaša denarna socialna pomoč - 392 evrov. Najvišje denarno nadomestilo ostaja enako, 892 evrov," dodaja Andrej Zorko iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), sicer tudi član posebne pogajalske skupine v okviru Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), ki je včeraj, po treh mesecih usklajevanj, pripravila in predstavila predlog pokojninske novele in novele zakona o urejanju trga dela.
Obrtno-podjetniška zbornica je tako na pogajanjih kot na včerajšnji seji vztrajala, da bi upokojeni obrtniki lahko prejemali polno pokojnino in hkrati nadaljevali svojo dejavnost, ob čemer bi plačevali polne prispevke. "Upokojeni obrtniki in podjetniki, ki želijo nadaljevali svojo dejavnost, morajo prejemati stoodstotno pokojnino in plačevati prispevke. V Avstriji in Nemčiji dobijo ljudje ob izpolnitvi pogojev za upokojitev polno pokojnino, ne glede na to, ali se upokojijo ali pa delajo še naprej. Torej tudi pri nas takšna zahteva ne bi smela biti sporna, navsezadnje, ob pomanjkanju delovne sile in nizkih pokojninah, ki jih imamo, bi jo morala država celo spodbujati," je na včerajšnji seji poudaril Branko Meh, predsednik OZS.
"Nič ni dogovorjeno, dokler vse ni dogovorjeno"
Čez poletje bo o tem tekla še javna razprava, jeseni je predviden še en krog pogajanj, spremembe pa naj bi začele veljati z novim letom, pri čemer Zorko poudarja, da "nič ni dogovorjeno, dokler vse ni dogovorjeno".
Med spremembami trga dela je ministrstvo za delo predlagalo, da bi starejši delavci namesto 25 mesecev na zavodu za zaposlovanje denarno nadomestilo lahko prejemali največ 19 mesecev. S tem naj bi preprečili pošiljanje starejših delavcev na zavod za zaposlovanje do upokojitve. Namesto tega je na pogajalski mizi kompromisna rešitev, ki za starejše od 58 let ne bi prinesla nobene spremembe, saj bi še vedno lahko 25 mesecev prejemali denarno nadomestilo na zavodu. Zvišala bi se le starostna meja s 50 na 53 let za tiste, ki imajo pravico nadomestilo prejemati 19 mesecev. Odprto pa ostaja še vprašanje glede podaljšanja zavarovalne dobe za pridobitev pravice do nadomestila. Ministrstvo je predlagalo podaljšanje z zdajšnjih devet mesecev na eno leto zaposlitve, trenutno pa je na pogajalski mizi predlog o zvišanju na deset mesecev, pri čemer sindikati vztrajajo, da je rešitev treba iskati v povezavi z zakonom, ki ureja evidenco delovnega časa. Prav tako je odprt tudi še predlog o znanju slovenščine za državljane tretjih držav kot pogoj za vpis v evidenco brezposelnih.
Sindikati in obrtniki brez dogovora o dvojnem statusu
Popolnoma usklajen tudi še ni predlog pokojninskih sprememb. Prvotni predlog ministrstva, po katerem bi se upokojitvena starost za zavarovance brez 40 let pokojninske dobe postopno zvišala s 65 na 67 let, je začasno umaknjen, je na tiskovni konferenci po seji ESS pojasnil Tilen Božič, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. O tem naj bi se ponovno pogovarjali pri pripravi celovite pokojninske reforme, ki bo na mizi predvidoma v začetku prihodnjega leta, je dodal.
Bodo pa pokojnine za 40 let dela višje za moške, saj se bo po zdajšnjem predlogu odmerni odstotek s sedanjih 57,25 odstotka postopno dvignil na 63,5 odstotka. Za ženske ta odmerni odstotek velja že zdaj. Pokojnina naj bi se povišale tudi za vsakega otroka, in sicer za enega za 1,36 odstotka, a največ za tri otroke. Pri tem bi postavili pogoj, da se upravičenka ali upravičenec ne upokoji predčasno. Še vedno pa bi ostala v veljavi tudi zdajšnja možnost, po kateri se lahko zaradi otroka upokoji prej.
Dogovorjene so prav tako spodbude za tiste, ki bodo delali po dopolnjenem 40. letu pokojninske dobe. Kompromisni predlog predvideva, da bi se pokojnina zvišala za tri odstotke za vsako leto, pri čemer bi se za vsakih šest mesecev dopolnjene pokojninske dobe prištelo 1,5 odstotka. Po zdajšnji ureditvi se prišteje en odstotek na vsake tri mesece. Prva tri leta v delovnem razmerju po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev bi upravičenec po predlogu poleg plače prejemal tudi 40 odstotkov pokojnine (zdaj 20 odstotkov), potem pa le še 20 odstotkov, čemur ostro nasprotujejo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), a sindikati pravijo, da pri tem vprašanju ne bodo popuščali. "Uresničitev zahteve zbornice bi pomenila veliko nelojalno konkurenco mladim, ker bi upokojeni obrtnik lahko ponujal cenejše izdelke," je pojasnil Aljoša Čeč, generalni sekretar Konfederacije sindikatov Slovenije - Pergam.
