Pogled iz penziona: Vrnimo ljudem veselje

Srečko Niedorfer, nekdanji novinar Večera, 28.4.2019
Sašo Bizjak

Jasno: bolj ko je kaj bedasto, prej si to prisvoji politika.

Trdno sem že bil odločen, da se tokrat spopadem že kar z žaljivo butasto, a še zmeraj nadvse "moderno" mariborsko parolo Vrnimo mesto ljudem, ki je naposled dobila celo politično dimenzijo. Jasno: bolj ko je kaj bedasto, prej si to prisvoji politika. Črni oblaki so se mi podili po glavi, ko sem se stopil nadihat na balkon in se zazrl čez Dravo na Pohorje, in v tistem trenutku sem zaslišal zvonove s stolnice. Ti me zmeraj presunejo: ko je leta 1989 naša cerkev sv. Janeza Krstnika dobila tri nove, imenitne zvonove, sem jih hotel celo predlagati k izbiri naj kulturnega dogodka tistega leta, pa ... Še zmeraj obžalujem, da tega nisem storil.

In tako so me ti ljubi zvonovi spomnili, da je pred nami velika noč, vuzem, praznik veselja in upanja. Nisem vernik, a katoliško vero spoštujem kot prvi temelj moje kulturne zavesti. V tej veri so živeli moji predniki in še posebej je bil veren moj ljubi stari oče, Oča smo jim pravili, Matija Megla, ki je prestal strahote soške fronte. Pa se ob zvonjenju, ki napoveduje krasen praznik, vprašam, zakaj neki bi rentačil o nekih sprotnih, v resnici minornih neumnostih.

Nato slišim še Mojo: "Moram skočit na tržnico po jajca in hren in šunko. In da se ne bi za zvečer s kom kaj zmenil – luščila bova orehe." Lahko bi kupila luščene orehe, a kaj so ti v primerjavi z luščenjem tistih, ki si jih v jeseni pobral na svojem koščku zemlje. Tudi to je od nekdaj velikonočni družinski obred. U, bo dobra potica. "Zdaj pa žvižgaj," je zmeraj rekel Ata, da ne bi orehov kradel. Potem sva res luščila orehe, vmes pa obujala spomine na obisk katedrale Notre Dame, katere nesreča je prizadela vso evropsko in svetovno kulturno javnost. In ne si misliti, da predpraznično luščenje orehov nima nobene zveze z Notre Dame!

Med takimi opravili smo si od nekdaj pripovedovali zgodbe. Jaz sem tokrat luščil še spomine na Branka Rudolfa, prisrčnega pesnika, izjemnega kulturnega delavca in prijaznega gospoda, ki ga je vsaj na videz poznalo vse mesto. Umetnostna galerija Maribor, ki jo je ustanovil prav on, namreč prav danes praznuje 65-letnico z otvoritvijo razstave o Branku Rudolfu, na katero pride tudi njegova Huda mravljica. Res pohvale vredno. Oh, ko bi ga ob tej priložnosti hotel imitirati Andrej Brvar, ki to zna tako imenitno, da si, če zaprem oči, lahko mestno kulturno ikono živo predstavljam.

No, jaz pa sem se spominjal, kako sta denimo on in prof. Friderik Degen kolesarila po Koroški cesti: potrebovala sta najmanj za avtobus prostora, a jima noben ni trobil. Kot tudi mag. Francu Minaržiku ne, ko je počasi in dostojanstveno prečkal kako prometnico. V resnici ni bil Maribor nikdar kakšno leglo nekulturnih prenapetežev, kot mu to radi pripisujejo. Pa še to vam mimogrede povem, da denimo družinskih ali družabnih sporov nismo nikoli reševali z granitnimi kockami, kar bi nam zdaj radi naprtili.

Rad se spominjam tudi pogovorov o kulturi, ki jih je vsestranski Branko Rudolf vodil v kinu Gledališče. Na nje sem iz oporišča rokerjev v zgornjem bifeju samopostrežne restavracije redno hodil. Predavanja so se v glavnem začela enako: prof. Rudolf je začel razlagati nekaj o Oscarju Wildu, iz publike pa se je oglasil pesnik Vladimir Gajšek: "O, mater, kaj ne znate kaj drugega kot o tem Wildu?" Sledil je smeh, nekaj prerekanja med pesnikoma in potem čudovito predavanje z izjemnim znanjem Branka Rudolfa, ki je bil tudi filozof in znanstvenik. Ampak ko že to pišem, si ne morem kaj, da ne bi vprašal, kaj je zdaj s tem čudovitim in sila uporabnim kinom Gledališče? Vem, občina pod vodstvom Franca Kanglerja ga je prodala televizijski hiši Janeza Ujčiča, ki je šla v stečaj, zdaj pa tisti prostor v neposredni bližini prav tako kultne dvorane Union služi … Čemu?

Tako kot današnji dogodek v UGM so še mnoge, navidezno tudi manj pomembne stvari, ki me veselijo. Denimo napori za oživitev male tržnice, za kar se zavzema tudi moja FBF (facebook frendica) dr. Jerneja Ferlež. In ko smo že pri razvpitem facebooku: Zadnjič sem se dodobra nasmejal dovtipu tudi sicer duhovite Mateje Pesem, ki je napisala približno tako: "Bila sem priča izjemnemu humanitarnemu dejanju: stara gospa s palico je na prehodu pomagala priti čez cesto dekletu, ki je bilo zaposleno s pošiljanjem SMS-sporočila."

Vrnimo torej ljudem dobro voljo. Vrnimo Mariboru upanje!

Anketa

Ali ste se letos že osvežili v morju?

Sudoku