Obstaja več vrst sivke in ni vsaka uporabna v kuhinji

Urška Kereži, 18.9.2019
Pixabay

Številni recepti nas navdušujejo, da bi si pripravili vsaj izvrsten sivkin sirup ali blagodejen čaj. Toda vse vrste niso primerne za uživanje in napačna izbira lahko povzroči grenek okus, slabost in prebavne težave, ob večji količini celo zastrupitev.

Da razčistimo takoj na začetku: karkoli ste kdaj prebrali o sivkinih zdravilnih učinkih, velja izključno za divje raslo in ekološko aromatično lepotico. Pesticidi, herbicidi in razredčena olja nimajo z njenimi zdravilnimi učinki čisto nič skupnega. Marsikdo tudi ne ve, da obstaja več vrst sivke. Seveda, slišali so za pravo in nepravo sivko, kakšne pa so razlike med njimi in katera je boljša? V komercialne namene se najpogosteje vzgaja hibridna sorta lavandin, ki je prekrasna in lepo dišeča rastlina, vendar z revnimi zdravilnimi učinki, saj je bila vzgojena zgolj zaradi večjega donosa. Prava sivka pa je tista sorte angustifolia, ki je zaradi masovne proizvodnje lavandina še toliko dražja. Za primerjavo: provansalski lavandin je tako donosen, da je za kilogram eteričnega olja potrebnih 30 do 40 kilogramov cvetov, medtem ko je za enako količino pravega sivkinega olja potrebnih 150 do 170 kilogramov cvetov. V nadaljnji predelavi lavandino olje pogosto še razredčijo in tako "pridelajo" še večjo količino eteričnega olja slabše kakovosti. Za cenovno občutljive kupce je to sicer pravi izdelek, le spraševati se ne smejo, zakaj ne daje želenih učinkov. Dobro je tudi vedeti, da sivka v hladnejšem podnebju razvije šibkejši vonj.

image
Profimedia
Aromatična spremljevalka
... džemov, sadnih solat, želejev, lahko pa iz nje pripravite tudi odličen kis. Mlade liste sivke lahko dodate kot začimbo ribam, divjačini in pikantnim omakam, če vejico sivke položite na žareče oglje v ražnju, pa dobi meso odličen priokus.

Sivke s slovenskih vrtov

Kako torej prepoznati primerno vrsto sivke, ki jo lahko brez skrbi vržemo v lonec? Če na kratko povzamemo priporočila strokovnjakov, je z naših vrtov najbolje nabrati Lavandula x intermedia (hibridno sivko, križanec, lavandin) in Lavandula angustifolia (pravo sivko, lavando). Sicer pa obstaja še veliko različnih kultivarjev sivke, ki rastejo na praktično vseh kontinentih tega sveta, kot so denimo Munstead, Hidcote in Little Lady ali Loddon Blue, Loddon Pink, Nico Viola, Dwarf Blue, Mailette, Artic Snow in Rosea Rosa. Naštete rastline se med seboj razlikujejo po barvi, velikosti cveta in velikosti grma.

Munstead denimo je dobila ime po predelu Munstead Woods v Surreyju (Anglija), kjer je živela zelo znana vrtnarka Gertrude Jeckyl. Odlično prenaša vročino, cvetovi so različnih odtenkov modro-vijolične barve, grm je srednje velik. Je prijetno sladkega okusa, zato jo na krožnikih največkrat najdemo kot začimbo.

Hidcote je poimenovana po znamenitem angleškem cvetličnem vrtu Hidcote Manor Garden in je intenzivne temno modre barve, zato jo radi uporabljamo za okrasne šopke, venčke in druge aranžmaje, ko se posuši, obdrži svojo značilno barvo. Ima pa tudi zelo zanimiv okus. Čaj je odličnega okusa in zelo značilne zelenkasto modre barve.

Little lady komercialno sicer ni preveč zanimiva, a se zaradi prefinjenega vonja uporablja v industriji visokokakovostnih parfumov. Donos eteričnega olja je nizek in olje precej drago. Grm je nizek, cvetovi so vijolične barve, kratki in debeli, skoraj okrogli. V kulinariki je primerna za peko slaščic, saj ima prijetno sladek okus. Odlična je tudi za pripravo sirupov in čajev.

Od glavne jedi do sladice

Sivka, ki ni primerna za uporabo v kulinariki, pa je zagotovo Lavandula X Intermedia, ki je hibrid. Ker jo lahko dobimo v različnih barvah in velikostih, je zelo razširjena tudi na naših vrtovih. Grm je precej večji od grma prave sivke, posušeni cvetovi so sive barve in dolgo časa močno dišijo, zato jo uporabljamo predvsem v kozmetiki, proizvodnji čistil, osvežilcev prostora in aromaterapiji. Strokovnjaki še poudarjajo, da je Intermedia sicer čudovito dišeča dišavnica, ni pa začimba, zato je ne uporabljajte v kuhinji, ne nazadnje ne želimo, da bi hrana dišala po milu ali babičini omari.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je sivka primernejša za sladice, ni povsem tako. Rahlo grenek okus namreč spominja na rožmarin, zato jo kuharji radi dajejo v krepke jedi. Kot začimbo jo najdemo predvsem v angleški pa tudi v španski in italijanski kuhinji in uživajte le ekološko vzgojeno z domačega vrta ali divje raslo. Tiste iz vrtnih centrov so vsaj prvo leto neuporabne, saj vsebujejo še preveč ostankov pesticidov in herbicidov.

SIVKIN SIRUP
Sestavine:

- 2 dl vode
- 200 g sladkorja
- jušna žlica posušenih sivkinih cvetov z močnejšo aromo
- 8 g citronske kisline (po želji)
Priprava:
V lonček nalijte vodo, dodajte sladkor in nato segrevajte. Nastavite na nizko temperaturo in med topljenjem sladkorja ves čas mešajte. Še preden sladka zmes zavre, dodajte sivkine cvetove, ki ste jih prej splaknili z vodo. Zopet premešajte, malce zvišajte temperaturo, cvetovi naj nežno brbotajo še tri minute, v tem času bo nastal gost sirup.
Aromatičen sladkorni sirup odstavite in počakate, da se povsem ohladi, zatem precedite skozi cedilo, na katerega položite gazo. Sivkin sirup prelijte v sterilizirano stekleničko, ki jo dobro zatesnite in shranite v hladilnik. Če želite, da vam bo služil dalj časa, dodajte citronsko kislino, sicer pa ga bo treba porabiti v roku enega meseca.
Če želite povečati aromatičnost sirupa, sladkorno tekočino precedite šele po 24 urah.
Osvežilni napitek lahko pripravite z navadno ali mineralno vodo. Popestrite ga lahko z rezinami bio limone, modrovijolični odtenek pa vdahnete z jedilnim barvilom. Ne pozabite na ledene kocke.
PIŠKOTI S SIVKO
Sestavine:

- 115 g zmehčanega masla
- 6 žlic sladkorja v prahu
- 175 g moke
- 1 žlica posušenih sivkinih cvetov
Priprava:
Maslo najlažje zmehčamo tako, da ga vsaj uro pred pripravo vzamemo iz hladilnika in pustimo stati na sobni temperaturi. Nato ga v skledi z električnim mešalnikom kremasto umešamo s sladkorjem v prahu. Dodamo moko in posušene sivkine cvetove ter dobro premešamo, da dobimo enotno in gladko testo. Oblikujemo ga v kepo, ki jo zavijemo v prozorno folijo za živila in za 15 minut postavimo v hladilnik.
Pečico segrejemo na 200 stopinj Celzija in testo na rahlo pomokani delovni površini tanko razvaljamo. Z modelčki izrežemo piškote, ki jih previdno preložimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Za približno 10 minut ga potisnemo v ogreto pečico, po peki pa pustimo, da se piškoti še 5 minut hladijo na pekaču. Nato jih preložimo na kovinsko rešetko in povsem ohladimo.
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku