Pogled iz penziona: Ukrepi, čarobna beseda

Sonja Ploj Ratajc, nekdanja novinarka Večera, 14.4.2019
Igor Napast

Smo v Sloveniji ljudje prej bolni kot drugod v Evropi? Ima zdravstvo še kaj rezerv ali se brez finančne injekcije ne more izogniti nenehni grožnji izrednih razmer?

Smo mislili, v začetku osemdesetih, ko v tedanji državi zaradi globoke dolžniške krize ni bilo dovolj deviz niti za bencin in, kot se je šušljalo, menda tudi ne za primerne (ali zaželene) medicinske materiale, da bomo tudi te skrbi hitro pustili za sabo. A po štirih desetletjih o devizah sicer ne govorimo več in od zadnje svetovne gospodarske krize, ki je spet prinesla klestenje javnih izdatkov, je tudi že preteklo celo desetletje; če pa spremljamo dnevne dogodke, nas postane strah, ker dobimo vtis, da se zdravstveni sistem v Sloveniji vsak mesec znova zamaje. Predolgo čakanje na revmatologe, urologe, anesteziologe, nevrologe in psihiatre ..., obremenjene medicinske sestre, napetosti zaradi plač, zavarovanje za dolgotrajno nego v starosti, paliativna oskrba, izgube bolnišnic in zdaj še kriza zaradi obremenjenih družinskih zdravnikov z grožnjami o odpovedih. In po prvem juniju delo zdravnikov strogo po standardih iz modre knjige. Novi pogovori in pogajanja. Ukrepi.

Ukrepi so postali nova čarobna beseda. Vsemogočna? Tudi če se na novega specialista čaka dvanajst let? Šele po desetletju se pokažejo dolgoročnejše posledice omejitev v kriznih letih in tudi, kako točna so bila predvidevanja o potrebah po posameznih specialnostih. Tudi o tem, koliko zdravnikov in medicinskih sester se utegne podati na delo drugam zaradi novih izkušenj, boljšega plačila ali delovnih razmer. Mi vsi pa bi si, verjamem, bolj kot vse drugo želeli najboljšo možno pomoč takrat, ko jo potrebujemo.

Je zdravnikov v Sloveniji res toliko premalo? Res jih je manj od evropskega povprečja, ki je bilo leta 2016 po podatkih Eurostata 356 zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev. V Sloveniji 301, na Finskem, v Belgiji in v Franciji nekaj več (v Franciji denimo 313), ponekod še manj, vendar pa v Nemčiji 418, v Avstriji 500 in v Grčiji celo 658 na sto tisoč prebivalcev. V vseh državah (razen v Španiji) se je število zdravnikov v petih letih do 2016 povečalo.

Smo morda v Sloveniji bolj bolni kot drugod po Evropi in zato večkrat iščemo pomoč? Kakšne so naše zaznave? V starosti od 45 do 64 let svoje zdravje kot dobro ali zelo dobro v Sloveniji po Eurostatu ocenjuje dobrih 58 odstotkov moških in 55 odstotkov žensk (povprečje EU je višje: 64,9 in 62 odstotkov). Med starimi nad 65 let svoje zdravje kot dobro ali zelo dobro v Sloveniji ocenjuje 37 odstotkov moških in 28 odstotkov žensk - spet manj od evropskega povprečja (41,8 in 35,9). Pričakovana življenjska doba se tudi pri nas daljša.

Od subjektivnih zaznav k številkam: javni izdatki za zdravje v Sloveniji po Eurostatu dosegajo 6,5 odstotka BDP, a je evropsko povprečje pri sedmih odstotkih, Francija Danska, Avstrija in Norveška dajo za zdravje osem odstotkov (visokega) BDP. Veliko primerjav. Tudi čas za močnejšo injekcijo, da bi se izognili permanentni grožnji izrednih razmer?

Seveda je vselej treba gasiti, včasih najprej bes zaradi ne dovolj domišljenih prvih gasilskih ukrepov. Pa vendar se zdi, da nas kmalu čaka tudi globlji razmislek o pričakovanjih in prioritetah, pri oblasteh in pri nas samih. Je v prihodnjih nekaj letih res mogoče zgraditi drugi tir, tretjo os, drugo karavanško cev, vse želene mestne obvoznice, dati več za znanost in za varnost in za starost (staramo se, žal) in se še vsaj za silo upirati podnebnim spremembam, pa hkrati ohraniti že doseženi zdravstveni standard in bolnišnice z vsemi programi, ki jih ljudje nočejo izgubiti, ob tem pa ne pregnati s previsokimi ali novimi davki podjetij in ljudi v tujino? Težka enačba. Za odrasle ne vem, menda pa dve tretjini osnovnošolcev matematike ne mara.

Anketa

Ali ste po praznikih na dieti?

Sudoku