Pogled iz penziona: Vse o Joži in diagnozah

Zlatka Rashid, nekdanja novinarka Večera, 7.7.2019
Andrej Petelinšek

Ali bomo sploh kdaj zares varovali osebne podatke?

Ja, res je hecno, da mi v tej poletni vročini ne gre iz glave še ena naša čudna pogruntavščina. Priznam, da ne vem, po katerem vzoru smo dobili ta neverjetni zakon o varovanju osebnih podatkov, ki si ga več kot očitno vsak razlaga po svoje. O tem in o njegovi "velepomembni" učinkovitosti bi seveda lahko razpravljali na dolgo in široko, meni pa se vendarle dozdeva, da se z njim prav lepo delamo norca sami iz sebe. Če se ne bi že zdavnaj odločila, da mi zlepa ne bo šlo kaj na živce, in če ne bi bila trdno prepričana, da je v vsaki stvari nekaj smešnega, bi me ob tem našem varovanju osebnih podatkov vsaj jeza že zdavnaj stisnila za vrat, tako se pa, kakšna sreča, da to zmorem, le še smejim. Zakaj? Le nekaj dogodkov vam bom opisala, pa vam bo vse jasno.

"Si lahko misliš, kaj si je dovolil Joža! Saj veš, tisti, ta in ta, ja, saj ga tudi ti poznaš (in potem je sledil natančen opis tega Jože) … Veš, da me je prosil, naj grem namesto njega (tja in tja – spet natančen opis), potem pa bistvo: Sploh mi ni povedal, da bo treba plačati, in sem plačal zanj, zdaj se pa norega dela! Še na pamet mu ne pade, da mi je dolžen vsaj zahvalo, če mi že denarja ne vrne! Pa sem ga založil zanj." In potem kričanje v telefon spet od začetka: vse o Joži, kateri je, kje stanuje, kaj dela, kakšna baraba je ... Dedec je tako glasno vpil v telefon sredi ulice in celo pred šolo, da si ga moral slišati, pa če si hotel ali ne. Zdaj vem o tem Joži toliko in take reči, ki jih nikoli nisem hotela slišati, da ga bom zagotovo prepoznala, če ga bom kdaj srečala. Njegov "prijatelj" ga je tako zelo razgalil, da ga še tak zakon o varovanju osebnih podatkov ne bi mogel obvarovati.

In druga zgodba. Še hujša. Ženska se je razgalila kar sama, v polnem avtobusu. Vsi smo morali poslušati, da je bila pri zdravniku, pri katerem, kaj ji je rekel, kakšni so izvidi ... Vse to je razlagala po telefonu tako glasno, kot da bi z osebo, katero je obveščala, sedela za mizo v domači kuhinji. Groza! Pa obsedenost s facebooki. Kaj vse ljudje raztrobijo sami o sebi, najhuje pa je, da ne varujejo podatkov o svojih mladoletnih otrocih. Da bi bili še bolj dostopni, objave veselo opremljajo tudi s fotografijami.

Ste se kdaj vprašali, kje smo ljudje izgubili pamet? Ta zakon o varovanju osebnih podatkov je res zelo priročen. Še posebno za tiste, ki želijo kaj skriti. Sicer pa ljudje očitno zelo radi razgaljamo tisto, kar naj bi že zaradi vljudnosti in obzirnosti ostalo skrito. In zdaj boste rekli: "Vidiš, prav zato potrebujemo tak zakon!" No, ja, zdaj ga pač imamo in vsem nam želim, da bi nam koristil. Prav prepričana pa nisem o tem. Veste zakaj ne? Zato, ker še do danes nisem pogruntala, kakšen je odgovor na vprašanje, zastavljeno že v rani mladosti. Takrat smo otroci preživljali prelepe počitnice na vasi pri stari mami in bili vedno znova presenečeni, kako je stara mama vedno vedela, kje smo bili in kaj smo ušpičili. Ni bilo telefonov, nikogar nismo srečali, pa so bile novice o našem početju običajno prej doma kot mi. Čeprav je bilo vmes tudi pet vasi ali več. Madonca, kakšne neverjetne sposobnosti imamo ljudje, vsaj v Sloveniji zagotovo. Še tak zakon o varovanju osebnih podatkov nam očitno ne more do živega. Če se o tem še niste prepričali, se pa zagotovo še boste. Vaša ušesa bodo prej ali slej polna osebnih podatkov, ki tja ne spadajo.

Anketa

Podpirate uporabo pirotehnike?

Sudoku