Predstava Starci: Staranje je proces, v katerem se nahajamo vsi
Predstava Starci je rezultat enoletnega raziskovanja položaja starostnikov v Sloveniji, ki sta jo režiserja Hana Vodeb in Tin Grabnar ustvarila v sklopu triletnega rezidenčnega programa v Gledališču Glej ter v koprodukciji z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.
Mlada režiserja Tin Grabnar in Hana Vodeb sta starost ter staranje postavila v središče svojega gledališkega premisleka in ustvarila predstavo, ki nosi močno sporočilnost, še posebej če jo gledamo s srcem. V njej nastopa sedem upokojencev, ki po večini niso imeli odrskih izkušenj, a so se iz zanimanja odzvali povabilu mladih ustvarjalcev in skozi proces priprave avtorskih besedil v predstavi razkrili svoje intimne poglede na staranje.
Kako sta se gledališki režiser in sociologinja znašla skupaj v umetniškem projektu s starostniki?
Hana: V gledališču so me povezali s Tinom, ker sem se kot sociologinja in raziskovalka že veliko ukvarjala z domovi upokojencev. Starostnikom sem brala zgodbe, opravljala standardizirane raziskave in snemala umetniške video posnetke. Tin se je želel ukvarjati s starostniki in starostjo ter v domovih za starejše organizirati umetniško-terapevtske delavnice. V procesu priprave na projekt je obiskoval devet domov po Sloveniji in v tem času sva se veliko pogovarjala ter na ta načina odkrila, da naju druži enak pogled na ustvarjanje predstave.
Tin: Vsak od naju je k temi pristopil s svojim pogledom in vizijo, ki so se lepo združili. Najino sodelovanje se je izkazalo za zelo konstruktvno in veliko sva se naučila drug od drugega. Staranje se nam je zdela relevantna tema za gledališko obravnavo, ker oder vidimo kot prostor, kjer se lahko odpirajo neke pereče in relevantne družbene teme. S to predstavo smo želeli pogledali na starost z družbenega vidika in hkrati prikazati intimno doživljanje tretjega življenjskega obdobja skozi lastne izkušnje nastopajočih. Naša družba veliko pozornosti namenja položaju mladih in polaga prihodnost pretežno na njihova pleča, kar je sicer krasno. Vendar po drugi strani pozabljamo na vse številčnejšo generacijo starostnikov, ki so zaznamovani s tem, da so potisnjeni ob rob.
Oba sta še mlada. Kako to, da vaju je sploh pritegnilo k sodelovanju s starostniki in raziskovanju staranja?
Tin: V mislih sem imel gledališki dogodek, ker me fascinira avtentičnost ljudi brez gledališke izobrazbe, hkrati pa me vznemirja, kako voditi skozi gledališki proces tako skupino, ki ni vešča odrskega nastopanja in igralskih tehnik. To je bil osnovni vzgib. Staranje pa je v prvi vrsti proces, v katerem se nahajamo vsi in nihče se mu ne more izogniti.
Hana: Starost je fenomen, ki nam je vsem skupen, ne glede na socialne in kulturne razlike. Vsak od nas se v neki točki kdaj uzre v starega človeka in vpraša, kako bo videti njegova starost. Mene so od nekdaj zanimali takšni obči fenomeni, do katerih lahko pristopim s svojimi umetniškimi orodji. Vsak od nas se verjetno v nekem trenutku zazre v starega človeka in uzre stisko ali veselje, in se vpraša, kakšen bo sam, ko bo star.
Tin: Hkrati se mi zdi, da pojem staranja odpira široko tematsko polje, ki je v naši družbi zelo relevantno. To se je pokazalo že po neverjetnem odzivu prijav na naš projekt, saj smo v v roku prvih treh ur prejeli kar deset prijav, ter po vseh pozitivnih odzivih javnosti in medijev na predstavo.
Do kakšnih spoznanj sta prišla v procesu raziskovanja starosti in prek dela s starostniki?
Hana: Najbolj ključna ugotovitev po obisku vseh domov je ta, da imajo starejši občutek, da jih nihče ne želi poslušati. Torej, da njihove zgodbe niso pomembne, zato zanje ljudje nimajo časa. Kar je razumljivo, saj če vsak ozre okoli sebe, lahko opazi, da v splošnem ljudje veliko delamo in se prek dela dokazujemo. Zdi se, da je najbolj vreden človek ta, ki pravi, da ves čas dela. Odnos do starosti se odraža pri vseh generacijah in če je naš odnos odklonilen, se bo enak pogled na starost razširil med mlajše generacije. Večino starostnikov v domu je do solz ganilo spoznanje, da smo prišli k njim z namenom, da poslušamo njihove zgodbe.
Tin: Druga pomembna ugotovitev je bila tudi potreba nastopajočih po tem, da delijo svoje stiske. S predstavo so na odru dobili možnost, da izrazijo svoje največje strahove, kot so strah pred nepokretnostjo, hiranjem, izgubo spomina, minljivostjo in soočenjem s smrtjo. Ti strahovi pa niso samo njihovi, temveč so obče relevantni.
Hana: Ob tem sva predvsem lahko ugotovila, da si starostniki želijo sporočati svoje življenjske izkušnje in lekcije. Kot pravi naša igralska zasedba, »vse ladje so že potopljene«. Pomirjeni so s seboj in imajo sporočilo za mlajše generacije, kar je v naši družbi spregledano. Na Japonskem ni tako, ker v starostnikih vidijo modrost, pri nas pa je ta vrednosta potisnjena na rob družbe. Japonci upokojencem celo plačujejo, da še po upokojitvi lahko predajajo znanja v svoji obrti.
Kako je bilo šest mesecev ustvarjati predstavo s "Starci"?
Tin: V gledališkem smislu je bilo fascinantno delati z njimi, predvsem zaradi zmožnosti popolne prisotnosti v trenutku in avtentičnosti, ki smo jo negovali znotraj skupine in jo prenesli na oder. Dobil sem občutek, da se v tem življenjskem obdobju človek ne potrebuje več dokazovati drugim ter zato lahko k takemu projektu pristopi sproščeno, odprto in brezkompromisno.
Hana: Prvotno idejo, da bi v predstavo vključila večje število nastopajočih sva zamenjala z odločitvijo, da na odru ostane ekipa sedmih ljudi, ki so v pol leta ustvarili zaupno in varno skupnost. Med njimi so vzniknile zelo lepe vrednote, ki jih med mladimi ne srečujemo več tako pogosto. Kot ljudje se znajo med seboj spoštovati, si namenjati lepe in spodbudne besede. Niso več usmerjeni samo v skupen cilj, temveč je bistvenejšega pomena zanje druženje v danem trenutku. Naša skupna odločitev je bila, da pripravimo predstavo, ki se bo dotaknila ljudi in jo bodo lahko gledali s srcem.
Tin, vi kot pomembno informacijo izpostavljate to, da sta se s Hano projekta lotila na enak način, kot bi se ga s profesionalnimi igralci.
Tin: Gledališki postopki in razmišljanje niso bili nič drugačni, kot če bi delali s profesionalnimi igralci. Vendar pa se nismo ukvarjali z nekimi igralskimi tehnikami in poskušali nastopajoče potisniti v polje, kjer se ne bi počutili prijetno. S Hano sva želela na odru ustvariti astmosfero, ki podpira nastopajoče pri njihovi ranljivosti in avtentičnosti.
Hana: Namerno sva jih poskušala obvarovati preda zunanjim pogledom, da se ne bi ukvarjali s tem, kako bodo videti na odru, ker to ni pomembno. Poudarek je bil na iskrenem opravljanju svoje naloge na odru in tako so tudi postavljeni prizori.
Tin: Kar pomeni, da na odru nastopajo v neki igralski vlogi ali predstavljajo nek lik, temveč ima vsak v predstavi določeno nalogo, ki jo izvaja na odru.
Hana: Med pripravami na predstavo se je pokazalo, kako veliko povezovalno moč ima umetniško ustvarjanje. V besedila, ki so improvizirana na odru, so prenesli svoj notranji monolog in ti razkrivajo določene strahove, ki so se pokazali skozi proces priprave. Lahko so jih delili s skupino, v kateri se počutijo varne in sprejete, zato večkrat pravijo, da je bil celoten proces kot psihoterapija.
Kako se je vama s to predstavo spremenil osebni pogled na staranje in starostnike?
Tin: Vse te teme, ki so v njih živo prisotne, so se tudi mene dotaknile na enak način. Ena od nastopajočih na odru razpira občutek, da se ne čuti v koraku z napredkom razvoja tehnologije. Tudi sam pri svojih 26 letih še vedno doživljam enak občutek, ko opazujem mlajše generacije, ki so popolnoma računalniško pismeni. Zanimivo je, kako se nekatere teme, s katerimi se ukvarjajo starostniki, tičejo nas vseh.
Hana: Eden od naših Starcev je izrekel zanimivo misel o naju s Tinom: »Onadva sta morala biti zelo potrpežljiva, ker smo mi že stari, onadva pa še ne vesta, kako je biti star«. Vendar se meni ni zdelo, da bi bila kaj bolj potrpežljiva z njimi, ker sem sprejela zavestno odločitev o sodelovanju v projektu. Vendar če sem čisto iskrena in konkretna, se je nekaj res spremenilo, in sicer na začetku, ko ljudi sprejmemo pod okrilje nekega procesa, imamo pogosto občutek, da jih moramo pokroviteljsko zavarovati in smo z njimi bolj previdni. V tem procesu se je izkazalo, da ni potrebe po tem, ker so ti ljudje prestali že vse v življenju in ga razumejo veliko bolje od mlajših ljudi.
Natančen spored predstav najdete na spletni strani Gledališča Glej (www.glej.si).
Gledališče Glej je najstarejše neodvisno avtorsko gledališče pri nas, saj bodo v naslednjem letu praznovali 50-letnico. Spodbujajo predvsem delo mladih avtorjev ter raziskave novih gledaliških razsežnosti.
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.
