Pohod na Studor, Uskovnico in Pokljuko
V soboto, 27. julija 2019, sva se Vandrovčka iz DU Zagorje ob Savi družila s pohodniki planinske sekcije Sokol PD Litija na pohodu od Stare Fužine, čez Studor, Uskovnico, do Rudnega polja na Pokljuki. Tokrat nas je vodil Jože Pavli.
Iz Litije smo se peljali do Bleda in naprej proti Bohinju. Pri odcepu za Bitnje smo nadaljevali z vožnjo skozi vasici Češnjica in Srednja vas. Ustavili smo se pri cerkvi v Stari Fužini (547 m), kjer smo začeli s pohodom.
Pot nas je vodila mimo apartmaja Šmitek in Zoisove graščine, potem pa v smeri Studorja po strmi stezi skozi gozd. Premagovati smo morali številne precej visoke stopnice. Po eni uri smo prišli pod skalne stene, po uri in pol pa na travnato planoto na višini 990 m, kjer je vzletišče za jadralne padalce na Studorju. Imeli smo lep razgled na Staro Fužino, Ribčev laz, Bohinjsko jezero in na Spodnje bohinjske gore. Lepo se je videl SKI hotel na Voglu. Vrh Studorja (1002 m) je poraščen in z njega ni razgleda.
Uživali smo na soncu, v lepih razgledih in malici. Potem smo sestopili do planine Blatce (888 m), kjer je nekaj pastirskih koč. Od tam smo se zlagoma vzpenjali proti Uskovnici. Hodili smo po makadamski cesti, ki vodi iz Srednje vasi do Uskovnice. Dvakrat smo izbrali bližnjico. Na odcepu, kjer je bilo še 15 minut do koče, smo se usmerili levo in šli do sirarne Jerom na Uskovnici. Od tam poteka turistična sirarska pot do planine Konjščice. Od Studorja do Uskovnice smo hodili uro in pol.
Po kratkem postanku in pokušini njihovih dobrot, smo šli do Planinske koče na Uskovnici (1154 m), do katere je le 5 minut. Po daljšem postanku, smo nadaljevali pohod proti Rudnemu polju. Za trenutek smo se ustavili pri kapelici, od koder smo imeli lep razgled po okoliških vrhovih. Pot nas je vodila mimo odcepov za planino Zajamniki in planino Šeh. Ogledali smo si tudi energetske točke ob poti, ki so v bližini Rudnega polja. Od kapelice do Rudnega polja smo hodili eno uro.
Peljali smo se mimo Športnega centra Pokljuka, mimo vojašnice, do Zatrnika, kjer smo se ustavili pri Gostilni Zatrnik Pr´ Jagru. Čeprav so imeli veliko gostov, smo bili hitro postreženi.
Sončki po Hmeljski poti
Po pogostitvi jubilantov v parku pred in za nekdanjo sušilnico hmelja, ki je sedaj Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, smo eksponatno in z ogledom filma, vstopili v zgodovino hmeljarstva na Slovenskem od 12. stoletja dalje. Predelava hmelja se je obdržala v Spodnji Savinjski dolini, s sušilnico v Žalcu in lastnim raziskovalnim laboratorijem, ki skrbi za kakovost pridelka in razvija avtohtone slovenske sorte hmelja.
Nadaljevali smo po Hmeljski poti mimo starega Dvorca Novo Celje v obnovi, z ohranjenim baročnim pročeljem ter krenili med njive, kjer se je na visokih žicah pred mesecem lesketalo zeleno zlato, zdaj pa se je strojno obiranje že zaključilo.
Kdaj se je hmelj začel uporabljati kot začimba v pivu, ni znano, sem prebrala v muzeju in ta podatek je vrtal vame med hojo po Hmeljski poti - zakaj se predelava te dragocene začimbe zmanjšuje. Na oddaljeni njivi so obirali industrijsko konopljo, pa zakonodaja temu ni naklonjena. Med njivami koruze in buč smo prečili pritoka Savinje in pred nami se je razprlo območje Krajinskega parka Ribnik Vrbje.
Človek izbira tišino, da lahko sliši ptice, a tu so vodne ptice vajene ljudi, sem pomislila, ko sta se nam dva ponirka približevala po vodi v tekmovalni drži in lovila kruhove drobtine. Sprehod skozi ostanke poplavnega gozda, mejice, je nosil šumenje Savinje, čez ravnino se je dvigala Gora Oljka, naša kolona pa je zavila desno v smeri Šempetra do rimskih izkopanin za ograjo v parku.
Sledil je še obisk Fontane piva v Žalcu s pokušino. Pivo je bilo tu drugačno, vsaka vrsta je imela svoj spomin, tudi vrhniško, seveda pa je pri meni zmagala temnina z ravno prav praženo zmesjo ječmenovega slada.
Nazaj grede sem dremala in uživala v ponovljeni hoji čez ravnino, ko začutim enakomerno motoriko hoje kot podzavestno vztrajnost, ki vse telo sinhronizira z njo in naravo naokoli, da me ravnina posrka vase in odnese na gore v daljavi. Odprla sem oči in zagledala Menino planino v oblakih in dežju. Tja gor bi morali, sem skoraj na koži zaznala hlad z Menine. Ja, današnji izlet je bil poseben, čudovit intermezzo med višjimi cilji, sem zadovoljno zaprla oči do izvoza z avtoceste - da ne bi morda prespala izhodne postaje.
60 let Planinskega doma Janče
Jedro vasice Janče tvorijo cerkev Sv. Miklavža in nekaj hiš. Tik nad njimi stoji Planinski dom Janče oziroma Planinski dom II. grupe odredov na Jančah. Janški hrib (794 m) je najvišja točka v mestni občini Ljubljana. Na Janče vodi veliko poti. Kadar je lepo vreme so razgledi na vse strani po bližnji in daljni okolici.
Na ta dan je potekala slovesnost ob 60 - letnici Planinskega doma Janče. Gostitelja sta bila Planinski dom Janče in PD Litija, ki je lastnik doma. Najemnik doma je gospod Dušan Zajc. Prireditev je potekala v okviru akcije Slovenija planinari in je imela tudi dobrodelno noto, saj je bil izkupiček namenjen obnovi doma, po ujmi 2. avgusta 2019.
Uradni del prireditve se je začel ob 11 uri. Pozdravili so nas: predsednica PD Litija Alma Jere, podžupan Šmartnega pri Litiji Janez Tomažič, župan Litije Franc Rokavec, poslanec državnega zbora Boris Doblekar in predsednik PZS Jože Rovan.
Predstavitvi zgodovine doma je sledil kulturni program. Peli in plesali so učenci Podružnične šole Janče. Gorska reševalna služba je pripravila plezalno steno in delavnice s planinskimi vsebinami za otroke.
Med navzočimi so bili tudi planinci iz različnih društev MDO PD Zasavja. Za hrano in pijačo je bilo dobro poskrbljeno.
Za dobrodelni zabavni program so skrbeli: Ansambel Mladi Gamsi, pevec Zoran Cilenšek in Orkester harmonikarjev Bučar.
Vandrovke obiskale Sveti Jošt nad Kranjem
Avtobus nas je najprej zapeljal do Medvod, kjer je sledila obvezna kavica za zbistritev naših glav, ki so bile še malo zaspane. Potem nas je Milan seznanil s pohodom, kako bo potekal in na kaj moramo biti pozorni.
Pešpot smo začeli v kraju Čepulje, kjer nas je avtobus odložil. Hitro smo zakorakali za vodnikom Milanom. Vandrovke smo bile v večini in to 26 žensk, za popestritev pa še Andrej in Marko, ki sta vedno pripravljena pomagati. Malo po asfaltu in že smo zavili na gozdno pot. Milan je omenil, da je to najlažja pot, ampak kot sem ugotovila, je kar zahtevna, predvsem pri zadnjem vzponu. Kar precej sem sopihala v hrib. Med potjo smo si ogledovali naravo, malo so nas motile tudi gobe, a pravih ni bilo nikjer. V dolino so se že vračali jutranji gobarji s slabo bero. Jesenske cvetice so bile v manjšini, saj se vidi, da se narava počasi že pripravlja na zimo.
Končno smo dosegli vrh, prišli do koče in cerkve. Višina je 845 m in do tu gor pelje 11 označenih poti. Takoj smo si ogledali okolico, saj je bilo vreme primerno za ogled najbližjih vrhov. Jošt je hrib nad Kranjem, ki se nahaja zahodno od nekoliko nižje Šmarjetne gore. Lep pogled je na Julijske in Kamniško Savinjske Alpe, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in Jelovico.
Po kosilu je bilo potrebno priti v dolino. Rabili smo še kar eno dobro uro, saj smo se vmes tudi ustavljali. Za slovo ob koncu poti nas je malo pozdravil rahel dež.
Spet smo se naužili svežega zraka, bogatejši smo še za en hrib in lepe razglede. Zahvaljujemo se Milanu za vodenje. Imeli smo se lepo in fotografije nas bodo spominjale še dolgo časa
Vrhniški upokojenci po Italiji
Najprej vožnja do Genove, kjer smo si ogledali staro pristaniško mesto, ki se ponaša s palačo sv. Jurija, katedralo sv. Lovrenca in dvore Doževe palače. Ogled po mestu smo strnili mimo Jezusove cerkve in rojstne hiše Krištofa Kolumba. Zanimiv je bil ogled drugega največjega akvarija v Evropi s skoraj deset tisoči kvadrati površine, ki je bil zgrajen ob 500 letnici odkritja Amerike.
Odpeljali smo se čez čudovito ligurijsko obalno zaledje mimo porušenega viadukta pred Genovo proti La Speziji skozi mnogo predorov, grap in sotesk. Okolica je zelo hribovita, vendar gosto poseljena. Mimo Carare, ki je znana po ogromnih izkopih najbolj čistega belega marmorja, smo prispeli v eno izmed letovišč na obali ligurskega morja v Masso. Presenetili so nas z dobro hrano in gostoljubjem, kar pri Italijanih ni ravno v navadi.
Pisane hišice, kulinarika, italijanski vrvež, navdihujoči kotički sveta, pet slikovitih mestec, to so Cinqueterre. Zložene so med ostre klife te ligurijske obale, ki skupaj z obalo in visokimi griči spadajo v Narodni park in so del Unescove dediščine. Posebno vino, pridelano na teh strmih terasah, ribe in oljke in lepi sončni zahodi, vse to vabi turiste, ki prihajajo iz celega sveta. Pluli smo z ladjo in ogledovali strmo in divjo obalo s terasami, možnost smo imeli pokusiti kakšno specialiteto v kateri od teh petih vasic. V La Spezo smo se vrnili z vlakom, kar je najboljša povezava.
Ob povratku tretji dan smo si najprej ogledali pridelavo sira parmezana, ki se skladišči in dozoreva v nekaj deset milijonski vrednosti od dve do tri leta in šele nato je zrelo za prodajo. Sledila je degustacija in nakupi in nato ogled mestnega jedra Parme.
Mesto se ponaša z velikansko palačo, ki je bila bivališče parmskih vladarjev iz 13.stol /gradili so jo celih tristo let/. Parma je tudi mesto velikih glasbenikov; Verdija,Toscaninija in še vrsto drugih umetnikov. Parma je tudi kulinarična prestolnica Italije. Imeli smo čas za kavico in nato nadaljevali vožnje proti Mantovi.
Mantova je utrjeno mesto, obdano z jezeri. Jedro očara z renesančno predstavitvijo osrednjega trga z vojvodsko palačo, katedralo, rotundo in še kaj. Vse to smo si ogledali, imeli nekaj časa za postanek in nato vožnja proti Veneziji, ki pa je bila malo dolgočasna zaradi zastojev v prometu. Kar na naših cestah pomenijo 10 km zastoji, so tam 100 km in več, kar nam je vožnjo podaljšalo za dve uri. Pozno ponoči ali zgodaj zjutraj smo prispeli na Vrhniko.
Pohvala agenciji Kompas za organizacijo in vodniku, ki je bil z nami na poti. Že razmišljamo, kam naslednje leto.
Zimzeleni na Jezerskem
Jezersko je gorska kotlina, ledeniškega izvora, med Karavankami in Kamniško Savinjskimi Alpami z mnogimi ledeniškimi morenami.
To je raj za ljubitelje prvobitne narave z mogočnimi ostenji, pod njimi pa travnata območja Ravenske in Makekove Kočne – dveh idiličnih dolin, ki so izhodišča za prave gorske ture.
Že sam sprehod po dolini s pogledi na pobočja, porasla s skrivenčenim rastjem in skalnatimi brazdami je pravo doživetje. Ob lepem vremenu pa še pogledi na visokogorsko postojanko – Češko kočo na Spodnjih Ravneh in na Ledine ter verigo dvatisočakov. Osrednja privlačnost Jezerskega pa je umetno jezerce – Planšarsko jezero s kočo, kjer poskrbijo za razvajanje brbončic.
Tudi Zimzeleni smo se sprehodili po dolini Ravenske Kočne proti Prodom in uživali neokrnjeno naravo, do Karničarjeve gorske postojanke. Tam pa nam je zastal korak, vzeli smo si čas in se spomnili na velikega gornika, alpinista in gorskega reševalca, Dava Karničarja, ki je tragično preminil nekaj dni pred našim pohodom.
Spominjali smo se srečanj z njim in mu namenili minuto tišine.
Ker smo bili tisti dan bolj turistično naravnani, smo se sprehodili še do postaje žičnice in se nato po drugi poti vračali proti Planšarskemu jezeru, kjer nas je čakalo prijetno druženje ob okrogli obletnici naših dveh pohodnikov.
Bogato smo se založili s kalorijami, se posladkali, poslikali in nato zadovoljni krenili proti domu.
Na Jezerskem smo bili že večkrat, a vsakokrat je drugače in vedno zelo prijetno, pristno, ker Jezerjani ohranjajo divjost narave in stavbno arhitekturo, ki je podrejena vremenskim razmeram visokogorskega sveta.
