Oktobrski dnevi so bili izjemno topli, a november bo že zahteval, da se odenemo v plašče. Toplota bo pobegnila tudi z zelenjavnih vrtov, s katerih smo nedavno pospravili razhudnike, jedilne buče in sladki krompir. Na gredah dalje ostajajo prezimne sorte pora in motovilec, zimska solata, blitva, listni in brstični ohrovt ter radiči. Najprej poberite štrucarja, do decembra bo ostal rdeči glavnati radič, prezimnega pustite na prostem za rezanje glavic v spomladanskem času. Do 10. novembra je še primeren čas za sajenje česna. Dokler ne zmrzuje, lahko pustite na vrtu tudi endivijo, brokoli in kitajsko zelje. Poletne setve korenčka v juniju so primerne za spravilo v novembru, bo pa korenček prezimil tudi na prostem, če ga zasujete z zemljo ali zaščitite bodisi z listjem bodisi s koprenasto vrtno pokrivalko. V klet shranite zeleno, rdečo peso, do konca novembra pa še glave rdečega, belega in kitajskega zelja ter ohrovta. Špargljeve poganjke, ki so že orumeneli, porežite 2,5 centimetra nad tlemi in stebla sežgite ali vrzite med biološke odpadke.

Proč z ostanki

Novembra odstranite z vrta rastlinske ostanke. To še zlasti velja za korenine vrtnin, pri katerih se lahko pojavijo koreninske bolezni. Odstranite tudi okuženo listnato zelenjavo, odpadle plodove paradižnika, gomolje krompirja. "Glive prezimijo na ostankih listja, korenin in plodov. Trosi gliv pa so vir novih okužb v naslednjem letu. Rastlinske ostanke, ki niso okuženi, lahko kompostirate. Podobno velja za plevelne rastline. Če semenijo, jih ne odlagajte na kompost," pojasnjuje Davor Špehar iz Zelenega sveta. V zemlji lahko pustite korenine metuljnic, ki ste jih sejali za zeleno gnojenje. "Te korenine živijo v simbiozi s koristnimi glivicami, ki vežejo dušik iz zraka in bogatijo zemljo z dušikom. Prav tako naj ostanejo na gredi zeleni deli omenjenih rastlin za obogatitev zemlje z organsko maso. Naslednje leto spomladi jih vdelajte v tla," svetuje sogovornik.

Sajenje sadnega drevja

Najprimernejši čas za sajenje sadnega drevja je jeseni, ko drevesom odpade listje, in v zgodnji pomladi. Primož Brezovec iz Zelenega sveta razlaga, da omenjeni termin velja zlasti za sadike z golimi koreninami. Sadike v vsebnikih lahko sadite tudi prej, ko še nosijo listje. Pri sajenju uporabite kakovostna mineralna in organska gnojila. Preden se lotite sajenja, si pripravite vse, kar potrebujete. "Izberete kompost in druga organska gnojila kot nadomestek hlevskega gnoja za založno gnojenje in izboljšanje mikrobne aktivnosti tal, nekaj mineralnega gnojila, mrežo za zaščito korenin proti voluharju, kol za privezovanje sadike in sadjarsko vrvico za privezovanje sadike ob kol. Izkopljete jamo, široko približno 60 centimetrov in globoko 40 centimetrov," razlaga Brezovec. Po izkopu jame ločite zgornjo plast zemlje (živica) in spodnjo plast (mrtvica). Posebej ločite tudi izrezano travno rušo. Mrtvico obogatite s kompostom. Tudi živici dodajte kompost. "Predvsem vsebnost fosforja je v začetnem obdobju pomembna za dobro razrast korenin lasnic, ki so ključne za uspešno ukoreninjanje sadik," poudarja sogovornik. Na dno izkopane jame posujte dve do tri pesti organsko-mineralnega gnojila za založno gnojenje in ostanke odrezane travne ruše. Vse skupaj dobro nasekajte z lopato in nasujte še nekaj obogatene zemlje. Na podlago postavite še mrežo proti voluharju. V mrežo zabijte ošiljen kostanjev kol za privezovanje sadike, nato položite korenine v sadilno jamo, temeljito zalijte, zatem zasujte korenine s preostalo prstjo in tla pohodite. Drevo redno zalivajte, kol za stabilnost pa naj ostane v tleh še najmanj dve leti po sajenju. Podobno kot sadno drevje lahko v tem obdobju sadite tudi jagodičevje. Tiste sadne grme, ki so na vrtu že vsaj leto ali dve, pa oskrbite s hranili. Najboljše bo, da okrog korenin nasujete zrel kompost.

Živa meja, trave, vrtnice in trajnice

Dnevi so primerni za sajenje listopadnih rastlin za žive meje. Pri sajenju zemljo iz sadilnih jarkov pomešajte s kompostom. Pred izkopom si z izravnalno vrvico začrtajte linijo. Razdalja med rastlinami naj bo pri rdečelistni bukvi 30 centimetrov, pri navadnem gabru 35, glogu 40 in češminu 45 centimetrov. Ob sajenju je koristno listopadne rastline skrajšati na tretjino prvotne velikosti. S tem dosežete, da bo živa meja tudi v spodnjem delu gosta, kompaktna in lepo obraščena.

Jasna Marin Na gredah dalje ostajajo prezimne sorte vrtnin, kot so por, motovilec, zimska solata, blitva, listni in brstični ohrovt, radiči.

Klasov pampaške trave in drugih okrasnih trav jeseni ne porežite, ker bodo pozimi zagotovili večjo pestrost vrta. Travne klase in liste zgolj zvežite z rafijo, da v njihovo sredico ne bi zašlo preveč vode in snega, kar bi lahko povzročilo gnitje. Rezanje listov in klasov sledi šele spomladi. Vrtnice je jeseni koristno porezati do polovice višine, koreninski del pa zastreti s približno desetcentimetrsko organsko zastirko, lahko jih tudi zasujete z zemljo ali kompostom. Visokodebelne vrtnice zaščitite na cepljenem mestu. To naredite tako, da na steblo zvežete vrtno kopreno, vanjo natlačite slamo ali listje ter kopreno zvežete še na vrhu. Zdaj je še čas za izkop in spravilo gomoljev dalij, gladiol, begonij, kan. Najprej rastlinam odrežite nadzemne dele od pet do deset centimetrov nad gomolji in jih položite ob hišo, da se posušijo. Tako boste lažje odstranili odvečno zemljo. Slabe in poškodovane izločite, lepe gomolje pa odnesite v klet, kjer jih lahko spravite v isti prostor kot krompir. Gomolje zložite v zabojček in zasujte z rahlo vlažno mivko.

Cvetoč okras

Če je dovolj toplo in dokler vas nizke temperature ne preženejo z vrta, lahko na grede sadite trajnice in okrasne spomladanske čebulnice. Še vedno lahko v korita posadite tudi mačehe, hojhere in druge rastline za jesenska tihožitja.

Trajnice v posodah, ki jih boste čez zimo pustili na terasah, je dobro zaščititi pred zimo. Hermeliko, funkijo, bergenijo in odpornejše grmovnice pokrijte s smrečjem in juto, da bodo lažje kljubovale mrazu. Lonce postavite na podlago iz lesa (deske ali palete) ali na stiropor, da ne bodo v neposrednem stiku s hladnimi tlemi.

Urejena trata pred zimo

V toplih jesenskih dneh trava nenehno raste, zato poleg rednega odstranjevanja listov z zelenice, s katerim boste preprečili gnitje trave, ne smete pozabiti na košnjo. Višina košnje naj bo pet centimetrov. Ko pa bodo vremenoslovci napovedali snežne padavine, je treba trato takrat še zadnjič v tem letu pokositi, višina zadnje rezi naj bo tri centimetre, kajti če ima trata več zelene mase, obstaja večja možnost, da jo napade snežna plesnoba.

Tiste, ki so trajne po svoji naravi, pri nas niso nujno tudi prezimne, zato moramo svoje rastline dobro poznati in vedeti, katera lahko ostane zunaj, katero moramo le nekoliko zaščititi in katera mora v hišo ali stanovanje.

Če želimo imeti vse rastline na prostem tudi pozno jeseni in pozimi, moramo že vnaprej izbrati vrste in sorte, ki so odporne proti mrazu. S tem pa ne rešimo vseh težav. Vedeti moramo, da so razmere za življenje rastline v loncih nekaj povsem drugega kot tiste v tleh, kjer bi jih srečali naravno. Težave lahko nastopijo celo pri tistih vrstah, ki so povsem prezimne.

Matic Sever Nekaj zimzelenih trajnic in pritlikavih grmovnic je povsem prezimnih in bodo na okenskih policah v okras vso zimo.

Nadzemni del sam po sebi ni problematičen, problem so korenine. Zemlja v loncih je bolj izpostavljena zmrzovanju, ki ga korenine v tleh ne doživijo, zato so pri takih rastlinah mogoče poškodbe. Težavo lahko rešimo tako, da izbiramo rastline, ki preživijo v vsaj za eno do dve hladnejši klimatski coni, kot je naša.

Premik v notranji prostor

Predvsem tropske in subtropske rastline moramo prenesti v notranji prostor. Od rastline je odvisno, ali je dovolj le prostor, kjer ne zmrzuje, ali so potrebne višje temperature. Kar nekaj delno prezimnih ali neprezimnih trajnic, kot so na primer agapanti oziroma afriške lilije, dalije, gladiole, kane ..., prenesemo v temen prostor, kjer ne zmrzuje, saj bodo dormantne, torej v fazi počitka, počakale na pomlad, ko bodo ponovno odgnale.

Drugače je z rastlinami, ki ostanejo zelene. Taki so na primer agrumi, oleandri, pelargonije; te so sicer lahko v hladnem prostoru, a potrebujejo svetlobo, čim več svetlobe, sicer se rastline pretegujejo, izgubljajo liste, s tem pa izgubljajo tudi energijo, postajajo ranljive in kaj hitro jih napadejo bolezni in škodljivci.

Vkopljite jih

Rastline, ki prezimijo zunaj, a imajo lahko težave zaradi zmrzovanja substrata v posodi, lahko jeseni tudi zakopljemo in poustvarimo temperaturne razmere, kakršne bi imele njihove korenine v naravi, kjer bi pač rasle v tleh.

Zavetna lega

Lonce in posode z rastlinami lahko vsaj nekoliko obvarujemo močnega premrzovanja tudi s postavitvijo oziroma prestavljanjem za zimski čas. Če je le mogoče, izkoristimo mesto ob steni, še posebno če je ta obrnjena proti jugu. Ob steni ali zidu se ustvarijo toplejše mikroklimatske razmere. Enako velja za zavetrne lege. Pomagamo si lahko tako, da vse lonce postavimo v eno večjo skupino in tiste z bolj občutljivimi rastlinami umestimo na sredino.

Matic Sever Preden zasadimo še zadnje posode, poskrbimo za dobro odceden susbstrat in po možnosti še dodaten drenažni sloj na dnu posode.

Zaščita loncev

Zaradi že opisanega problema hitrega zmrzovanja substrata v loncih rastlinam pomagamo z dodatno zaščito, ki jo namestimo okoli loncev. Uporabimo na primer žakljevino, več plasti vrtne koprene, mehurčkasto folijo, lahko tudi malce večje veje smrečja ali borovcev in jih povežemo z vrvico okoli lonca. Taka plast bo delovala izolativno in učinkovala tako, da bodo nizke temperature v notranjost lonca prodirale počasneje.

Matic Sever Nekaj zimzelenih dišavnic lahko prestavimo z vrta v lonce in jih uporabljamo tudi pozimi.

Matic Sever Tiste rastline, ki bi lahko zmrznile zaradi izpostavljenosti mrazu, raje zavijmo v kopreno in jih postavimo ob zid.

V Sloveniji je po evropsko primerljivih epidemioloških podatkih 125.000 diagnosticiranih bolnikov z diabetesom, kar predstavlja 6,9 odstotkov odraslega prebivalstva. Zavod Diabetes v sodelovanju s številnimi partnerji kot odgovor na resolucijo OZN, ki je diabetes razglasila za epidemijo, že osmo leto izvaja kampanjo za omejevanje diabetesa Bodi odličnjak!, tokrat s pomočjo obraza letošnje kampanje, srebrne olimpijke Sare Isaković, ki je tudi diplomantka nevropsihologije na Berkley University v ZDA.

Pri sladkorni bolezni tipa 2 značilni simptomi pogosto niso izraženi, zato lahko dolgo ostane neodkrita

Sladkorna bolezen je presnovna bolezen, za katero je značilna povišana raven glukoze v krvi. Do nje pride zaradi popolnega ali delnega pomanjkanja inzulina, lahko pa tudi zaradi zmanjšane občutljivosti telesnih celic na delovanje inzulina. Glede na nastanek, potek bolezni in zdravljenje je treba razlikovati dva tipa sladkorne bolezni, in sicer tip 1 in tip 2.

Najpogostejša sladkorna bolezen je sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima devet bolnikov od desetih. Zanjo je značilno, da krvni sladkor narašča počasi skozi leta, brez kakršnihkoli težav, tako da oboleli sploh ne ve, da ima sladkorno bolezen. V Sloveniji je po oceni Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) lahko takih bolnikov od 40.000 do 80.000. Zato so v sodelovanju z Inštitutom za nutricionistiko ta mesec pričeli s projektom Odkrijmo sladkorno. Namen te raziskave je ugotoviti razširjenost še neodkrite sladkorne bolezni tipa 2 v posameznih skupinah prebivalstva in na tej podlagi pripravili predloge ukrepov za zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni. Pravočasna diagnoza in zdravljenje sladkorne bolezni pomembno zmanjšata tveganje za dolgoročne zaplete, kot so srčni infarkt, odpoved ledvic, slepota in izguba udov.

Profimedia Pravočasna diagnoza in zdravljenje sladkorne bolezni pomembno zmanjšata tveganje za dolgoročne zaplete.

K raziskavi Odkrijmo sladkorno bodo pozvali tudi izbrane odrasle Slovenke in Slovence

K sodelovanju v raziskavi bodo vabljeni izbrani odrasli prebivalci Slovenije. V okviru raziskave bodo tisti, ki bodo prejeli vabilo, zaprošeni, da v laboratoriju izvedejo brezplačno testiranje na sladkorno bolezen tipa 2, strokovno imenovan oralni glukozni tolerančni test. "Za uspešno izvedeno analizo je ključnega pomena sodelovanje vseh, ki bodo prejeli vabilo, saj bomo le tako dobili ustrezne podatke, koliko neodkrite sladkorne bolezni je v Sloveniji. Na tej podlagi bomo lahko pripravili predlog ustreznih ukrepov," poudarja vsebinski vodja projekta dr. Jelka Zaletel. Sladkorna bolezen je namreč še vedno med najpomembnejšimi razlogi za hude zdravstvene težave. "Previsok krvni sladkor poškoduje drobne in večje žile, ki prehranjujejo organe. Z zdravljenjem sladkorne bolezni lahko zmanjšamo pojav slepote, končne odpovedi ledvic, amputacij, možganske kapi in srčnega (miokardnega) infarkta, ki sodijo med kronične zaplete bolezni," izpostavlja dr. Zaletelova.

Povprečna starostna pokojnina je kljub rasti v zadnjih letih le okrog 650 evrov neto, in skoraj dve tretjini od okrog 620 tisoč slovenskih upokojencev prejemata nižje zneske. Le predstavljamo si lahko, kako je preživeti s takšno pokojnino. Še posebej, če ostane upokojeni vdovec, ali kar je še pogosteje, zaradi višje pričakovane življenjske dobe žensk, vdova. Živeti v mestu ob vseh rednih stroških življenja in ob vseh mesečnih položnicah postaja že prava umetnost. In ko takšne umetnike vprašaš, kako jim uspe, ti največkrat odgovorijo, da se na takšno revno življenje preprosto privadijo.

Zdaj se upokojencem resda obeta brezplačni avtobusni prevoz, a žal ne mestni, ki ga največkrat potrebujejo in uporabljajo, temveč medkrajevni, ki pa mnogokje v Sloveniji v pravem pomenu rednih avtobusnih linij sploh ne obstaja več. Zato bi lahko hudomušno, v slogu našega premierja - komika, dejali, da naj pač upokojenci ne bivajo doma in naj ne jedo, temveč naj se 24 ur dnevno in 7 dni v tednu preprosto prevažajo z avtobusi po Sloveniji ter spoznavajo lepote naše domovine. No, če jim zdravje to dopušča, v nasprotnem primeru pa lahko ta njihov "načrt" gre hitro po zlu, ko pa so različni zdravstveni pripomočki vse bolj samoplačniški, posledično zanje dražji in cenovno vse manj dosegljivi.

Ko so starejši še mlajši oziroma sveži upokojenci, pa se precej neradi vključujejo v različna upokojenska društva, misleč, da so še premladi, potem pa vse društveno dogajanje sloni na ostarelih članih, ki pa ob visoki starosti, tudi 80 let in več, ne zmorejo obiskovati več vseh sekcij društva in potem nekatere sekcije zamrejo, nekatere se sploh ne vzpostavijo, zlasti v manjših krajih. So pa takšna druženja izjemno koristna tako z vidika telesne aktivnosti, kakor zato, da se preženeta samota in osamljenost, pa še družbeno koristne so lahko takšne aktivnosti, če se spomnimo zgolj projekta Starejši za starejše.

Je torej prav, da se starejši borijo za svoje finančne in druge pravice? Gotovo, saj je družba orientirana tako, da se mora vsak boriti zase in za svoje pravice. Resda so upokojenci pomembno volilno telo, skoraj 40 odstotkov vseh volilnih glasov štejejo, a mnogi od upokojenih ugotavljajo, da se jih politiki radi spomnijo zgolj pred volitvami, ko računajo na njihove glasove. Po drugi strani pa velikokrat drži tudi ugotovitev ekonomista Rasta Ovina, da precej upokojencev živi v predimenzioniranih stanovanjih, ter bi lahko del nepremičnin(e) tudi prodali, se preselili v manjšo hišo ali stanovanje ali pa del nepremičninskega premoženja oddajali. V vsakem primeru pa je najslabše, če zgolj jadikujejo in čakajo, da jim bo kdo pomagal, ker se po vsej verjetnosti to samo od sebe ne bo zgodilo.

Se bo pa treba v slovenski družbi končno zavedati, da so lahko starejši predvsem pomembni nosilec in ne breme te družbe. Ne nazadnje je vse več delovnih mest vezanih nanje, zato je starejša populacija lahko priložnost in ne težava slovenske družbe. A s 650 evri povprečne pokojnine bo to zelo težko, in tudi nezasluženo je to do vseh tistih, ki so pošteno in pridno delali 40 let in več.

Kadarkoli pogovor nanese na odpuščanje oziroma na to, da nekdo ne more odpustiti, se vprašam, kako ta oseba razume odpuščanje.

Je odpuščanje dejanje močnih ali šibkih ljudi?

Ali verjamemo, da je vztrajanje v zameri način, da drugemu pokažemo svojo prizadetost? Da je to način, s katerim bomo dosegli, da se nam opraviči?

Prav v odgovorih na ta vprašanja, se pogosto skriva razlog, da nočemo odpustiti. Dejstvo je, da vedno, ko odpuščanje razumemo kot dejanje šibkih ljudi; kot priznanje, da je oseba ravnala prav, ali kot uslugo, ki jo naredimo osebi, ki jo doživljamo kot vir svoje prizadetosti in jeze, ljudem ne bomo želeli odpustiti. Enako velja kadar verjamemo, da je zamera način, da drugemu pokažemo svojo prizadetost in dosežemo opravičilo.

Profimedia Odpuščanje ni odraz naše šibkosti ali priznanje, da so ravnali prav tisti, ki so nas prizadeli. Z odpuščanjem drugemu osvobodimo sebe.

Kaj je odpuščanje?

Če se torej prepoznamo v naslovnem stavku, je najprej smiselno preveriti, kaj o odpuščanju sploh verjamemo. Pojdimo v tih in miren prostor, na list papirja zapišimo stavek "Odpuščanje je …", nato pa naslednjih deset ali več minut namenimo temu, da stavek dopolnjujemo z vsem, kar se nam ob prebiranju stavka porodi v mislih. Tako bomo spoznali svojo definicijo besede odpuščanje in tudi razlog za naše vztrajanje v zameri.

Presodimo, katere so tiste definicije, s katerimi si onemogočamo, da bi odpustili in si dovolimo nekoliko podvomiti vanje. So res popolnoma resnične? So res naše ali pa smo jih morda prevzeli od drugih? Kaj bi se zgodilo, če bi te definicije opustili? S takšnimi vprašanji si bomo postopno pomagali do spoznanja, da je odpuščanje darilo, ki ga podarimo sebi, kot pravi eden najvplivnejših motivatorjev sodobnega časa Tony Robbins, in si bili to darilo tudi pripravljeni podariti. Šele takrat bomo namreč pripravljeni na proces odpuščanja.

Profimedia Odpuščanje je darilo, ki ga podarimo sebi.

Z namišljenim pogovorom do odpuščanja

Pomislimo na osebo, ki ji želimo odpustiti. Če želimo, lahko v misli prikličemo tudi konkretno situacijo s to osebo in si dovolimo občutiti to, kar ob misli na samo situacijo občutimo, ne glede na to, ali je to jeza, razočaranje, žalost ali kaj drugega. Predstavljamo si, da ta oseba sedi na stolu nasproti nas in da ji lahko povemo vse, kar nam leži na duši. Lahko ji povemo vse tisto, kar čutimo, vse tisto, kar si mogoče že dolgo želimo povedati, pa do zdaj še nismo imeli priložnosti. Ko zaključimo, dajmo priložnost osebi, da nam odgovori. Kaj bi nam rekla? In kaj bi ji kot odgovor rekli mi?

S takšnim pogovorom lahko nadaljujemo tako dolgo, kot čutimo, da to potrebujemo. In če prepoznamo, da lahko, povejmo osebi, da ji odpuščamo. Za konec se ji zahvalimo, ker nam je prisluhnila, zahvalimo pa se tudi sebi, ker smo si zmogli podariti najlepše darilo – darilo odpuščanja.