Pogled iz penziona: Golob še vedno strmoglavlja

Zlatka Rashid, nekdanja novinarka Večera, 11.8.2019
Kiki Omerzel

Resnica je, da imamo v Mariboru kopico priložnosti.

V letošnjih vročih poletnih dneh, ko kar naprej beremo in slišimo o požarih, ko se skrivamo pred soncem, iščemo senco in vodo, ko že kar sanjamo o prijetni osvežitvi, pa najsi jo najdemo le pod kakšnim ventilatorjem, človek večkrat kot sicer pomisli tudi na muke, ki so jih morali doživljati preštevilni ljudje, skurjeni na grmadah. Ko sonce tako neusmiljeno pripeka in ko zagledaš v časopisu še pisanje o čarovnicah, potem začne v možganih kar vreti: vročina-ogenj-grmade-čarovnice … In sem se spomnila in spet pomislila, kaj vse bi v našem Mariboru lahko naredili, da bi bilo to naše lepo mesto še bolj privlačno. Za vse nas in za popotnike od drugod.

Z marsičim iz svoje zgodovine se lahko pohvalimo, a kaj, ko se nihče ne zgane. Še najmanj tisti, ki bi se morali prvi. Sprašujem se, kdo ve kolikič že, zakaj v našem mestu še vedno nikjer ne stoji kip čevljarčka, ki je rešil Maribor pred Turki? Ta bi moral že zdavnaj biti naša maskota! Vsak turist bi ga moral obiskati in ob njem slišati, zakaj ga častimo. Ko samo pomislim na tistega grdega medveda sredi Madrida, me vedno znova popade slaba volja. Ni ga človeka, ki zaide v špansko prestolnico, da ga ne bi šel pogledat. Kot znamenitost z neko trapasto, za lase privlečeno zgodbo. V Cordobi, na primer, stoji bronasti kip zdravnika, ki se je s svojimi sposobnostmi proslavil daleč nazaj v zgodovini in ki mu popotniki iz celega sveta hodijo božat čevelj, ker verjamejo legendi, da jim bo to prineslo zdravje. Prav lahko bi pobožali tudi našega čevljarčka in bili tako "cepljeni" s pogumom.

Zdaj pa še k čarovnicam. Leta 1546 so prvo čarovnico na Štajerskem skurili na grmadi prav v Mariboru. S tem dejanjem se res ne gre hvaliti, bi pa lahko naredili nekaj drugega. Kot prvi na svetu - nisem namreč še slišala, da bi to storil kdo drug - bi lahko postavili spomenik vsem, ki so končali na tako strašen način. Vemo, da jih je bilo na tisoče, ne le "čarovnic", tudi moški so se namreč "pajdašili s hudičem". Vem, da že nekaj časa obstaja načrt za ureditev čarovniškega muzeja v Sodnem stolpu. Tudi ta se spet, tako kot najbrž še marsikateri, kdo ve kje pozabljen, valja v kakšnem predalu.

Ni res, da bi vsi mladi radi pobegnili iz Maribora na tuje. Med njimi je tudi dovolj umetnikov, ki bi zagotovo z veseljem izdelali kip čevljarčka, spomenik čarovništva obtoženim in sežganim, kačjo kraljico z Mariborskega otoka … Turistom bi lahko ponujali kot spominke čevljarčke, čarovničke, kačje kraljice in v brošurah vse te zanimive zgodbe iz naše zgodovine. Prepričana sem, da bi Ljubljana, če se že moramo vedno primerjati s prestolnico, vse te priložnosti že zdavnaj izkoristila, a jih nima. Imamo jih mi. Kar poglejmo, kako je Žalec izkoristil hmelj in pivo. Mi pa smo ob Stari trti, hvala bogu, da jo še imamo, zapravili eno največjih evropskih vinskih kleti, mestni griči so ostali brez trte … Pa saj nočem več naštevati.

Predlagam, da podžupanja, zadolžena za kulturo, poskrbi, da na neki način Mariborčani zberemo predloge, kako oživiti naše mesto, jih spremenimo v razpise, se potrudimo za evropski denar. In obrnimo že goloba v svojem grbu navzgor, da neha strmoglavljati. Skrajni čas je, da tudi Maribor poleti navzgor.

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku