#ProjektVida. Ali vidimo starejše v brezizhodni situaciji: "Pozabil sem, kako je sanjati"

DR, 9.10.2019
Andrej Petelinšek

V sodelovanju z društvom Humanitarček objavljamo življenjske zgodbe starostnikov, ki so se znašli na robu družbe, težko preživijo in za katere društvo organizira projekt pomoči, pri katerem lahko sodelujete.

S projektom Vida želimo dati glas in upanje 36.899 upokojencem, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 300 evrov. Trinajstega novembra, na mednarodni dan prijaznosti, bo mogoče kupiti Paket toplega obroka. Vseboval bo USB-ključ z avtorsko glasbo, lastnoročni izdelek starostnikov in lepo sporočilo. Z njegovim nakupom boste za deset evrov pomoči potrebnim zagotovili tri tople obroke. Nakup bo možen od 13. novembra v Galeriji kreativnih, Gosposka ulica 5, od 10. do 19. ure. V nadaljevanju objavljamo prvi dve zgodbi iz društva Humanitarček. To se med drugim posveča brezdomcem in ostarelim, ki so se znašli na robu družbe. Teh ljudi nemalokrat ne vidimo in ne slišimo, zato jim tukaj dajemo glas, da se sliši o njih, z nakupom paketa pa jim pomagamo.

"Saj se boš znašel, s sto evri"

"Bil sem delavec na kmetiji, na kateri so delali že moja mati. Od rojstva sem živel na tej kmetiji pri starejšem gospodarju in mu pomagal. Nič mi ni bilo težko. Kosil sem travo, rezal živo mejo, grabil, pobiral jabolka, molzel živino, pomagal pri kolinah, obdeloval njivo. Na zimo leta 2000 je gospodarja napadel pljučni rak in februarja je postal zelo slab. Jaz sem poklical rešilca in šel v bolnišnico z njim. Vsak dan sem se vozil z avtobusom 40 minut, da sem ga obiskal v bolnišnici, mu prinesel kak priboljšek s kmetije. Prav tako sem poklical njegovega sina, ko je gospodarja vzelo nebo. Še isti teden me je gospodarjev sin čez noč vrgel s kmetije, ker jo je začel prodajati. Vse je šlo, živali, orodje. Odpeljal me je v mesto, češ da se bom 'že znašel', s sto evri. Ustavil je na avtobusni. Tako sem ostal sam na ulici mesta, kamor smo hodili samo enkrat na mesec z avtobusom v trgovino. Vse moje reči so bile v eni potovalki. In v enem tednu sem izgubil gospodarja, prijatelja, delo in dom. V mestu nas, kmetov, ne marajo. Nihče me ni potreboval, dela nisem dobil, ker uradno nisem imel izkušenj. Denar je skopnel, več pa nisem imel. Ko sem iskal prostor na klopci v parku, sem srečal 'fante'. Ob litru so mi pokazali, kako ne zmrzniti, kam iti jest, kje je zavetišče. Pa tudi alkohol so mi ponudili. Tako sem postal brezdomec za nekaj let. Potem sem si našel sobico, da sem imel dom. Zdaj sem pač penzionist. Ampak kaj, ko je težko preživeti z manj kot štiristo evri na mesec. Vse mi požrejo elektrika, komunala, voda. Ne morem si več gojiti solate pa paradižnika. V lončku mi v sobici nič ne zraste, v trgovini pa je drago. Na koncu sem še zbolel. Zdravniki so rekli, da imam slaba pljuča, visok pritisk in slabe žile. Nimam pa raka, kar je dobro.

Zdravnik je rekel, da čisto sama ne bom mogla več živeti. Ampak kaj pa bom?

Ime mi je Tone, po 19 letih sem to še vedno. Še vedno si želim delati, a pri 66 letih nisem več primeren za delo. In zdaj me sprašujete po sanjah? Jaz sem že pozabil, kako je sanjati. "

"Boljše, da še ostanem v bolnišnici"

Sem Jožica, rojena sem leta 1939. Po poklicu sem gospodinja, če je to sploh poklic. Že stara mati so nam zmeraj govorili, da je to naloga ženske. Da ne bodo bratje in oče lačni, preden odidejo zjutraj na delo, in da jih bo čakalo kosilo, ko se vrnejo. Oni so morali biti siti, četudi je za nas kdaj zmanjkalo mesa. Imeti so morali čisto hišo pa zlikano obleko, očiščene čevlje in ni smelo biti nesnage po dvorišču. Tako sem lepo skrbela za domače in kasneje enako za svojega moža. Otrok nisva nikoli imela, saj je bilo okoli zmeraj ogromno sosedovih. Mož je bil priden, delaven, prvi v službi in zadnji doma, da sva odkupila hiško. Delal je v Tamu do konca, nato pa dobil zelo skromno pokojnino. Takrat sva imela še vrt in nekaj sadja, da je hodil ob vikendih kaj na tržnico prodajat. Pa so potem spremenili tudi to in sva dala več za papirje, kot sva prodala. Takrat je mož že imel precej bolna jetra, ampak sem bila vesela, da sem ga imela več doma. Le dve leti po tem, ko se je upokojil, ga je bolezen premagala. Ostala sem čisto sama. Komaj sem plačala pogreb, venec pa so mi pomagali kupiti sosedje. Res sem želela, da bi imel lepega in velikega za slovo. Nečaki imajo že vsi svoje družine in so razseljeni po celi Sloveniji, sosedje so prodali hiše, ki so zdaj vikendi. Po možu sem dobila skromno pokojnino, zato mi je po navadi zmanjka že kakih deset dni pred novim mesecem. Pa sem zelo varčna. Vrta več ne zmorem obdelovati, jem bolj testenine. Te skuhaš hitro in še poceni so. Ne morem popraviti oken v hiši. Pozimi mi stalno piha, zato sem staknila še revmo. Plačati moram še nekaj položnic za lansko kurjavo, tako da ne vem, ali mi bodo letos sploh še dovolili kuriti. Občasno prihranim kakšnih pet evrov, da dam nekaj sosedi, ki mi občasno pomaga kaj pospraviti ali pomiti tla. Noge me ne nesejo več, tako da niti v trgovino več ne zmorem. Zdaj, ko sem si zlomila kolk, so mi odkrili še težave s črevesjem. Ne vem, kaj bo z mano. Zdravnik je rekel, da čisto sama ne bom mogla več živeti. Ampak kaj pa bom? Za dom nimam denarja, niti tam ni prostora. Pomoč na domu pa je draga, vsaj šest evrov na uro, pa še čaka se na njo. Mogoče je boljše, da še ostanem v bolnišnici, tako sem vsaj rešena pred zimo. Pa še najem se. In to trikrat na dan."

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku