Pogovor z Dušico Kunaver: Besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna

Bojan Tomažič, 17.9.2019
Osebni arhiv

Trenutek, ko sta si na robu prepada stala nasproti trentski lovec in Zlatorog, traja še danes, pravi Dušica Kunaver, ohranjevalka ljudskega izročila. Zlatorog je Narava, Trentar je človek - smrtnik.

Dušica Kunaver je napisala 93 knjig o slovenskem ljudskem izročilu, izjemna avtorica, ki ji rečejo tudi romantična etnologinja, je naredila ogromno, da bi slovenske pesmi, šege, legende, bajke, pripovedke iztrgali pozabi. Pravzaprav je nam dala priložnost, da to mi naredimo. Naslovi njenih del so Šege in pesmi pod lipo domačo, Slovenska pesem v besedi in glasbi, Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, Slovenska dežela v pripovedi in sliki, Pisanica rdeča - ljubezen goreča, Dober dan, kruh, Legenda o Krasu, Slovensko narodno izročilo.

V nekaj knjigah je posebej opisala legende in mite: Zlatorog, Sol v slovenskem ljudskem izročilu, Vilenica, Žalik žene, Najevska lipa, mati slovenskih lip. Napisala je knjige o vodi, lesu, rastlinah, kamnu, kruhu in medu v slovenskem ljudskem izročilu. Popisala je ljudsko znanje o živalih, ljudske modrosti v pregovorih, rečenice, izdala knjige o nošah, slovenskih grbih, slovenskih ljudskih pripovedih od prazgodovine do danes. Tudi knjige o alpinizmu - njen mož je bil legendarni slovenski alpinist Aleš Kunaver - je izdala in knjige o pedagogiki. Leta 1937 rojena ustvarjalka ima veliko spoštovanje do vsega tistega, kar so naši predniki imeli, vedeli, častili, in je izjemna sogovornica.

Evropa bi nas bolj cenila, če ne bi sami sebe potujčevali

Zakaj je ljudsko izročilo za narod pomembno? Zakaj je dobro vedeti, kako so živeli, kaj so jedli, kaj peli naši predniki?

Če želimo v današnjem globaliziranem svetu kaj veljati, se moramo predvsem zavedati samega sebe. Dovolj imamo vzroka za narodni ponos. V naši deželi je pred 60 tisoč leti neki neandertalec komponiral melodije na najstarejšem glasbilu na svetu. Prav v bližini naše prestolnice je neki kamenodobni mostiščar skonstruiral prvo vozilo na svetu. Kozolci, ki jih vidimo v bližini vsake naše vasi, segajo v svetovni vrh ljudskega stavbarstva. Slike na panjskih končnicah segajo v svetovni vrh ljudskega slikarstva in še bi lahko naštevala. Ko smo tisoč let po karantanskih časih dobili svojo državo, so se uresničile sanje stoterih rodov pred nami. Naša dežela je preživela tisoč let tlačanstva pod tujo oblastjo, tristo let turških vpadov, štiri stoletja kmečkih puntov in še mnogo hudega, a s trmo in trdoživostjo, predvsem pa z medsebojnim sodelovanjem je naš narod vse to previharil in pri tem ohranil svoj jezik in ustvaril desettisoče pesmi, desettisoče pripovedi in številne šege, ki s svojimi koreninami segajo v evropsko pradavnino. V svobodni, samostojni državi bi z bogastvom našega ljudskega izročila lahko mi bogatili Evropo, ne pa, da uvažamo tuje šege.

image
Osebni arhiv ”Besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna, njeno govorico govori cvetica.”

Tuje naj bi bilo naenkrat boljše, četudi ni. Prevladujoča ameriška popularna kultura je vsilila svoje potrošništvu prilagojene praznike tipa valentinovo. Napredek je bil pri nas tako in tako vedno napačno razumljen, v tem primeru pa smo zavrgli tisto, kar se je utrjevalo stoletja.

Res je, v nekaj desetletjih smo zavrgli izročilo, ki nas je utrjevalo in ohranjalo skozi stoletja. Res je tudi, da je napredek danes napačno razumljen. Ni napredek v tem, da smo usmerili našo barko v globalne potrošniške vode in pozabili na lastni obraz. Današnja Evropa poskuša ohranjati identiteto posameznih narodov in si ne želi talilnega lonca ameriškega tipa, ki je v Združenih državah vse narode stalil v Američane. Res nam ne bi bilo treba poleg vsega potrošniškega blaga uvažati še tuje šege, saj imamo toliko svojih dragocenih starih ljudskih šeg. Kaj nam je treba na valentinovo kupovati plastične srčke, pri tem pa pustiti, da se na gregorjevo naši ptički ženijo - brez nas!

image
Bojan Tomažič Ko je bila vojaščina zelo dolga, so bile slovenske pesmi žalostne.
image
Bojan Tomažič Pisec tega zapisa plača rundo pijače tistim, ki znate na pamet celo Terzinko.

Vsaka vas ima svoj glas

Indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Se naše legende, pesmi, šege, reki po čem bistveno razlikujejo od nemških, angleških, italijanskih?

Res je, indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Pred nekaj tisočletji je bila Evropa skupni jezikovni in skupni kulturni prostor. Današnji slovanski, romanski in germanski jeziki izhajajo iz skupnega prajezika, ki ga znanstveniki imenujejo indoevropejščina. Tudi kulturno je bila stara Evropa povezana. Naš davni ded je sebe dojemal kot del Narave in se je zato enakovredno vključeval v dogajanja v naravi. Poskušal je odganjati zimo in pospešiti prihod pomladi, poljem je poskušal priklicati rodovitnost, veroval je v sveta drevesa in v lesne duhove. Še danes vsi Evropejci trkamo po lesu, če želimo, da bi se nekaj dobrega zgodilo - s tem trkanjem kličemo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu.

Tudi v legendah, pripovedih, pesmih, šegah vseh evropskih narodov je mnogo skupnega. Vsi poznamo enaka bajna bitja: vile, škrate, velikane, zmaje, ki čuvajo zaklade. V vseh teh ljudskih pripovedih so skriti moralni nauki, svarila, vera v zmago pravice, ljudske sodbe, nagrade in kazni. Po vsebini so si mnoge pripovedi evropskih narodov podobne, po količini pripovedi pa smo Slovenci gotovo nekaj posebnega. Ob misli, da nas je Slovencev približno dva milijona - komaj bi napolnili predmestje kakega večjega evropskega mesta -, pripovedi pa imamo desettisoče. Pri nas ima vsaka vas svoj glas, ne le ob šegah, tudi ob pripovedih.

Kateri legende, pripovedke, reki, ki ste jih zapisali v svojih knjigah, se vam zdijo najlepši in povedo največ o nas?

Vsaka ljudska pripoved prinaša zrno resnice, četudi te resnice ne moremo vedno razbrati iz same zgodbe, mnogokrat je skrita v verovanjih, tabujih, moralnih naukih. Po mojem mnenju je Zlatorog naša najbolj dragocena ljudska pripoved. Polna je sporočil in večnih resnic, predvsem pa je v njej svarilo, ki je še kako pomembno za današnji čas. Trenutek, ko sta si na robu prepada stala nasproti trentski lovec in Zlatorog, traja še danes. Zlatorog je Narava, Trentar je človek - smrtnik. Če človek prestopa dovoljene meje, plača račun! Narava je ranljiva, vendar nesmrtna - taka kot Zlatorog!

image
osebno Dušica Kunaver je avtorica in s hčerko Brigito (Lipovšek) soavtorica 93 knjig o slovenskih ljudskih šegah, legendah, rekih.

Imamo več žalostnih pesmi kot veselih? Je naša preteklost predvsem žalostna?

Naša preteklost je resda žalostna in mnogo naših ljudskih pesmi je žalostnih, vendar mnogo je tudi takih, ki nam dajejo samozavest, ki nam je danes tako zelo primanjkuje. Predvsem so vse naše pesmi o delu vedre in vesele. Pesem daje delu takt. Le sekaj, sekaj smrečico, da si boš stesal barčico, poje melodija v ritmu zamahov sekire. Ob bistrem potoku je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin, klopota pesem v taktu mlinskega kolesa. Mili Bože, al sam lepa, se lepa Anka samozavestno zaveda svoje mladosti in lepote, četudi ima samo eno delovno in eno ta kmašno oblekico in četudi je le trikrat na leto sita, ob največjih praznikih. Sem fantič z zelenega Štajerja, sem vedno prijazen, vesel, pritegne s pesmijo še veseli Štajerec, ki veselo prepeva, četudi mu življenje ni ravno lahko.

Včasih so morali moški dosmrtno v vojsko, potem za deset, osem, sedem let. To seveda ni mogel biti razlog za vesele pesmi.

Vojaščina je eno najbolj žalostnih poglavij naše preteklosti. Stotisoči naših fantov so od konca 18. stoletja do konca 1. svetovne vojne morali preživljati svoje življenje na bojiščih v bojih za dunajske cesarje. Mnogi so pred vojaščino bežali v domače gore in gozdove in postali rokovnjači, ki so povzročali oblastem velike težave. Dunaj je zato postopoma skrajševal vojaško obveznost. Pesem je vse to spremljala. Domovina, domovina, mili moj domači kraj, Bog ve, ktera bo dolina grob dajala mi nekdaj, je tožil fant, ki po odhodu k vojakom svojega doma skoraj gotovo ni nikdar več videl. Bodi Bog s teboj in angel varuh tvoj, oh, adijo, -dijo, sinko moj, se je od sina poslavljala njegova nesrečna mati. Ko je bila vojaška obveznost skrajšana na sedem let, je fant tolažil dekle: "Čez kratkih sedem let se bova vidla spet." Ko je Dunaj skrajšal vojaški rok na tri leta, je vojaška pesem postala vesela: "Regiment po cesti gre, pa moj fantič zraven je."

Dekle, daj mi rož rdečih

Katera je najlepša slovenska ljudska ljubezenska pesem?

Med toliko tako zelo lepimi ljubezenskimi pesmimi je težko izbrati najlepšo. Predvsem besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna. Govorico ljubezni v naši pesmi govori cvetica, predvsem slovenski narodni šopek: Dekle, daj mi rož rdečih, rožmarina, dekle, daj. Kito cvetja mu je dala, s cvetjem mu je dala srce. Nageljček, roženkravt, rožmarin, iz njega ti pušeljc nardim.

Katera od šeg je bila posebej originalna?

Ravno s šegami bi se Slovenija morala predstaviti svetu, saj imamo vrsto šeg, ki s svojimi koreninami segajo v indoevropsko pradavnino. Če hoče Evropa videti svoj prastari obraz, naj ga pride k nam pogledat. V Podkorenu nam starejši vaščani lahko povedo, kako so kot otroci na pernahti, 5. januarja zvečer, pehtro babo jagali, preganjali so starko zimo. Vaščana, ki se je oblekel v pehtro babo, so otroci preganjali in tako izganjali zimo. "Pehtra baba rompompom, če te nisem, te pa bom," so prepevali otroci. In že je tu čas pustovanja, ko se na naše Ptujsko polje vsako leto znova iz pradavnine priziblje strašni Kurent in s svojo strašno podobo tako zelo prestraši zimo, da se v istem letu ne drzne več vrniti. Malo pozneje, 24. aprila, pa nam v Belo krajino pomlad prinese zeleni Jurij, prastari poganski bog Vesnik, z vsem svojim poganskim obredjem. V kresni noči po naših vaseh še danes gorijo kresovi kot v davnih dneh, ko so goreli v čast sončnemu božanstvu Kresniku, ki je v skrivnostni kresni noči imel največjo moč.

Dediščina preteklosti je dota prihodnosti

Vsako obdobje leta je imelo svoje šege, pesmi, celo vsak mesec. To verjetno kaže na veliko navezanost na naravo.

Tako je, naš človek je ganljivo tesno povezan z naravo in s pokrajino kot celoto. To se odraža tudi v ljudski pesmi in njenem skladju s pokrajino: na goratem, poskočnem Gorenjskem poskakujeta poskočna polka in valček Jaz pa pojdem na Gorenjsko. Ravna Štajerska ob počasni Dravi in Muri pozna počasno, zateglo pesem Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri. Dolenjska, polna vinorodnih gričev, vabi v zidanico z veselo pesmijo En hribček bom kupil, bom trto sadil. Mehka Bela krajina v beli noši med belimi brezami ob topli Kolpi valovi ob kolu Lepa Anka. Tudi ostale naše pokrajine so našle svoj odmev v pesmi.

Da se dere kot sraka, da je zdrav kot riba, da poje kot slavček, da pije kot žolna, da je zvit kot lisica, še zmerom uporabljamo v besediščih. Kaj še so naši predniki vedeli o živalih?

Naši predniki so bili odlični poznavalci narave. Narava jim je bila odprta knjiga. Njene modrosti so iz roda v rod prenašali pregovori in reki. Poznali so lastnosti živali, zato so sebe primerjali z njimi: zdrav kot riba, poje kot slavček. Žival je bila našemu kmetu tudi vremenski napovedovalec. Če se polž globoko zakoplje, se huda zima prikoplje. Ko žerjav leti na tuje, se hitro zima približuje.

Kurentovanje in pohorski biseri

Vsaka naša dežela je imela svoje posebnosti. Kaj je bilo posebej značilno za Štajersko?

Za Štajersko je kurentovanje nekaj edinstvenega. Kurenti so dragocena, prastara šega - odmev indoevropske preteklosti, ki odraža čas, ko je človek z raznimi čarodejnimi dejanji posegal v dogajanja v naravi. Odgnati zimo in priklicati pomlad - to je kurentova naloga. Da pa Ptuj z okolico v času kurentovanja ustavi svoj vsakdanji ritem in živi samo v kurentovem taktu, je tudi nekaj neverjetnega.

Še kaj o Mariboru?

Maribor se ponaša z najstarejšo trto na svetu. Njena starost, več kot 400 let, je izjemen rekord. Tudi zgodovina te trte je nekaj izjemnega. Preživela je turške napade, požar v svoji bližini, tudi trtna uš v 19. stoletju ji ni prišla do živega. Med drugo svetovno vojno je bomba porušila del hiše, ob kateri je rasla, a častitljiva starka je rasla naprej in še danes rodi žlahtno kapljico. Bravo, Stara trta. Na področju ljudskega izročila ima Maribor neizmerno bogato dediščino v pohorskih ljudskih biserih, ki jih je Jože Tomažič zbral v treh knjigah: Pohorske bajke, Pohorske legende in Pohorske pravljice. V teh treh knjigah je ljudsko vsebino prikazal v zares lepem jeziku, kot da bi ljudsko pesem dvignil na koncertni oder.

image
Arhiv Večera V planinskem raju so nekoč bivali bele gorske žene in kozorog z zlatimi rogovi.
Živali v primerjavah
Dere se kot sraka.
Drži se ga kot klop.
Gleda kot miš iz moke.
Gledata se kot pes in mačka.
Gre kot muha na med.
Molči kot riba.
Napihuje se kot žaba.
Ošaben je kot petelin na gnoju.
Pije kot žolna.
Prost kot ptiček na veji.
Trmast kot osel.
Zdrav kot riba.
Zvit kot lisica.
Zvest kot pes.
Poje kot slavček.
Priden kot čebela.
Na rovaš
Rovaš je bil deščica, ki je v preteklosti igrala vlogo zadolžnice. Na po dolgem preklano palico ali deščico so z zarezami označevali višino posojila, upnik in dolžnik sta hranila vsak svojo polovico.
Vinotok
Oktober je vinotok, najimenitnejši dogodek v tem mesecu je trgatev. Vinsko trto je Slovencem podaril stari slovenski bog Kurent. Kranjec se je rešil vesoljnega potopa tako, da je zlezel na vinsko trto, ki je rasla vrh hriba in se dotikala neba. Ko je Kurent videl, da išče pomoči na njemu posvečeni rastlini, se ga je usmilil. Voda je začela odtekati.

Prekmurje je tudi vir modrosti, pesmi in zanimivosti, kajne?

Prekmurje je kljub stoletjem madžarizacije ohranilo slovenski jezik, šege, pesmi, predvsem pa globoko ljubezen do domače, slovenske zemlje. Prav ganljivo lepe so otožne prekmurske pesmi, ki izražajo ljubezen do domače dežele: Dežela rajsko mila, prekmurski ljubi kraj, zakaj sva se ločila, da žalosten sem zdaj? Če čujem ptičke peti, me gane spev srca, še ptička žvrgoleti v Prekmurju lepše zna.

Še sreča, da imamo pri nas veliko pevskih zborov in drugih pevskih sestavov, ki negujejo petje ljudskih pesmi. Jih to ohranja?

Vsa čast stoterim in stoterim pevskim zborom, od najmlajših do najstarejših pevcev, ki kljub vsem modernim tujim popevkam ohranjajo domačo pesem. Dokler imamo toliko zborov, tuja glasna glasba ne bo mogla prevpiti domačih melodij.

Kaj od starega izročila ste v svoji družini, ko ste bili otrok, ohranjali, praznovali, obeleževali?

Preživela sem zelo težko otroštvo v času vojne, saj je bil moj oče večino časa v taboriščih in zaporih, moja mama pa je tako rekoč brez dohodkov skrbela za tri otroke. Da smo pozabili na lakoto, smo z mamo vsak večer prepevali ljudske pesmi. Kljub trdoti tistega časa imam praznike v lepem spominu. Ob božiču in veliki noči smo vedno požegnali stanovanje z žegnano vodo in z žegnanim kadilom, to je bilo zelo svečano. Kaj pa za sestradanega otroka pomeni ob prazniku dobiti košček potice, je v današnjih dneh težko povedati.

Kaj ste kasneje v svoji družini ohranjali?

Z možem Alešem sva se trudila, da so bili dnevi pod božično smrekico, ob velikonočnem zajtrku, na miklavževo jutro čim bolj prijazno družinski. Otroci so se veselili tudi porednega velikonočnega zajčka, ki je skrival darilca in jih je prinesel pod kak grm na vrtu ali pa v peč ali še kam.

Če ne bi sami sebe potujčevali

V združeni Evropi bomo bolj cenjeni, če bomo negovali in živeli naše posebnosti in ne samo sprejemali od drugih, se ve. Kaj bi bilo dobro narediti za to? Kaj bi država morala narediti?

Res je, Evropa nas bo bolj cenila, če bomo nastopali s svojim obrazom, bolj bi nas cenila, če ne bi sami sebe potujčevali. Če pa želimo to doseči, moramo mladino vzgojiti v domoljubju. Ne ljubiš, česar ne poznaš, trdi stara modrost. V šolske učne načrte bi se morale vrniti domače vsebine! Naši šolarji sramotno malo vedo o naši deželi. Že več kot štirideset let s predavanji o ljudskem izročilu obiskujem šole v različnih krajih naše dežele in vidim ogromne razlike med posameznimi šolami. Tam, kjer so ravnatelji in učitelji naklonjeni ljudskim vsebinam, imajo šolske pevske zbore, krožke, kulturne dneve, raziskovalne naloge, šolska glasila polne krajevnih ljudskih vsebin. Vse to je obšolsko delo učiteljev in šolarjev, vendar bi moralo biti obvezni del učnega programa.

image
Arhiv Večera Žalostni obraz ajdovske deklice strmi s stene Prisanka.

Mladim bi to morali narediti zanimivo.

Naša mladina je zelo sprejemljiva za domače vrednote! Koliko prelepih ur sem preživela med mladimi, ki so brez diha poslušali, kako so vile napolnile Blejsko jezero, kako je cerkniški povodni mož želel pomagati dvema zaljubljencema. Kako mogočno zveni domača pesem, ko jo petsto otrok poje v šolski telovadnici ob kulturnem dnevu! Vzgajati moramo mladino v ljubezni do domače zemlje in tudi v spoštovanju do tujih vrednot, to je prava pot, ki vodi v lepo prihodnost. Pa ne samo v šolah, mame naj uspavajo otroka ob pesmi, ki ima v sebi elementarno valovanje vode. Zaplula, zaplula je barčica moja. Turizem naj še bolj obogati svojo ponudbo z ljudskim izročilom. Gospodarstveniki naj bi vključili kulturni marketing v svojo promocijo, saj vendar skoraj ni dejavnosti, ki ne bi imela svojega začetka v ljudskem znanju - težka industrija je zrasla iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz znanja vaških predic, lesna industrija ima svoje začetke v znanju vaških mizarjev. Znanje vendar ne pada z Marsa, ampak raste od spodaj navzgor. Biti pa moramo optimistični, saj zanimanje za ljudska izročila v naši deželi raste z dneva v dan. Važno je, da bi država to čim bolj podpirala in usmerjala v dobro nas vseh. Dediščina preteklosti je dota prihodnosti, trdi stara modrost.

Vašo knjigo Šege in pesmi pod lipo domačo, ki sem jo nazadnje bral, bi moral vsak Slovenec vzeti v roko, pravim. Za dušo, za samozavest.

Hvala za kompliment. Vrsto let sva to knjigo pripravljali skupaj s hčerko Brigito Lipovšek, ki je slavistka in umetnostna zgodovinarka. Poskušali sva vključiti vsaj najpomembnejše šege ter najlepše in najbolj priljubljene domače pesmi. Gradiva je res ogromno. Zavedati se moramo vsega tega bogastva in vstopati v današnji svet kot narod s tisočletja staro kulturo.

image
Arhiv Večera Grafika Jurija Šubica iz leta 1890 je prva znana upodobitev oračev in kurentov s Ptujskega polja.
Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku