Od odlične košarkarice do zavzete zeliščarke: Odpravite nezdrave navade

Maja Čebulj, 12.5.2019
Maja Čebulj

Katje Temnik se športni privrženci gotovo spomnijo kot odlične košarkarice, zdaj prideluje zelišča in opozarja na spregledano: "Dve tretjini vseh bolezni sta povezani s prehrano. Čas je za odpravo nezdravih navad."

Katja Temnik ima za seboj sijajno mednarodno košarkarsko kariero, v žepu magisterij iz ameriških študij pa diplomo iz prevajalstva in tudi že kopico prevedenih knjig. S svojo neomajno vztrajnostjo se je podala v obetajočo poslovno kariero pridelave ekoloških zelišč, biodinamičnega kmetovanja in ozaveščanja ljudi o zdravem življenjskem slogu.

Visokorasla košarkarica, ki je s svojimi 188 centimetri spretno dajala koše s prav vsake igralske pozicije, se je v času kariere uspela prebiti med najboljše igralke v Evropi; kot kapetanka slovenske reprezentance se je pred devetimi leti poslovila od košarkarske kariere. Naša sogovornica pravi, da ji je najlepši športni kompliment v življenju namenil trener italijanske reprezentance, ki ji je rekel: "Ti nisi le igralka, ki zna dajati koše, ampak spadaš med tiste redke, ki delajo svoje soigralke za dvajset odstotkov boljše!" Še ko je igrala košarko, je vedela, da si bo tudi po koncu kariere prizadevala za promocijo košarke, in tako je med drugim iz španščine v slovenščino prevedla tri knjige, ki so poznavalski poklon jugoslovanski košarki.

image
Maja Čebulj ”Iskren odnos do potrošnikov je prioriteta.”

Zdrav način življenja, ki pritiče športnici, nenehna zvedavost spoznavati nove stvari, čvrste osebne vrednote in iskrena prizadevanja narediti nekaj dobrega za sočloveka so jo pripeljali na povsem novo področje delovanja. Do živopisnega zeliščnega raja vrta Majnika v Žičah, ki mu pozornost namenja vsa družina: ob Katji še njena mama, diplomirana inženirka kemijske tehnologije, in brat, ki je poslovnež.

Moraš gristi, četudi soigralke

Zelo mladi ste vstopili v svet profesionalnega športa in bili del njega dobrih petnajst let. Ta svet je najverjetneje drugačen, kot smo ga vajeni navadni smrtniki.

Hvaležna sem, da mi je že v mladih letih uspelo doseči raven evropske špice. Takrat sem šport imela za zabavo in vse je potekalo zelo gladko, zdelo se mi je, da brez nekega posebnega truda. A me je poškodba kmalu na prehodu v člansko kategorijo streznila in pripomogla k temu, da sem po njej postala vsestranska igralka. Nisem več dajala izjemno veliko košev, temveč sem se vse bolj trudila biti tista, ki je znala na igrišču in zunaj njega povezati igralke med seboj in predvsem graditi ekipo. Zavedam se dragocenosti tega, da nisem vsega izživela v košarki in lahko danes delam vse to, s čimer se ukvarjam. Ponosna sem, da me vrhunska košarka in okolje, v katerem je veliko denarja, nista speljala v puhlo boemsko življenje. Videla sem ravno dovolj, da sem vedela, da si tega ne želim. Profesionalni šport je živalski vrt, v katerem je treba znati preživeti. Je boj za obstanek, v katerem moraš gristi, četudi soigralke. V čast si štejem, da za seboj nikoli nisem puščala trupel in da so povsod cenili mojo vsestransko predanost ekipi. Ni lahko znati preživeti v svetu, kjer je v igri veliko denarja in si zelo uspešen. Zato občudujem Kopitarja, Dragića in Dončića, da kljub uspehu in denarju ostajajo na realnih tleh.

Profesionalni šport je živalski vrt

Košarko ste pričeli igrati v rodnih Slovenskih Konjicah in bili še kot gimnazijka povabljeni v Košarkarski klub Ježica v Ljubljani, takrat mednarodno izjemno uspešno ekipo, kajne?

Starejši brat je bil navdušen športnik in tako sem tudi jaz pri enajstih pristala v košarkarski ekipi Comet v Slovenskih Konjicah. Bila sem visoka in spretna, zato sem lahko hitro napredovala in zame so se začeli zanimati pri Ježici. Doma smo imeli dogovor, da je izobrazba zelo pomembna in lahko grem v Ljubljano šele po končani srednji šoli. Pri šestnajstih mi je nepričakovano umrl oče in pretresena ob njegovi smrti sem se odločila za predčasen odhod. Vpisala sem se na Gimnazijo Šiška, ki je imela veliko posluha za dijake športnike, in z veliko discipline se je dalo uskladiti šolo in šport. Z Ježico, ki jo je takrat treniral Sergej Ravnikar in je bila uvrščena v evroligo, smo veliko potovali. Ob treningih, dvakrat dnevno, smo igrale še v Madridu, Kijevu, Izraelu ... Žal sem si pri osemnajstih hudo poškodovala koleno; da sem se lahko vrnila pod obroče, sem tako trdo trenirala kot nikoli več kasneje. V športu hitro spoznaš, da nekaj veljaš le, dokler si dober, pri tem si odvisen od sebe in svoje vztrajnosti. Pri enaindvajsetih sem se vrnila v Ježico, nato sem tri leta igrala pri ŽKK Celje in postala kapetanka slovenske reprezentance. Ob igranju sem diplomirala iz angleščine in nemščine, smer prevajalstvo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Sledilo je igranje v Španiji in Italiji. Pot v špansko in italijansko ligo najverjetneje ni bila prav enostavna.

Res je, pred petnajstimi leti prehod v tujino sploh ni bil enostaven, a v meni je bila ves čas želja igrati v tujini. Opazili so me na mednarodnih turnirjih in z menoj je vzpostavila stik takrat največja španska menedžerska agencija Prodep. Povabili so me na Ibizo, kjer je njihov košarkarski klub igral v prvi ligi. Po dveh letih sem odšla v klub v mestu La Seu blizu Andore. Svoje možgane sem želela zaposliti še s čim drugim kot z intenzivnim analiziranjem igranja košarke in zato sem pri sedemindvajsetih vpisala magisterij iz ameriških študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Sledila je ponudba trenerja iz Bologne z vabljivo možnostjo, da sem dopoldneve lahko posvetila študiju, popoldneve pa košarki. Obenem sem pomagala tudi v njihovi košarkarski šoli. Slovenci smo bili na splošno v Bologni zelo dobro sprejeti, saj so nam s svojo igro pot utirali že Rašo Nesterović, Sani Bečirović in Gregor Fučka. Po treh letih sem se za eno leto preselila v La Spezio, blizu svetovno znanih turističnih vasic Cinque Terre.

Življenje ni le šport

Ali so posredniške agencije do igralk oderuške in kaj nudijo klubi gostujočim igralkam?

Menedžerji običajno ne vzamejo provizije neposredno športnici, marveč jim jo plača klub v višini enomesečne igralkine plače. Klub nudi stanovanje, avto, hrano, ureditev papirjev pa fizioterapijo in vso pomoč v primeru poškodb. Igralka plačevanja položnic ne pozna. Plača, ki sem jo prejemala ves čas igranja v tujini, je bila dovolj visoka za udobno življenje.

Kakšno je pravzaprav življenje vrhunskega športnika?

Delovni dan je zelo enoličen, sestavljen je iz treningov, počitka in zdravega prehranjevanja, ki zagotavljata primerno fizično pripravljenost, veliko je voženj na tekme. Mnogo časa za zabavo ni. Imela sem srečo s soigralkami, ki so bile zelo razgledane in vedoželjne, zato smo čas izkoriščale za debatiranje, ob tekmah pa še za oglede mest in kulturnih znamenitosti. V poznih dvajsetih smo namreč začele ugotavljati, da življenje ni le šport. Z Jamilo Wideman, odvetnico, ki je končala stanfordsko univerzo in je sedaj zaposlena v NBA, in s soigralko iz Finske, ki je doštudirala psihologijo in je postala socialna delavka, imam redne stike. Obe, ob soigralkah in prijateljih iz Španije in Italije, vsako leto prideta v Slovenijo. Vsem se zdi Slovenija čudovita.

Kariero ste končali pri dvaintridesetih kot kapetanka slovenske reprezentance.

Že kakšno leto pred tem sem začela razmišljati o koncu kariere in jo želela zaključiti, ko bom igrala še zelo dobro in bom zdrava. Nisem se hotela ujeti v past mnogih športnikov, ki podaljšujejo svojo športno kariero na rovaš zdravja, ker ne vedo, kaj naj počnejo po koncu kariere. Zavedaš se zapuščanja varnega življenja, v katerem si si ustvaril ime, bil uspešen, in tega, da boš moral začeti iz nič. Košarko sem vedno igrala iz veselja, denar ni bil na prvem mestu, a proti koncu nisem bila več z glavo in srcem stoodstotno pri njej. V tistem času sem prejela mamin klic, da potrebujejo na lokalni šoli nekoga, ki bo poučeval angleščino, na ruški gimnaziji pa španščino. In prehod je postal precej lažji.

Prevajate knjige, ene iz španščine v slovenščino, druge v angleščino, sodelovali ste pri pripravi špansko-slovenskega slovarja.

Meni najljubša prevedena knjiga je delo Johna Woodna, najuspešnejšega trenerja lige NCAA in izjemnega človeka. S knjigo me je seznanil Goran Bokšan, bratov trener pri KK Zreče. Vrednote, zapisane v knjigi, so se me tako dotaknile, da sem jo začela sprva prevajati kar zase. Kasnejši splet okoliščin je pripeljal do uradnega izida knjige. Prevedla sem še knjigo Mariborčanke Nine Kolenc, ki je bila soigralka v kadetski reprezentanci in se zaradi zastoja srca, ki ga je komaj preživela, ni več mogla ukvarjati s košarko. Pa knjigo Andreja Kunca o timbildingu, ki je ekipo, v kateri je igral njegov sin, pripeljala do izjemnega uspeha.

image
Maja Čebulj ”Pridelati plodove, ki bodo imeli seme tudi za naslednje leto”

Najodmevnejši so vaši prevodi košarkarskih knjig iz španščine.

Španci imajo veliko strokovne literature s področja košarke. Ko sem bila v Španiji, je bila košarka po sistemu dela vrhunska, učili so se s preučevanjem jugoslovanske košarke. Trener naše moške reprezentance Božo Maljković me je opozoril na knjigo, ki jo je Španec Juan Hinojo zelo poznavalsko napisal o jugoslovanski košarki. Stopila sem v stik s španskim avtorjem ter njegovim založnikom in zgodba se je začela odvijati. Hinojo, ki je sam košarkarski trener, me je že takrat opozoril na štirinajstletnega Luko Dončića in ga opredelil za največji talent po Draženu Petroviću. Tudi o slednjem je v Španiji izšla privlačna knjiga za branje, ki sem jo prevedla.

Potrebujemo več človeške topline

Z mamo v zeliščni vrt

Sedaj se ukvarjate z biodinamiko in pridelavo zelišč. Na vaši spletni strani navajate, da so vaša zgodba iskrenost, zaklad in pestrost pa poezija vonjav, barv in okusov. Kakšna zgodba pravzaprav tiči za tem?

Prijateljica, ki je delala na waldorfski šoli, me je seznanila z metodo dela Rudolfa Steinerja in antropozofije, kar me je zelo pritegnilo. Mama se je po svoji upokojitvi začela ukvarjati z biodinamiko in pridelavo kalčkov. Po koncu kariere sem se lotila natančnejšega preučevanja Steinerjeve filozofije, ugotovila sem, da lahko to združim z mamino ljubeznijo do narave. Obdarovanje družine in prijateljev je pokazalo, da je zaradi zanimanja za zdrav življenjski slog povpraševanje po najinih izdelkih veliko. Tako sva se tega lotili bolj profesionalno, vzeli v najem hektar zemlje in ustanovili Zeliščni vrt Majnika, na katerem gojiva več kot 160 vrst različnih zelišč. Pred dvema letoma smo kupili še opuščeno kmetijo s petimi hektarji zemlje, ki jih spreminjamo v obdelovalne površine. Želimo pridelovati visokokvalitetne pridelke, ki ne bodo namenjeni le eliti z denarjem, ampak bodo dostopni vsem. Po ekonomskih merilih naša cenovna politika sicer ni najbolj učinkovita, ker ni velikega dobička, je pa učinkovita po človeški plati, ker oblikujemo odnose, ki temeljijo na iskreni človečnosti in bogatijo tako nas kot naše obiskovalce.

image
Osebni arhiv V klubskem dresu

Na svojih predavanjih ozaveščate, kako sta zdrava hrana in zdravje povezana. Kako to pojasnjujete?

Vedno več ljudi na osnovi lastnih izkušenj ugotavlja, da sodoben način pridelave hrane v obliki konvencionalnega kmetovanja in napeto življenje s stresom lahko vodita do velikih zdravstvenih težav. Ko se ujamejo v začarani krog zdravil, ki marsikomu ne uspejo več najti prave rešitve, iščejo še druge možnosti za ozdravitev. Obstajajo raziskave, da je 65 odstotkov vseh bolezni povezanih s prehrano, in to je situacija, ki zahteva celovit pregled. Vedno večje je zavedanje o spremembah življenjskega sloga in vedno več je prevpraševanja o tem, kaj je v življenju pomembno. Kakovost življenja ne izhaja iz višine bančnega računa, ampak notranjega zadovoljstva v vsakdanjem življenju in v družini. Dobri medsebojni odnosi se vse bolj poudarjajo kot pomemben dejavnik zdravja, realno pa obstaja vse manj človeške topline. Usmeritev kmetijske politike pri pridelavi hrane vodi v vedno slabšo kvaliteto industrijsko pridelane in predelane hrane. Če zaradi uveljavljene mehanizacije človek nima več nobene vloge pri pridelavi, se to pozna tudi pri kvaliteti hrane. Takšna hrana ljudem ne more več dati dovolj notranje moči za lasten osebnostni razvoj in prispevati k želenim spremembam v njihovem življenju. Pomembno je, da vsaj v manjših kmetijskih krogih ravnamo drugače. Zato je treba korenito spremeniti miselnost in uveljaviti zavedanje o pomembnosti zdrave pridelave hrane.

Za trenutek odložite delo

Pri košarki ste veliko energije vložili v oblikovanje dobrih timskih odnosov. Ali to prenašate tudi v svoj posel in s čim vse se ukvarjate?

Pomembnost človeka in iskren odnos do potrošnikov nista le floskuli, ampak sta naši prioriteti. Na naši kmetiji je vedno delo in stranke nas obiščejo večinoma nenapovedano. Z mamo sva pri sebi razčistili, da ima pri nas človek zmeraj prednost ne glede na obilico dela, saj se lahko to vedno opravi kasneje. Pridelujemo izdelke, ki so kvaliteten dodatek k prehrani, kot na primer zeliščna sol z devetnajstimi zelišči. V premium inačici je dodana še korenina svetlobe za višji energetski nivo. Ponujamo še razne mešanice zeliščnih čajev, začimbe in kalčke pa vodene oglede, delavnice in naravoslovne dneve za otroke na temo zelišč. Z mamo sva aktivni tudi v društvu Ajda Štajerska. Sodelujemo še pri pobudi Vrtca Slovenske Konjice in OŠ Pod goro pri oživitvi kraja Špitalič in vrtca, ki želi postati samooskrben.

image
Sašo Bizjak Bivša kapetanka reprezentance

Po katerih zeliščih je povpraševanje največje?

Zagotovo najbolj po pegastem badlju za čiščenje in obnavljanje jetrnih celic in sladkem pelinu kot podpori pri zdravljenju rakavih bolnikov. Iskane so še čajne mešanice za pomiritev (hmelj, melisa, zeleni oves, baldrijan ...) pa za sečila in mehur, kot so njivska preslica, breza, zlata rozga, nato plahtica za ženske težave ter zelišča za čiščenje telesa in hujšanje. Drobnocvetni vrbovec iščejo moški, ki imajo težave s prostato. Po naši zakonodaji so zelišča klasificirana kot hrana, s temi se ukvarjamo mi, kot zdravila, za prodajo katerih je potreben certifikat, in kot strup.

Kaj pa kalčki?

Kalčki so bogat vir vitaminov in mineralov in zato zdrav dodatek v hladnem obdobju leta, ko ni druge sveže zelenjave. Skrbijo za boljši imunski sistem, zato so odlična preventiva pred prehladnimi obolenji. So lahko prebavljivi, telo jih lažje absorbira. Posebno kvaliteten dodatek so brokoli kalčki. Vsak dan bi morali imeti na krožniku vsaj nekaj kvalitetne hrane.

Semena so naš zaklad
Idej, kaj delati v prihodnje, Katji Temnik ne zmanjka: "Prioriteta je ureditev pet hektarjev velike kmetije, na kateri imamo hektar in pol posajen z lešniki in sadovnjak visokodebelnih dreves. Še naprej si bomo prizadevali za biodiverziteto, raznovrstnost rastlin, namesto vzgajanja monokultur, kar slabi prst, obenem pa se drastično izgubljajo rastlinske sorte. Vrednota kmetije mora biti, da pridela plodove, ki bodo imeli seme tudi za naslednje leto. V trgovinah namreč v vedno večjem obsegu prodajajo semena hibridov, ki ne dajo semen, zato jih moraš vedno znova kupovati. Semena so naš zaklad. Veliko pove primer kamuta. V egipčanskih piramidah so našli več tisoč let staro seme, ki je še vedno kalilo. Nemudoma ga je patentirala neka ameriška korporacija in vsi, ki sedaj pridelujejo kamut, ji morajo plačevati licenčnino. Žal gre vse v smer, da bomo za pridelavo hrane morali korporacijam plačevati licenčnino. Ampak mi se ne damo, še naprej bomo razvijali drugačno kulturo kmetijstva, takšno, ki deluje v dobro ljudi.
Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku