Osebna izpoved odrasle vnukinje: Ko se poslovi heroj iz otroštva  

L. P. L., 9.9.2019
Profimedia

Septembra pred tremi leti je Anja zadnjič objela svojega dedka in mu zašepetala, da ga ima rada, preden se je poslovil po težki bitki z rakom. Po njegovi smrti je še čutila njegovo bližino.

Anjin dedek je bil močan kot skala. Nič ga ni moglo zlomiti, ni bilo naloge, ki ji ne bi bil kos. Bil je njen junak celo otroštvo.

"Prepričana sem bila, da ima nadnaravne moči, da je najmočnejši na svetu, najpametnejši. Ob njem sem se počutila varno," se spominja Anja.

Pri dedku je preživela najlepše dni svojega otroštva. Nikoli ji ni rekel, da zanjo nima časa. Vedno, ko je pritekla do njegove hiše, je odložil delo in se ji popolnoma posvetil. Bila sta najboljša prijatelja na svetu.

Puberteta, srednja šola in še kaj

"Pogosto je tako, da ko vstopimo v najstniška leta, ko se z avtobusom vsako jutro odpeljemo do oddaljenega kraja, kjer imamo srednjo šolo, pa tudi prvo simpatijo, pozabimo na svoje stare starše. A pri meni se to ni zgodilo. Dedek je bil še vedno vsak dan prisoten. Vsak dan sva se slišala po telefonu in kadar sem imela čas, sem odšla do njegove hiše, ki je bila dva kilometra stran od mojega doma," pripoveduje Anja.

Dedek je vedel, kdaj je Anja prižgala prvo cigareto, skoraj bruhala in tega ni nikoli več ponovila. Vedel je, kdaj je spila prvi kozarec piva in okus ji je bil dejansko všeč. Vedel je tudi, kdaj se je prvič zaljubila in jo tolažil, ko ji je fant prvič strl srce.

"Najina vez je bila zares močna, lepa. In bila sem prepričana, da je nikoli ne bo nihče pretrgal. Dedek bo za vedno ostal v mojem življenju, ko bom stara, bo dedek še malce bolj star."

Rak

"Dedek je v mladosti kadil, kdo pa takrat ni? A je prenehal takrat, ko je ugotovil, da ni nesmrten. Tako mi je sam pripovedoval," se spominja Anja.

Odkar ga je poznala, je dedek živel zdravo. Vsak dan se je odpravil na daljši sprehod, veliko se je smejal, jedel je zelenjavo, pri kosilu je spil le deciliter dobrega vina. Pa je kljub temu začel tarnati, da ga vse bolj boli križ. Zdravnik mu je pojasnil, da je to v njegovih letih popolnoma normalno in mu predpisal protibolečinske tablete. A bolečina ni ponehala in se je stopnjevala. Do te mere, da dedek ni več spal. Ponovno je odšel k zdravniku, ta mu je napisal napotnico za dodatni in bolj natančni pregled.

"Moja mami, njegova hči ga je peljala. Ves dan je trajalo. Na koncu sta pristala na onkološkem oddelku, kjer so mu povedali, da ima raka. Pljučnega raka v zadnjem stadiju. In to je pomenilo, da bo umrl," v solzah pravi Anja.

Dedek je imel pred sabo le še nekaj mesecev življenja. Diagnoza ni bila spodbudna, pljučni rak je eden največjih morilcev. Brez milosti napade telo in mu povzroči velike bolečine.

Dedek se je pripravil. Bil je močan, tako telesno kot umsko. Bo zdržal?

"Ni se vdal, na kontroli, ki jo je imel čez tri mesece, so bili zdravniki presenečeni. Pričakovali so slabše rezultate. A dedek je bil res prava skala. Njegov um je bil tako močan, da se je raku postavil po robu," se spominja Anja.

Dedku so po prvih boljših izvidih odobrili zdravljenje. Kemoterapijo. Morda pa lahko ustavijo raka, mu podaljšajo življenje. Pokazal je, da je močan.

Slovo

A kemoterapija človeka uniči. Uniči telo in duha. Uniči vse slabo in tudi vse dobro. A dedek se ni dal. Zato je prejel šest terapij. Stanje je ostalo nespremenjeno, dedek pa je še vedno imel dovolj življenjske energije. Zato so se odločili, da preizkusijo na njemu še dodatna zdravila. A je moral podpisati, da se strinja. Ker so zdravila še v poskusni fazi in lahko pomagajo. Ali pa tudi ne. Odloči naj se sam. a vedeti mora, da nikakor ne sme jemati ničesar drugega.

"Nobene alternative, nič. Jezili so se nanj, ker je sam brskal po spletu in iskal še druge možnosti zdravljenja. Kregali so se, da bodo takoj prekinili z zdravljenjem, z upanjem, če bo delal na lastno pest. In ker je dedek verjel zdravnikom, je prenehal z alternativo, pa čeprav ga je ohranjala pri močeh," se spominja Anja.

Poskusna zdravila so dedka izžela. Odvzela so mu vso energijo, vso voljo do življenja, vso toplino in brez milosti ugasnile iskrice v njegovih očeh. Bil je le še siva lupina, ki kriči na pomoč. A na drugi strani ni bilo prostora za čustva. Le poskusna zdravila, zapiski in na koncu zadnji stavek zdravnikov: "Lahko vam le še lajšamo bolečine."

Dedek je ležal na domači postelji in jokal. Ker je bil le številka, ker je izgubil boj in ker je imel pred sabo zelo težko pot. Svoj zadnji boj, svojo zadnjo izkušnjo.

"Moja mati je skrbela zanj, bila ob njem noč in dan. Sama ne vem, kako ji je uspelo, meni ni. Nisem ga mogla gledati. Poslovila sva se štirinajst dni, preden je umrl. Povedala sem mu, da me ne bo več, ker ga ne morem gledati takšnega. Razumel je. Dedek je vedno vse razume," joče Anja.

Poslovila sta se, še zadnjič objela, nato pa je odšla. Naslednjih štirinajst dni je neprestano mislila nanj. Ni spala, ni jedla, le jokala je.

Tiste noči, ko je umrl, je začutila, da jo nekdo boža po laseh, nato pa je nekdo nežno potrkal po njenem čelu. Niti oči ni odpirala, saj je točno vedela, da se je dedek prišel poslovit. Po licu so ji tekle solze, na ustnicah pa je imela nasmeh. V mislih mu je pomahala in on ji je pomahal nazaj. Bil je velik in močan, bil je zdrav in smehljal se je. Da, točno tak je ostal v njenem spominu. Nepremagljiv.

Anketa

Ali uporabljate zobno nitko?

Sudoku