Pohod na Studor, Uskovnico in Pokljuko
V soboto, 27. julija 2019, sva se Vandrovčka iz DU Zagorje ob Savi družila s pohodniki planinske sekcije Sokol PD Litija na pohodu od Stare Fužine, čez Studor, Uskovnico, do Rudnega polja na Pokljuki. Tokrat nas je vodil Jože Pavli.
Iz Litije smo se peljali do Bleda in naprej proti Bohinju. Pri odcepu za Bitnje smo nadaljevali z vožnjo skozi vasici Češnjica in Srednja vas. Ustavili smo se pri cerkvi v Stari Fužini (547 m), kjer smo začeli s pohodom.
Pot nas je vodila mimo apartmaja Šmitek in Zoisove graščine, potem pa v smeri Studorja po strmi stezi skozi gozd. Premagovati smo morali številne precej visoke stopnice. Po eni uri smo prišli pod skalne stene, po uri in pol pa na travnato planoto na višini 990 m, kjer je vzletišče za jadralne padalce na Studorju. Imeli smo lep razgled na Staro Fužino, Ribčev laz, Bohinjsko jezero in na Spodnje bohinjske gore. Lepo se je videl SKI hotel na Voglu. Vrh Studorja (1002 m) je poraščen in z njega ni razgleda.
Uživali smo na soncu, v lepih razgledih in malici. Potem smo sestopili do planine Blatce (888 m), kjer je nekaj pastirskih koč. Od tam smo se zlagoma vzpenjali proti Uskovnici. Hodili smo po makadamski cesti, ki vodi iz Srednje vasi do Uskovnice. Dvakrat smo izbrali bližnjico. Na odcepu, kjer je bilo še 15 minut do koče, smo se usmerili levo in šli do sirarne Jerom na Uskovnici. Od tam poteka turistična sirarska pot do planine Konjščice. Od Studorja do Uskovnice smo hodili uro in pol.
Po kratkem postanku in pokušini njihovih dobrot, smo šli do Planinske koče na Uskovnici (1154 m), do katere je le 5 minut. Po daljšem postanku, smo nadaljevali pohod proti Rudnemu polju. Za trenutek smo se ustavili pri kapelici, od koder smo imeli lep razgled po okoliških vrhovih. Pot nas je vodila mimo odcepov za planino Zajamniki in planino Šeh. Ogledali smo si tudi energetske točke ob poti, ki so v bližini Rudnega polja. Od kapelice do Rudnega polja smo hodili eno uro.
Peljali smo se mimo Športnega centra Pokljuka, mimo vojašnice, do Zatrnika, kjer smo se ustavili pri Gostilni Zatrnik Pr´ Jagru. Čeprav so imeli veliko gostov, smo bili hitro postreženi.
Pohod do Volajskega jezera
Iz Litije smo se odpeljali ob peti uri. Ustavili smo se na Voklem, kjer smo imeli kratek postanek. Vožnjo smo nadaljevali skozi Rateče in Trbiž, nato po avtocesti proti Udinam. Avtocesto smo zapustili pri odcepu za Tolmezzo. Sledila je vožnja skozi mesta Villa Santina, Ovaro in Rigolato. Po gorski cesti smo se vzpenjali skozi naselje Forni Avoltri (888 m) in slikovite vasice Sigilletto, Collinetta in Collina (1250 m). Ob 9.25 smo se ustavili na parkirišču tik pod kočo Tolazzi (1350 m).
Pohod smo začeli po betonski cesti, ki je kmalu prešla v makadamsko cesto (bivša mulatjera). Kmalu se odcepi bolj zahtevna pot. Vodnik se je odločil, da gremo po mulatjeri, ki se zložno vzpenja skozi gozd. Prečili smo potoček, kjer si ob poti lahko natočiš vodo. Ko smo prišli iz gozda, nekje na polovici poti, smo imeli lepe razglede po okolici. Od tam naprej smo hodili po kamniti stezi, ki se je strmo vzpenjala skozi ruševje in med skalami.
Na desno stran smo imeli razgled na ostenje Monte Cogliansa /Hohe Warte (2780 m), kjer so plezali alpinisti, na levo stran pa na Monte Capolago / Seekopf (2554 m). Ko je pot postala zložnejša, smo pred nami zagledali prelaz Volaia in tik pod vrhom kočo. Zadnji del poti je bila spet lepa mulatjera. Po dveh urah smo prišli do italijanske koče Lambertenghi - Romanin na višini 1970 m.
Nad kočo se nahaja prelaz Passo di Volaia (1977 m) / Wolayer pass, ki je eden najpomembnejših prelazov v Karnijskih Alpah na meji med Italijo in Avstrijo. Zaradi lahkega vzpona ga obišče veliko ljudi. Obiskujejo ga tudi ljudje, ki jih zanima zgodovina, kajti tu so potekali boji med prvo svetovno vojno. Vidni so ostanki italijanskih vojaških zgradb in rovov. Nad kočo je spomenik padlim italijanskim vojakom.
Povzpeli smo se na prelaz, od koder smo imeli čudovit razgled na Volajsko jezero / Wolayer See (1951 m) pod mogočnim ostenjem Monte Cogliansa in Monte Capolago ter na avstrijsko kočo na drugi strani jezera in obelisk nad njo.
Po stezi smo v desetih minutah prišli do avstrijske koče Wolayerseehütte (1960 m). Tam smo imeli daljši počitek in malico.
Vrnili smo se na prelaz in do italijanske koče Lambertenghi - Romanin, potem pa po isti poti sestopali do koče Tolazzi. Med potjo smo opazovali gorsko cvetje. Tudi svizec nas je zmotil s svojim žvižganjem. Kar nekaj časa je trajalo, da smo ga zagledali. Na poti nismo bili nikjer sami. Pri vzponu in spustu smo srečevali ogromno planincev vseh starosti.
Imeli smo čudovit pohod. Na poti domov, smo imeli kratek postanek na Dovjem pri Aljaževem hramu.
Nekrolog - Jože Brelih
Dragi naš Jože, naš prijatelj in pohodnik
Štejemo si v veliko čast, da smo se družili s tabo redno večkrat na mesec kot pohodniki in kot člani Društva upokojencev tudi na različnih drugih dogodkih.
Tvoja umirjenost nam je dajala občutek varnosti, tvoja izkušnja in stroka pa zagotovilo, da je bil pohod eno samo veselje in spoznavanje narave in naše lepe domovine Slovenije; preskromen si bil, da bi karkoli omenjal, vendar smo vedeli za tvojo pokončnost in predanost.
Kot oporni steber si bil ves čas in trdno ob ženi Elici pri pripravi pohodov; bil si zanesljiv sodelavec, dober, skrben in odgovoren mož in oče ter ljubeč dedek. Občudovali smo tvojo sposobnost mirne presoje, čuječe prisotnosti in diskretne pomoči, kadar je bilo potrebno.
Obnemeli smo in še ne dojeli povsem, da si se poslovil za vedno! Pomirjujoče pa je, da si preminil v trenutku in v naročju narave in okolja, kamor si z družino zahajal vsako poletje. V planinskem duhu sta z Elico vzgojila ožjo in širšo družino, pohodnikom – posebej nam Zimzelenim – pa omogočila veliko nepozabnih, nenadkriljivih doživetij v prelepih gorskih pokrajinah naše Slovenije. Hvaležni smo ti za te razglede in trenutke, ko si nam potrpežljivo kazal smeri oddaljenih in zasneženih vršacev v prvih letih delovanja naše skupine, pa tudi sicer si znal veliko odgovorov na naša vprašanja.
Minuli mesec smo praznovali 15 let našega pohodniškega delovanja. V teh letih smo skupaj uživali na 301 pohodu; skoraj povsod in vedno si bil z nami! V kratkih utrinkih - mislih, ki smo jih zapisali pohodniki v priložnostnem zborniku “Drobtinice”, je zapisanih toliko toplo- človeških in iskrenih misli o našem dolgoletnem druženju, o naši preobrazbi in o spoznanjih, ki jih prinesejo leta.
Del teh iskrivih in iskrenih občutij namenjamo tebi, dragi Jože, v trajen spomin in v zahvalo za naklonjenost pohodništvu in nam vsem. Po duši si bil veder človek in dober tovariš: sočuten in pozoren, urejen in sproščen – povezan z okoljem in z nami. Spominjali se te bomo kot človeka z odprtim srcem in visoko zavestjo, kot osebnost, ki je svoje zaveze, delo in obljube opravljala tiho in učinkovito, vendar nikoli v soju žarometov.
Hvala ti za vse! Četudi boš med zvezdami, boš vedno ostal in hodil z nami!
Slava tvojemu spominu.
Ob slovesu našega dragega pohodnika Jožeta vsem članom družine in sorodnikom izrekamo sožalje v imenu planinske skupine “Zimzeleni”.
Na Vrhniki, 20. 7. 2019
Pohod na Kamniški vrh
Že ob peti uri zjutraj smo se odpeljali iz Litije. Peljali smo se skozi Kranj, nekaj časa po Jezerski cesti, potem skozi naselja Britof, Visoko, Velesovo, do Ambroža pod Krvavcem. Ustavili smo se na turistični kmetiji Pr Ambružarju (1085 m) na jutranji kavici. Od tam smo imeli lep razgled proti Gorenjski.
Pohod smo začeli po asfaltni cesti, ki vodi proti Krvavcu. Po enem kilometru smo zavili na gozdno cesto, nato pa smo hodili po stezi, ki se je zlagoma vzpenjala skozi gozd. Na poti smo morali preplezati nekaj podrtih dreves. Od tam se je steza lepo vzpenjala in spuščala, tako da je bila hoja v senci dreves prijetna. Prišli smo do razpotja, kjer leva pot vodi navzgor na Kriško planino, desna pa navzdol proti Kamniškem vrhu. Nekaj časa smo hodili po grebenski poti. Na enem mestu smo imeli lep razgled na Kamniško sedlo. Nato smo šli po stezi pod grebenom. Ko smo prišli iz gozda na košenice, smo imeli razgled na vasice globoko pod nami.
Pred nami je bila še ena vzpetina, potem smo se spustili na preval na višini 1178 m, kjer se priključi pot iz Stahovice in Županjih njiv. Do vrha smo imeli še 15 minut. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo imeli lep pogled na Krvavec. Do vrha smo hodili dve uri in dvajset minut.
Na Kamniškem vrhu (1259 m) smo imeli čas za počitek, malico in lepe razglede. Žigosali smo dnevnike in se vpisali v vpisno knjigo.
Vračali smo se po isti poti do prevala (1178 m) in se usmerili proti Stahovici. Prijetna steza čez košenice se je spremenila v strm spust, kjer je bila nevarnost za zdrs.
Ko smo prišli do gozda, je pot postala zložnejša. Prečkali smo manjše melišče in ko smo prišli iz gozda, nas je pot vodila čez pašnike Planjave do razpotja na višini 850 m. Pohod smo nadaljevali po pašnikih, dvakrat smo preplezali pašno ograjo, šli skozi gozd in prišli na cesto do odcepa (545 m) za vas Slevo in planino Osredek, kjer je tudi začetek vasi Klemenčevo.
Sledila je hoja po asfaltu ob hudourniškem potoku Bistričica mimo treh hiš, ki spadajo v vas Okroglo do vasi Bistričica ( 480 m), kjer smo počakali na avtobus. V dolino smo hodili dobri dve uri. Šofer Drago nas je odpeljal v Zagorico pri Kamniku do okrepčevalnice Uršič, kjer smo imeli daljši postanek.
Domov smo se odpeljali dobro razpoloženi in polni lepih vtisov s pohoda.
Sončki od Vanganelskega jezera do Marezig
Po stezi smo se povzpeli na pregrado na Bavškem potoku, ki je ustvarila Vanganelsko jezero in se sprehodili ob mirni jezerski gladini, kjer je ribič raztovarjal pribor, mi pa smo krenili navzgor skozi istrski gozd v smeri današnjega cilja. V tem letnem času je ruj že počasi odcvetal, gozd je dišal po borovcih in vlagi preteklega deževja, steza pa se je postopno dvigala v strmino do makadamske poti in med oljčne nasade s pogledom na gričevnat svet proti Pomjanu in Šmarju.
V sparini junijskega dne smo po kolovozu prišli med prve hiše v Marezigah in posedli pod drevesa v parku sredi vasi ter osupnili ob pogledu na Koprski zaliv od Kopra do Debelega rtiča in na številne vasi in kraje v koprskem zaledju. Na obali jugozahodnega morja so se slutili obrisi hiš italijanskega Gradeža, za Dekani desno pa smo prepoznali Tinjan. Rahel veter nas je hladil, ko smo vsak na svojem koščku klopce ali škarpe, vsak na svoj način doživljali razgled s tega roba Slovenske Istre, ki je lahko za trenutek ustavil čas in ga za hip pomaknil nazaj v morje spomina. Tihi pogovori, smeh in malica pa sonce in morje v daljavi.
Razen dveh kolesarjev ljudi ni bilo videti, urejenost kraja pa je pripovedovala zgodbo o soncu in vinu ter o marljivosti domačinov, saj so vrtovi obdelani, ob robih pa cveti sivka in posamezna granatna jabolka. Dišalo je po pokošenih travah, pobočja pod vasjo pa so bila posuta s številnimi vinogradi, zato ne čudi, da so si v parku v Marezigah zgradili vinsko fontano. Počasi smo se odpravili proti dolini ter pod Vanganelskim jezerom še enkrat prečili Bavški potok in se mimo vinogradov čez kamniti, z grmičevjem porasli travnat svet spustili mimo prvih hiš nazaj v Vanganel.
Ob svežini sokov in kavice smo počakali avtobus, veseli, da tudi tokrat muhastemu junijskemu vremenu ni uspelo, da bi nas prikrajšal za izlet.
Vzpon na Veliki vrh in Veliko Zelenico
Naša šoferka Urška nas je peljala skozi Mozirje, Luče, Podvolovjek, do parkirišča na planini Ravne (1500 m).
Malo smo poklepetali s planšarjem pred planšarsko kočo, potem pa smo odšli po stezi, ki vodi čez Zeleno trato. Steza je vodila po pobočju Dleskovške planote, čez sedelce med Dleskovcem in Smrekovcem, skozi več manjših dolinic in mimo obeležja NOB. Sledil je vzpon skozi ruševje in prišli smo na sedlo Zelene trate (1840 m).
Od tu naprej je bila pot kamnita, gruščasta in ob njej veliko vrtač. V nekaterih je bil še sneg. Pot se je vse bolj vzpenjala in preko skal smo si pomagali z rokami. Med potjo smo občudovali gorsko cvetje, ki ga je ta čas veliko.
Sledil je vzpon na sedlo med Velikim vrhom in Veliko Zelenico. Najprej smo se povzpeli na Veliki vrh (2110 m), ki se nahaja v osrednjem delu Dleskovške planote. Prvi so se povzpeli gor v dveh urah in pol. Na vrhu smo uživali v lepih razgledih po okoliških vrhovih. Najbolj je izstopala Ojstrica, ki smo jo že osvojili. Žigosali smo dnevnike in imeli malico, ki nam je zelo teknila.
Potem smo se spustili nazaj na sedlo in se po travnatem in cvetočem pobočju povzpeli v 15 minutah na Veliko Zelenico (2114 m), ki je najvišji vrh Dleskovške planote. Obstali smo pred 1000 metrskim prepadom nad Robanovim kotom. Velika Zelenica je v tem času čudovit gorski travnik z nešteto cvetja, tudi murke že cvetijo. Toliko plahtice in ranjaka še nismo videli.
Vrnili smo se na sedlo, obšli Veliki vrh in sestopali v smeri Moličke planine in Korošice. Pot je bila zelo kamnita in gruščasta, vodila je tudi skozi ruševje. Hodili smo počasi in previdno. Lep pogled smo imeli na Moličko planino, kjer stoji kapelica in Kocbekovo zavetišče pod Ojstrico.
Prišli smo na sedlo Prag (1900 m), kjer je razpotje: desno za Moličko planino, Ojstrico in Korošico, levo pa za planino Podvežak. Šli smo proti planini Podvežak. Pot je zelo razgibana, polna krajših spustov in vzponov. Šli smo pod pobočjem Tolstega vrha in se ustavili pri Inkretovem studencu, kjer smo se oskrbeli z vodo. Ko smo prišli iz gozda, je bila pred nami planina Podvežak. Pri pastirski koči (1564 m) smo imeli daljši postanek. Z Velike Zelenice do planine Podvežak smo hodili skoraj dve uri.
Od tam do parkirišča (1500 m) smo prišli v desetih minutah.
