Predsednica društva Šola zdravja: "Dobimo se vsako jutro in telovadimo"

Mimi Šegina, 20.6.2019
Šola zdravja

Zdenka Katkič, predsednica društva Šola zdravja, tudi že naj mentorica prostovoljcev: "Na terenu smo brez odvečnega teoretiziranja dokazali, kaj se da narediti."

Naša sogovornica Zdenka Katkič, predsednica društva Šola zdravja, je prejemnica več priznanj in pohval, med njimi tudi lanskega naziva naj mentorice prostovoljcev, ki ga podeljuje Slovenska filantropija, leta 2015 pa je od Občine Domžale prejela še bronasto plaketo za prizadevno delo v Šoli zdravja.

V vas je veliko energije in želje po zdravem gibanju. Kako se spominjate svojih začetkov na rekreativni športni poti?

V osnovni šoli smo pri telesni vzgoji imeli možnost spoznavanja različnih športnih panog, od kolektivnih do individualnih športov. Pri meni se je že od nekdaj izražala potreba po druženju, zabavi in dobrem počutju. Kot otrok sem dobila veliko pozitivnih zgledov pri TVD Partizanu, Narodnem domu v Ljubljani, kjer sem bila članica deset let. Oni so mi privzgojili veselje do športa in gibanja, ki je postalo del mene. Sem živ primer, kako je prav rekreativni šport koristen za otroke: nauči jih samoorganiziranja, vcepi jim vztrajnost in disciplino. Za nas otroke je bila pomembna tudi motivacija, ker samo tisti, ki smo redno hodili k telesni vzgoji, smo lahko odšli na letovanje v Premanturo. Hvaležna sem jim za vse, kar so mi dali. Po koncu srednješolskega izobraževanja sem bila zaposlena v večjih podjetjih, kjer smo imeli možnost udeležbe pri različnih rekreativnih vadbah (igrala sem odbojko, namizni tenis, kegljala, streljala, obiskovala aerobiko oziroma kar je bilo takrat aktualno). Časi se spreminjajo in prav tako ponudba organizirane vadbe. V zasebnih podjetjih, kjer sem delala od leta 1995, teh priložnosti in možnosti ni bilo.

image
Arhiv Šole zdravja Zlatka Katkič, predsednica Šole zdravja

Ne dež, ne mraz, ne sneg nas niso ovirali

Kako je nastalo društvo Šola zdravja, ki je postalo vaš svojevrstni življenjski izziv?

Leta 2005 sem se preselila z Vrhnike v Domžale. Iskala sem različne možnosti, da bi nadaljevala razgibani način življenja. Prvič v življenju sem zaradi dvoizmenske službe imela več časa v jutranjih in dopoldanskih urah. Nekaj let sem bila članica društva Nova akropola, kjer sem obiskovala različna predavanja. Tam sem spoznala tudi Metko Šink in povabila me je na predavanje Nikolaja Grišina, ki ga je sama spoznala v Piranu. V začetku jeseni 2008 sem prvič poslušala njegovo predavanje in zelo me je navdušil s svojo vizionarsko idejo, s projektom Šola zdravja. Povabili smo Nikolaja Grišina, da nam je 7. decembra 2008 v domžalski knjižnici predstavil vaje po metodi tisoč gibov. To je bila prva priložnost za Domžalčane, da mu prisluhnemo. Dan po tem predavanju je na vadbo v Drevored 88 lip prišla skoraj polovica slušateljev. To je bilo veliko presenečenje glede na zimsko megleno jutro. Ne dež, ne mraz, ne sneg nas pozneje pri tem niso ovirali. Bolezni nas niso nadlegovale, bili smo zdravi kot dren. Všeč nam je bilo, da se dobimo vsako jutro, brez časovnih in prostorskih omejitev, da telovadimo v stiku z naravo ob Kamniški Bistrici. Redno nas je prihajalo dvanajst do sedemnajst. Prvi mesec sem vaje vodila sama, a zaradi službe nisem mogla prihajati vsak dan. Na mojo prošnjo, da si razdelimo vodenje vaj, sta se odzvali Mica Flerin in Jana Debevc. Takrat je med nami krožil na roke napisan seznam vaj, saj knjige ali kakšne primerne literature ni bilo.

"Kar delamo, delamo s srcem"
image
Miomira Šegina Sneg in mraz nista ovira.

Od kod je prišla pobuda za nastanek društva?

Pred nami so že obstajale tri skupine. Prva je nastala v Celju (februarja 2006), kjer je takrat živel Nikolaj Grišin, po poklicu nevrolog in manualni terapevt. V letu 2007 se je preselil v Piran. Tam sta z Emo Perkovič začela telovaditi na pomolu. Tretja je bila skupina v Izoli in pozneje so počasi nastajale skupine na Obali, ki sta jih skupaj krojila Ema in Nikolaj. Spomladi 2008 je na Livadi v Ljubljani začela ustanavljati skupino Jožica Černič, ki se je vaj naučila pri Emi v Piranu. Skupine so nastajale na podlagi poznanstev. Odzvali smo se na potrebo, ki je obstajala že ves čas, a je nihče ni prej zaznal. Vendar takrat še nismo bili društvo. Spomladi 2009 nas je z Občine Domžale obiskala Vera Vojska in za časopis Slamnik o nas napisala prvi članek. Takoj potem smo bili deležni vprašanj, zakaj nismo registrirani kot društvo. S tem se takrat nismo ukvarjali, ker za nas to ni bilo pomembno. Odmeven je bil tudi članek v reviji Vzajemnost, ki ga je napisala Vanda Klopčič. Na podlagi teh dveh objav so ljudje začeli prihajati iz vseh koncev občine Domžal in tudi iz sosednjih občin. Nekaj dni so telovadili z nami, nato so me prosili, naj pridem tudi k njim in jih naučim tisoč gibov. Z veseljem sem se odzvala in se vozila tja, od koder so prihajale pobude in vabila. Ker nismo vedeli, ali vaje izvajamo pravilno, smo aprila 2009 odšli z avtobusom v Piran. S piransko skupino smo preživeli prečudovit dan, ki je v nas pustil veliko pozitivnih vtisov. V Piran smo prišli znova 27. avgusta 2009, da bi se poslovili od Nikolaja Grišina, ki se je odločil vrniti v Moskvo. Prišli smo skoraj vsi iz takrat delujočih enajstih skupin. Dogodek je bil poln čustev, a je bila vsem skupna želja, da njegovo idejo nadaljujemo. Postalo je jasno, da se moramo organizirati. Do takrat sem ustanovila že šest skupin. Ker sem bila dvajset let mlajša od drugih, se je name usul plaz predlogov, da naj prevzamem in naprej vodim projekt Šola zdravja. Sebe do takrat nisem videla v tej vlogi, saj smo vsi pričakovali, da bodo glavno besedo imeli Ema Perkovič in vadeči na Obali. Takrat smo se dogovorili z Emo Perkovič in Nikolajem Grišinom, da ustanovimo društvo Šola zdravja, kar se je tudi uradno zgodilo 23. oktobra 2009. Zaradi tehničnih in logističnih zadev smo se odločili, da bo sedež društva v Domžalah.

Včasih nerazumevanje do nevladnikov

Kako bi strnili bistvo delovanja društva?

Ko sem se prvič srečala z metodo tisoč gibov, sem takoj začutila, da bi to bilo nekaj koristnega za ljudi, nekaj, kar potrebujejo za vsakdanje življenje in ohranitev zdravja. Rezultati so pokazali, da med ljudmi obstaja potreba po vadbi na prostem v neposredni bližini doma, nekaj, kar ne zahteva posebne opreme ali prevoza. Odziv ljudi mi je potem dal pogum in vztrajnost, da idejo in delo nadaljujem. Ljudje se radi gibljejo, ne da bi tekmovali ali se sramovali napačnih korakov. Pomembno je, da vaditeljica s svojim primerom pokaže pravilen postopek oziroma izvedbo, potem pa se vsak sam usklajuje in poskuša narediti vajo najbolje kot lahko. Ljudje iz lokalnega okolja so bili pomemben faktor, ki je prispeval k širjenju članstva društva, saj takrat nismo imeli nobenih sredstev, da bi jih vložili v reklame ali medijske kampanje. Danes pa naši člani vračajo ta dolg svojemu lokalnemu okolju in se prek Šole zdravja udeležujejo raznih prireditev ali jih celo organizirajo. Ta pretok idej in akcij med posamezniki in družbo je velikega pomena za uravnoteženo in človeku prijazno življenje. Kar neverjetno je, ko se zdaj spominjam začetkov, kako težko je bilo ljudi pripraviti za jutranjo vadbo. Zato smo danes toliko bolj ponosni, da se je društvo Šola zdravja tako lepo prijelo v Sloveniji in se še širi v smislu naše ideje - z vadbo priti v vsako vas, kraj, občino. Kar bi rada izpostavila, je stalno izobraževanje naših vaditeljic. Zdi se mi pomembno, da se znanje neprestano izpopolnjuje in nadgrajuje.

Kaj bi rekli o odnosu uradnih ustanov do delovanja društva?

Včasih je odnos uradnih ustanov do nevladnih organizacij nerazumevajoč, kdaj poskušajo zmanjšati pomen naših dosežkov, a tega, da tisto, kar delamo, delamo s srcem, nam ne morejo vzeti. Mi smo na terenu dokazali, kaj se da narediti, brez odvečnega teoretiziranja in strokovnjakov, ki jim pogosto manjka praktičnosti in odločnosti, da svoje znanje prenesejo v prakso. Želimo si skupnega sodelovanja in povezovanja, da v tem, kar počnemo, vsak odigra svojo vlogo. Smo kot deli skupne slike, mozaika in največ lahko dosežemo v skupnem delovanju. Tega si v prihodnje najbolj želim.

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku