Pogled iz penziona: Pljunki v lastno skledo

Branko Maksimovič, nekdanji novinar Večera, 16.6.2019
Robert Balen

Nestbeschmutzer. Ta endemična posebnost iz nemškega besednjaka mi je prišla na misel med branjem ene zadnjih izdaj Spiegla.

Dobesedno pomeni nekoga, ki onečedi svoje gnezdo – s čimer je mišljena "izdaja" kakšne ožje ali širše skupnosti: družine, kroga prijateljev in/ali kolegov, domačega kraja ali domovine. Po slovensko bi se reklo pljuvati v lastno skledo, torej škodovati samemu sebi, svoji stvari. Tako izraz navajajo v slovarjih in ga označujejo kot ekspresivnega. Vsekakor je mišljen slabšalno, a jaz sem razmišljal ravno obratno, ko sem prebiral Spieglovo "priznanje krivde". Naj greh povzamem v enem stavku: njihov nekdanji novinar Claas Relotius si je v štirih letih sodelovanja izmislil oziroma ponaredil številne zgodbe in sogovornike. To svojo sramoto je eden svetovno najbolj slovitih političnih tednikov, zgled raziskovalnega novinarstva, sam razkril že pred pol leta. Vendar je ni pometel pod preprogo, ampak je na 16 straneh objavil natančno analizo uredniških spodrsljajev in napak ter predlogov za boljše redakcijsko delo. Kot se za Spiegel spodobi.

Bolj dobesedno in že kar ogabno se mi je prispodoba o pljuvanju v lastno skledo vsiljevala ob spremljanju domačega dogajanja. Recimo: kaj naj si mislimo o vlogi zaposlenih na uradu MOM za komunalo, promet in prostor, ki si želijo kolektivno premestitev znotraj mestne uprave? Mogoče najprej pomislimo na strah pred novo metlo. Toda nič manj zavržno ni ravnanje tiste/-ga (očitno iz mestne uprave), ki je to vlogo spravil/-a v javnost. Takšno "podtalno" obveščanje javnosti niti ni tako redek pojav. Zato pa so izjemno pritlehne podrobnosti pricurljale v javnost iz mariborskih tožilskih vrst. Težko si predstavljam dejavnost, kjer bi kdo razlagal učinke sperme na kolegičinem obrazu. Mogoče bi takšne kosmate šale razdirali za kakšnim zakotnim šankom, zagotovo pa o tem ne bi puščali pisnih sledi.

image
Robert Balen

A tokrat ne bomo tarnali o klavrni podobi ne javne uprave ne pravosodja. Dosti hujši pljunki so v minulih dneh onečedili politiko in z njo tudi novinarstvo. Žal moram pri tem tudi sam pljuniti v lastno skledo. Gre za cirkus, ki so ga uprizorili, ko je parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih služb na za javnost sicer zaprti seji, a z vsem medijskim pompom, dala na dnevni red "prisluškovalno afero" v arbitraži o meji s Hrvaško. Kot sem že vnaprej opozarjal na družbenih omrežjih, gre za izrazito nedržavotvorno obnašanje, ob katerem se hahljajo samo v uradnem Zagrebu. V tej ihti sta izstopala prav nacionalni radio in TV - kot da se nista združila samo košarkarski Olimpija in Cedevita, ampak tudi RTV SLO in HRT. Vrhunec je bila Tarča, kjer so do vseh podrobnosti secirali telefonski klepet med nekdanjo slovensko agentko Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem. Čeprav je samo razsodišče ugotovilo, da prisluškovani pogovor ni kontaminiral arbitražnega postopka. Četudi odmislimo, da je nezakonito pridobljen dokaz ničen in da je bil hrvaški arbiter Vukas med sojenjem v Haagu na hrvaškem veleposlaništvu kot doma.

Ob tem niti ne preseneča, da je jezikavi minister Erjavec (Desus) pred kamerami in mikrofoni označil poslanca in predsednika komisije Tonina (NSi) za "notoričnega lažnivca". Ker vemo, kako v politiki ravnajo z resnico, je ta izjava nekaj takega, kot da bi zatrdili, da je voda mokra. Kljub temu naj končam z domislico Winstona Churchilla o vljudnosti v politiki: to je način, da nekoga pošljemo k vragu s takimi besedami, da se ta veseli potovanja. In v naši politiki in novinarstvu bi lahko marsikoga poslali marsikam.

V naši politiki in novinarstvu bi lahko marsikoga poslali marsikam

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku