Edi Dežman: Podrl sem železno zaveso v Mariboru

Melita Forstnerič Hajnšek, 13.8.2019
Igor Napast

Nekdanji baletni prvak, vodja mariborskega Baleta SNG, tri desetletja pedagog, ki se je izpopolnjeval po Evropi

Predstavlja tiste pionirje slovenskega baleta, ki so pomembno vplivali na razvoj in rast baletne umetnosti in izobraževanja zadnja štiri desetletja. Edi Dežman je bil prvak mariborskega Baleta SNG, umetniški vodja tega baleta pa tudi ljubljanskega. Po začetnem baletnem pouku v Mariboru je diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Še pred koncem šolanja se je vključil v ljubljanski baletni ansambel, v sezoni 1971/72 ga je angažirala mariborska Opera kot baletnega solista. S svojo osebnostjo in baletnim znanjem je veljal za mejnik v razvoju mariborskega moškega baleta. Njegove vidnejše kreacije so bile v baletih Coppelia, Don Kihot, La Sylphide, Giselle, Peter Klepec, Bahčisarajska fontana, Romeo in Julija idr. Študiral je na Leningrajskem koreografskem akademskem učilišču in tam diplomiral leta 1985. Po vrnitvi iz takratne Sovjetske zveze je prevzel vodstvo mariborskega baleta in bil umetniški vodja vse do upokojitve leta 1993. Vseskozi je bil tudi odličen pedagog, celo desetletje je poučeval v Plesni izbi. Bil je na specializaciji v Cannesu, v Centre de danse international Roselle Hightower, v nizozemskem Maastrichtu pa je poučeval na baletni šoli in predaval na Toneelacademie.

Stoletnica mariborskega SNG in veliko gostovanje mariborskega Baleta na odru slovitega Bolšoja sta priložnost, da se spomnimo pomembnih predhodnikov, ki so začenjali zlato dobo mariborskega Baleta - do zadnjih vrhuncev, Edwarda Cluga, Valentine Turcu.

Bili ste eden redkih vodij baletov, ki so bili tako v mariborskem kot ljubljanskem Baletu SNG. Tudi Edwarda Cluga ste angažirali in Sergiuja Mogo v časih vašega vodenja?

"Kot umetniški vodja obeh slovenskih baletov sem k sodelovanju povabil znane slovenske koreografe, kot so Neubauer, Sevnikova, Dedovič, Kosi, Meglič, in koreografe iz tujine (Orlikowsky, van Schayk, Lopez, Bogdanić). Ko sem bil umetniški vodja Baleta SNG Maribor, sem odprl vrata mnogim priznanim umetnikom, domačim in tujim, ki so zaznamovali slovensko baletno sceno in jo še zmeraj zaznamujejo danes kot koreografi, najvidnejše figure mariborskega in slovenskega pa celo mednarodnega kulturnega prostora. Edwarda Cluga sem angažiral jaz, danes pa si ga hočejo vsi prisvojiti. Tedaj so prišli na avdicijo tudi Sergiu Moga, Marina Krasnova, Olga Andrejeva in drugi; na začetku devetdesetih let so bile meje že odprte."

Povabilo Mariborčanu iz Ljubljane

Je vaša družina vplivala na vašo poklicno usmeritev?

"S petnajstimi leti sem že sodeloval v nekaterih mariborskih dramskih predstavah in začel z baletom. Izhajam iz delavske družine, bilo je težko, pet otrok nas je bilo, a starši so nam omogočili šolanje - dve sestri sta učiteljici, tretja sestra je bila ekonomistka, mlajši brat pa komercialist. Oče je igral kitaro in kontrabas v tamburaškem zboru z očetom Staneta Jurgca, mama je bila odlična pevka. Doma smo imeli klavir, vsi smo tudi obiskovali glasbeno šolo. Oče je zbolel in peterica šoloobveznih je družino drago stala. Kot nadarjeni baletnik sem pri šestnajstih letih dobil štipendijo in odšel na šolanje v Ljubljano. Družina me je med mojim šolanjem in v kasnejši karieri vedno podpirala, za kar se jim zahvaljujem."

image
Igor Napast Edi Dežman: ”Hodim na čisto vse predstave, natančno gledam mlade kolege in dovzetni so tudi za kritike.”
 

Kdo so bili vaši profesorji?

"V Mariboru sem začel pri Iku Otrinu, a ker je veliko gostoval, me je poučevala ruska balerina Lija Vrtovec. Pouk smo imeli v gledališču, v baletni šoli SNG Maribor. To so bili moji baletni začetki. Bilo je bolj ljubiteljsko, ker šola ni bila verificirana. Plesal sem Amorčka v Les petits riens pri Otrinu in na podlagi tega sem dobil štipendijo. V Ljubljani sem prišel v razred krasne pedagoginje Lidije Wisiakove. Bila je že srednja baletna šola, imeli so dobre pedagoge, znanja je bilo bistveno več. Dr. Henrika Neubauerja smo imeli za karakterni ples, kinetografijo, baletno pisavo za notalce, zgodovino baleta in stilne plese pa nas je učila Majna Sevnikova. V tretjem in četrtem letniku sem bil že angažiran v ljubljanskem baletu. Dr. Neubauer je bil moj prvi šef baleta - krasen, strog. Naša vzornika tedaj sta bila balerina Lidija Sotler in Janez Mejač, ki je pozneje plesal Romea v mariborskem Romeu in Juliji 1972., jaz pa sem bil Mercutio. Leta 1982., ko je bil Mejač šef baleta v Ljubljani, so mene povabili kot gosta v njihovi postavitvi Romea in Julije. Ponosen sem na tisto predstavo. Povabilo mariborskega plesalca kot gosta v Ljubljano je bilo zame res dragoceno, to je bilo redko.

V Maribor me je leta 1971 povabil Iko Otrin, začel sem z glavno vlogo Franza v Copelii. Dobil sem status baletnega solista in ogromno sem plesal v njegovih predstavah. Zlato dobo mariborskega Baleta smo že imeli konec 60-ih let z Otrinom in v 70-ih ter 80-ih letih, ko smo preplesali veliko pomembnega repertoarja - od Notredamskega zvonarja, ki je bil uspešnica, sledile so Navihanka in druge velike predstave, kot je bila denimo Giselle. Predstava La Silphide pa je bila celo jugoslovanska praizvedba, kjer sem prvi plesal Jamesa, škotskega princa, Olja Ilić je bila Silfida. To je bila uspešnica. Kritiki so me zmeraj imeli za plesalca z odlično tehniko. Plesal sem tako v klasičnih kot karakternih vlogah. S solistkama Oljo Ilić in Liljano Keća sem sodeloval tudi na številnih jugoslovanskih baletnih bienalih, ob njih pa so bile še ljube soplesalke Ruža Teglaši, Bojana Fišer, Ivanka Matlas."

Še hodite na baletne premiere?

"Seveda, na vse, in še vedno grem po predstavah k svojim učencem in sem kritičen. Denimo Matjaž Marin je bil moj diplomant, pa Christian Guerematchi, ki je zdaj v Amsterdamu, mnogi moji so že pedagogi na šoli in me pogosto pocukajo za rokav."

Imeli smo že zlato ero

Vi ste bili prvi šolani plesalec v mariborskem Baletu?

"Pred mano je bil Albert Likavec, krasen plesalec. Pa še Branka Verdnik. Pri Otrinu smo uprizarjali resnično krasne predstave, izjemno je obvladal dramaturgijo in režijo. Danes pri mladih koreografih to malo pogrešam. Plesalec s srednjo baletno šolo se mora nenehno izobraževati. Mnogim mladim svetujem, da naj gredo ven študirat, poznati morajo literaturo, zgodovino umetnosti ... Otrin je bil izjemno razgledan na mnogih področjih. V njegovem Don Kihotu sem bil prvi toreador Espada, bila je izjemna predstava, imeli smo več kot petdeset ponovitev. Podobno je bilo s Hrestačem, kjer sem plesal naslovno vlogo. S temi predstavami smo vzgajali publiko, zato ima mariborski Balet še danes tako dobro občinstvo. Treba je vedeti, da smo v zlati eri mariborskega Baleta veliko gostovali, z Don Kihotom, Petrom Klepcem ter drugimi predstavami in koncerti smo nastopali v Križankah pa tudi na nekdanjih jugoslovanskih odrih. S predstavo Baletni čeveljčki pripovedujejo smo potovali deset let od Maribora do Beograda, Novega Sada, po vseh vaških kulturnih domovih ... Še danes se ljudje spominjajo, kako smo jih prvič seznanjali z baletom. Preoblačili smo se v jedilnicah, včasih sva z Otrinom tudi pometala oder, da smo lahko nastopali. V Baletnih čeveljčkih sem včasih odplesal tudi po osem vlog. Komaj sem se preoblačil."

Kako je to mogoče?
Večkrat ste bili predlagani za Glazerjevo nagrado, predlagali so vas mnogi eminentni Mariborčani - od Rudija Mogeta, Janeza Karlina do današnjih in nekdanjih vodilnih mož v SNG Maribor, na Konservatoriju, a vsako leto izpadete. Kako je to mogoče?
"Preprosto ne morem verjeti. Moji predlagatelji so bili zlasti letos šokirani. Že dve leti zapovrstjo je nagrado prejel slikar, ne razumem. Ne želim več, da sem predlagan za nagrado, dokler bo odbor za podelitev Glazerjevih nagrad v trenutni sestavi. Kulturniki moramo nekaj ukreniti, da bodo v odboru ljudje, ki se spoznajo na kulturo in umetnost. Predsednik bi moral biti kot pri Prešernovih nagradah eminentni umetnik, vrhunski, nagrajeni. Na kakšnem nivoju je ta odbor! Sramota je za mesto. Odbor in komisije bi bilo treba razformirati in postaviti vse na novo. Pa četudi eno leto ne bi bilo Glazerjevih.
Sem pa vesel, da so moj prispevek k razvoju mariborskega in slovenskega baleta z nagrado za življenjsko delo prepoznali pri Društvu baletnih umetnikov Slovenije ter na Konservatoriju za glasbo in balet z listino dr. Romana Klasinca za pomemben prispevek k razvoju baletne šole."

Plesali ste relativno dolgo za baletnika, do svojega petinštiridesetega leta?

"Tako je, seveda pa z beneficirano delovno dobo, ki so jo zdaj ukinili. Žal."

Na elitno šolo v Leningrad

Po Otrinovem obdobju v mariborskem Baletu ste se leta 1984 vpisali na dveletno višjo šolo - Leningrajsko koreografsko akademsko vseučilišče, v današnjem Sankt Peterburgu.

"Potreba po nadaljnjem izobraževanju je bila neizmerna. Lahko bi poučeval na nižji baletni šoli, a stremel sem više. Šel sem na elitno šolo, dobil sem štipendijo ruske vlade. To je slovita Vaganova baletna šola. Klasični balet, karakterni in stilni plesi ter duetni ples, to so bili naši glavni predmeti. Ruska izkušnja je bila zame neprecenljiva. Obiskoval sem razred Irene Trofimove, ki je bila solistka Marijinega gledališča. Druge predmete so predavali bivši prvaki tega slovitega gledališča (zaslužni artisti ZSSR)."

To je bil čas pomanjkanja v Sovjetski zvezi?

"Bilo je res trdo, bil je čas Andropova, tik pred prihodom Gorbačova. Železna zavesa je bila v veljavi, snemali so nas, nam sledili, nismo se smeli družiti. Bil sem sicer kot ruski državljan, imel sem dovoljenje za gibanje pet kilometrov iz Leningrada. Živeli smo v internatu, v oddelku za inozemce. Bili smo iz vsega sveta, jaz pa edini Jugoslovan. Študij je bil fantastičen, življenje pa grozno - v sobi s štirimi sošolci, pohištva ni bilo, eno toaleto pa si nas je delilo deset študentov. Hrano smo si sami kupovali. Bil je boršč na boršč. Sicer pa je bila Rusija čudovita."

Ko ste se vrnili, ste postali vodja mariborskega Baleta?

"Ko sem prišel iz Leningrada, sem imel pogodbo za pedagoško delo z mariborskim SNG, tedaj je bil upravnik Juro Kislinger. Bil sem tudi baletni mojster. Gnal sem jih, ni bilo opravičil, zobobolov ... Prevzel sem tudi vodenje baleta. Pod Otrinovim vodstvom nam je bilo plesalcem žal, da ni k nam nikoli pripeljal drugih koreografov. Bil je mnenja, da še nismo zreli za tuje koreografe, a dokazal sem mu, da smo bili. Že leta 1972, ko sem bil v. d. šefa baleta za eno leto, smo povabili Henrika Neubauerja, da nam je postavil Romea in Julijo z domačimi solisti. Predstava je bila velik uspeh."

Kasneje ste vi povabili v Maribor velikega Waclava Orlikovskega?

"Železno zaveso sem podrl v Mariboru, ko sem prevzel mariborski Balet. Nisem hotel biti prvi in edini. Sam sem sicer postavil Drugo suito za godala Marjana Lipovška, ko sem prišel iz Leningrada. Nisem pa zaprl mariborskega baleta, ampak ga na široko odprl, s tem ko sem povabil odlične slovenske in tuje koreografe. K nam so prišla nova znanja, novi stili, poetike. Vsak koreograf prinese kaj novega. Iz Gradca sem v Maribor pripeljal Orlikovskega, ki je pri nas tudi ostal. Postavil nam je čudovito Bahčisarajsko fontano, Hrestača, Peera Gynta. Režiral je tudi operne predstave. Takrat smo odprli tudi baletni studio, ki sta ga uspešno vodila Maja in Marin Turcu. Imeli smo veliko število otrok, ki smo jih pripravljali za oder. Pri Bahčisarajski fontani je Orlikovski zahteval 40 moških plesalcev in dogovorili smo se s karateistom Ljubom Javorškom, ki nam je dal svojo ekipo na voljo. Tedaj sem odprl baletni studio za karateiste, uspelo nam jih je v treh mesecih izobraziti v karakternih plesih. Bili so odlični, nihče ni vedel, da niso plesalci."

Vsi so me našli

Vse mogoče ste delali v svojem pedagoškem življenju?

"Na šoli sem učil od 1971. do 2004. Poučeval sem klasični balet, karakterne, stilne plese, repertoar, zlasti ruski. Do diplome sem pripeljal več generacij plesalcev, ki so danes steber mariborskega Baleta. Deloval sem kot član maturitetne komisije, v komisijah na tekmovanjih mladih baletnih plesalcev, sodeloval pri oblikovanju programa višjega strokovnega izobraževanja za baletne pedagoge. Profesor Janez Karlin me je prosil za koreografije v njegovih šolskih predstavah. Z Minko Veselič Kološa sem rad delal, je odlična plesna pedagoginja. Imel sem tudi šolo za manekene z Vlasto Hegedušić in Marjanom Podlesnikom. Pa mažoretke sem vadil v Rušah. Vsi so me našli.

Leta 1993 sem odšel v pokoj z baletom Orlikovskega Peer Gynt. Bilo je dovolj - tri desetletja gledališča, prav toliko pedagoškega dela. A ni se še končalo."

Tudi v pokoju niste mirovali? Prišel je klic iz Ljubljane? Pino in Pia Mlakar sta vam 1994. po ljubljanski premieri Don Kihota napisala: "Občudujeva vaš umetniški instinkt, ustvarjalno vero, hrabrost in prizadevnost, vse, kar je tako odrešujoče poseglo v nered in bolno malodušje ljubljanskega baletnega gledališča."

"Ko sem se odločil za pokoj, so me v sezoni 1994/95 poklicali iz Ljubljane. Vedeli so, da sem strog profesionalec, zato so si me želeli. Bili so brez šefa, vse je bilo povsem razpuščeno. Sam sem v baletni dvorani od plesalcev zahteval red in disciplino. Ostal sem dve sezoni. V repertoar sem dal Don Kihota, povabil Dinka Bogdanića, takrat baletnega mojstra v Münchnu. Tomaž Rode je plesal Basila, Rosina Kovacs pa Kitri. Bila je krasna predstava, še danes govorijo o njej. Ansambel se je lahko naplesal. Obnovil sem Hrestača, postavili smo baletni večer Vlasta Dedovića. Giselle smo premierno izvedli v Križankah, najprej z domačimi plesalci, potem pa sem povabil še ruska solista. Povabil sem še nizozemskega koreografa Toera van Schayka, ki je postavil Pirove plese, Himero in Orfeja."

Kako gledate na razvoj baleta skozi čas? Pri upokojevanju, koncu kariere je zdaj situacija slabša, kot je bila, ko ste se vi upokojili.

image
Igor Napast

"Res je, baletni poklic je lep, a odpovedovanja je ogromno. Družina je sekundarna, zjutraj greš, zvečer prideš. Z dopoldanskih vaj sem tekel direktno na šolo, potem pa na predstavo. To sem delal trideset let, včasih nisem imela časa pojesti enega sendviča ali jabolka. Z Otrinom sva tako sama delala leta in leta, pozneje so se nama pridružile kolegice iz gledališča.

Kaj je zdaj drugače? Vse je bolj liberalno. A mariborski Balet se zelo dobro drži, ima kvaliteto. Kakšne pomanjkljivosti so že, ker plesalci včasih nočejo več vaditi. Trening je zoprn, a treba je vsak dan znova imeti svoje mišice na natezalnici, vaditi skoke, odrive … Hodim na čisto vse predstave, natančno gledam mlade kolege in zelo so dovzetni tudi za kritike. Spodbujam jih. Discipline bi moralo biti v tem poklicu več kot drugod, vse življenje."

Izpopolnjevali ste se tudi v Cannesu in poučevali v Maastrichtu.

"Tri leta zapored sem obiskoval študij baleta v Cannesu, tako da sem ob ruski Vaganovi šoli spoznal tudi francosko šolo. Ruska šola je zelo trda, vse je natančno, zabetonirano, nespremenljivo. Francozi so drugačni, v Cannesu so bili pedagogi iz vsega sveta. V Maastrichtu pa sem predajal svoje znanje mladim baletnim plesalcem in študentom igre na Toneelacademie."

Od nekdaj ste bili baletniki tudi sestavni del Opere?

"Direktor Opere mora repertoar načrtovati tako, da so vsi korpusi angažirani. Pri Borisu Švari in Stanetu Jurgcu smo imeli krasne operne predstave - Faust, Porgy in Bess, Lovci biserov, Traviata, Kneginja Čardaša ... Plesalci smo bili polno zasedeni. Odplesali smo vse mogoče."

V težjih razmerah ste delali kot danes, kajne?

"Imeli smo še staro baletno dvorano, od koder smo morali že ogreti za predstavo prečkati dvorišče do odra. Včasih v dežju, snegu, z dežniki. A časi so bili lepi."

Pa vaši baletni vzorniki?

"Seveda so bili takrat glavni Rudolf Nurejev, Erik Bruhn pa Mihail Barišnikov in Makarova, Pliseckaja, Margot Fontaine in mnogi angleški plesalci. V Ljubljani sem že kot mlad plesalec delal z znanim koreografom Sirom Antonom Dolinom, ki je postavil Giselle. Pozneje sem se pri njem izobraževal tudi v Cannesu."

Najbrž ste na odru počeli tudi kake lumparije?

"Včasih smo že kaj ušpičili; od uteži v rekvizitih do prstanov z vodo, ki smo jih nosili v Prodani nevesti, s katerimi smo špricali pevce."

Včasih smo morali v dežju, snegu čez dvorišče od stare baletne dvorane do odra
Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku