Pohod Zimzelenov na Magdalensko in Pugled goro
Na ta pohod sta nas Elica in Sonja še posebej lepo povabili, da ne bi oklevali izkoristiti lep jesenski dan za poučno in ne pretežko turo. Vodila nas je Sonja, ki nam je že med vožnjo predstavila prvi cilj – Magdalensko goro.
To je vzpetina, visoka 504 m, med Ljubljanskim barjem in zahodno Dolenjsko. Območje gore je arheološko zaščiteno, ker so že v 19. stol. prišli do najdb, ki dokazujejo obstoj železnodobne naselbine iz 5. ali 6. stol. pred našim štetjem. Grajena je bila v nivojih, na vrhu je bilo svetišče, na vznožju pa gomilno pokopališče. Takratni prebivalci so bili verjetno Iliri, bili so obrtniki, vojščaki, trgovci, povezani s svetom po jantarni in železni poti. Obdržali so se več stoletij, saj je bilo grobov v rodovnih gomilah preko 1000. Največ nam o njih povedo figuralno okrašene situle.
Arheološka izkopavanja so bila v začetku zgolj ropanje grobov, šele kasneje bolj strokovna. Žal so večino najdb pograbili tujci. Znana svastika z glavami štirih konj je bila prodana v ZDA. Grosupeljčanom je ostala le v grbu. Samo nekaj zakladov je v narodnem muzeju v Ljubljani.
Naša pot se je začela v kraju Paradišče, ob avtocesti, kjer smo v gosti megli zakorakali v hrib. Kmalu smo prebili megleno zaveso in po šumečem listju vstopili v sončen dan. Strmina ni popustila, mi pa tudi ne. Ustavili smo se šele pri panojih, ki prikazujejo zgodovinske najdbe. Pod vrhom Magdalenska gore je naša pot zašla na Križev pot in nas pripeljala do cerkve sv. Magdalene. Po počitku smo se spustili do področja gomil in si ogledali še panoje s situlami.
Pot smo nadaljevali po gozdu in lokalni cesti do vasi Slivnica, skozi Mali in Veliki Lipoglav. Vasi so lepo urejene in kmetije moderno opremljene. Krajani smatrajo vasi za predmestje Ljubljane.
Do območja partizanskih bojev na Pugledu smo prišli po mešanem gozdu. Prehodili smo ves greben do spomenika padlim borcem na vrhu, kjer se nam je odprl lep razgled preko Ljubljane do Karavank in Julijcev s Triglavom. Zgodovina se nas je tudi tu močno dotaknila. Naši pevci so spontano zapeli otožno pesem o ranjenem borcu. Prav je, da se ne pozabi!
V Grosuplju je sledil je še vesel dogodek. Naš pohodnik Karli je proslavil svojo osemdesetletnico. Tudi taka druženja starejših so smisel pohodov, kjer potrjujemo, da nismo sami in si pripadamo.
Sončki na Kraškem robu
V Ospu, kjer smo začeli s hojo, nas je razveselila Osapska reka, ki izvira v jami Grad pod Osapsko steno. Po ponedeljkovem nalivu se je namreč suha struga spremenila v deročo reko s slapiči in kaskadami, kar ni prav pogosto.
Mimo cerkve sv. Tomaža v Ospu smo se začeli vzpenjati. Po kolovozu in po stezi smo prispeli do vasi Prebeneg ob meji z Italijo in naprej do gradu Socerb in do Svete jame. Po burji bolj izpostavljenem Kraškem robu smo nadaljevali našo pot. Preden smo prispeli do plezališča nad Črnim kalom, nam je bilo že prijetno toplo, saj je burja pojenjala. Po spustu pod plezališčem smo si v vasi Črni kal pogledali poševni zvonik cerkve sv. Valentina in Benkovo hišo z letnico 1489, najstarejšo podeželsko hišo v koprski občini.
Vsi smo se strinjali, da lepo vreme še polepša pohod in nas napolni z dodatno energijo.
Barjani iz Logatca na Vrhniko
Napovedane plohe so se uresničile, ker pa je bilo za november relativno toplo in brez vetra, se dežju nismo pustili motiti.
Pot skozi gozdove iz Logatca do Vrhnike je stara dolinska cesta, brez prometa, prav primerna za hojo z dežniki. Imeli smo čas za klepet, na koncu pa je pohod popestril spust do hitro tekoče vode, ki se je kot manjša reka valila izpod stene Velikega okenca v Retovju. Ogledali smo si še ostale izvire Velike Ljubljanice v Retovju in se za konec fotografirali na rumeni preprogi listov mogočnega ginka v Verdu.
Vsi so bili mnenja, da je pohod kljub dežju uspel in da je bilo bolje, kot ostati na suhem doma.
Zimzeleni na s soncem obsijano Kokoško
Le kaj bo drugi torek v mesecu? Kar pet tednov se že nismo videli na pohodu!
Pa je prišla dobra novica iz ARSA, da bo na Primorskem sijalo soooonce. Tja bomo šli, na sonce in po razglede, na Kokoš, seveda.
Že od Postojne dalje so se naši upi potrjevali, da smo se odločili prav. Divača se je že kopala v soncu, v Lokvi smo zavili proti nekdanjemu mejnemu prehodu Lipica in veselo zakoračili po Lipiški gmajni proti našemu cilju nad vasmi Lokev, Vilenica in Lipica, na Kokoško po primorsko.
Narava se je že spravila k počitku, le posamezni listki rdečega ruja so še spominjali na žareče grme, ki jeseni krasijo kraške gmajne.
Vse je spokojno mirno, le zagreti kolesarji in tekači ter mi veselo rinemo proti vrhu hriba (674 m) in se spogledujemo s soncem. Hrib je prepreden z mnogimi potkami, mi smo izbrali kar makadamsko. Nihče ni razmišljal, da je pot speljana ob meji z Italijo, a danes to ni več pregrada, preko katere se ne sme. Po premagani poti smo bili nagrajeni še z razgledom proti Tržaškemu zalivu in s slučajno odprto planinsko kočo.
Rahel veter, ki nas je spremljal večino poti, se je umirjal, mi pa smo zavzeli najbolj osončene kotičke pri koči. Kako prijetno je bilo martinčkanje na šestnajstih stopinjah in vdihavanje pravega svežega kraškega zraka!
Še malica je bolj teknila.
Šele ko smo se vračali nazaj, smo opazili, kakšne razrite »njive« puščajo za sabo divji prašiči. Najbrž jih je na desetine in mnogo preveč, ki iščejo hrano pod zemljo.
Prekmalu smo bili pri našem oranžnem lepotcu, zato smo se še nekaj časa pogovarjali o lepo preživetem dnevu na svežem suhem zraku.
Ob povratku pa smo si v Divači privoščili še malo kofeina in teina, da bomo lažje sprejeli sivino, v katero smo se vračali.
Prednovoletno srečanje
V prijetnem ambientu knjižnice v Hrastniku smo se zbrali prostovoljci in uporabniki sodelujoči v programu Starejši za starejše ter vabljeni gostje, ki so s svojim znanjem, dejanji in razumevanjem težav starajočih, vedno pripravljeni prisluhniti našim idejam, mnenjem in potrebam.
Zahvalo, razumevanje in pripravljenost pomagati prostovoljcem in uporabnikom program Starejši za starejše je v svojem govoru poudaril tudi župan g. Marko Funkl.
V nadaljevanju pa smo obujali spomine na pomen vseh decembrskih praznikov, ki so že malo zbledeli – dan zavetnice rudarjev sv. Barbare, Miklavž, dan malih Evropejčkov - vseh Lucij in Lučk, adventi čas in Božič, dan samostojnosti in enotnosti, god sv.
Štefana ali štefanovo, god Janezov in Anžetov - šentjanževo, praznik otrok – tepežkanje in Silvestrovo.
Potovanje skozi decembrske praznike smo popestrili z odlično glasbo in petjem Zorana Cilenška, malih virtuozov Glasbene šole Hrastnik, MPZ DU Trbovlje in humorjem naše enkratne Jožice Hriberšek.
Nasmejani obrazi in prijazni pozdravi ob slovesu so povedali več kot tisoč besed.
Še vedno pa me spremlja misel: "Tudi za temi besedami so bile druge besede. Neslišne, nezaznavne besede. In za temi besedami se začne molk ..."
Zato vsem starejšim polagam na srce, da ne pustijo samoti in spominu, da premagata prijateljstvo, družabništvo, smeh ... Dovolite si z nami preživeti prijetne četrtkove urice v prostorih Mladinskega centra Hrastnik. Veseli vas bomo.
Svizci po Kosovelovi poti
Odpeljali smo se do Sežane in med vožnjo prisluhnili razlagi vodnice Sonje. Še posebej smo uživali ob njenem recitalu Kosovelovih impresivnih pesmi, v katere so vpletene značilnosti kraške pokrajine, ptica brinovka, bori …
Pohod smo pričeli po učni poti, imenovani Tabor. Ob poti so z tablicami označena značilna drevesa za to področje kot mali jesen, maklen, črni bor, robinija, hrasta cer in graden. Potrebno je poudariti, da bi bil Kras brez pogozdovanja pred stoletjem, kamnita pokrajina Veliko je ohranjenih suhozidov, tako zelo značilnih za te kraje. Opazili smo tudi malo kamnito hiško kažun, ki je dajala nekoč zavetje pastirjem.
Glede na to, da so se vremenske razmere slabšale, smo pospešili korak in kmalu prispeli do razgledne točke in uzrli naselja: Graden, Šepulje, Kreplje, Dutovlje, Križ in Tomaj, ki je bil naš cilj. Ustavili smo se le pri vhodu v 195 m globoko brezno Pri tunelu in za kratko malico. Brez uporabe dežnikov tudi ni šlo, vendar nas dež ni motil.
Oskrbnica Kosovelove domačije ga. Dragica Sosič nas je prijazno sprejela in nas seznanila z življenjem družine Kosovelovih, ki ni bilo lahko. Kljub težkim razmeram so vsi otroci študirali. Izstopal je seveda Srečko, ki bi 18. marca praznoval 115. rojstni dan, doživel pa je le 22 let. Kljub temu je v tem kratkem obdobju pustil neizbrisen pečat v slovenskem pesništvu. Prav zato je spomin nanj še vedno zelo živ in močno prisoten v kraškem okolju.
S končano, seveda obširnejšo razlago, kot je navedena, se je končala tudi naša pot. Zadovoljni, da smo zopet hodili po Krasu, med vinogradi, predvsem pa, da smo mu na nek način izrazili spoštovanje, kot velikemu pesniku Krasa.
Dobre volje, ki jo je med nami na pretek, smo se na Vrhniki razšli vsak po svojih domovih in si zaželeli vse dobro do prihodnjič.
