Risbe in slike Ludvika Vrečiča
Iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota bo v dneh od 31. januarja do 28. marca letos na ogled razstava del Ludvika Vrečiča v čast stote obletnice združitve Prekmurja z matičnim narodom.
Ludvik Vrečič (1900 – 1945) je bil prvi akademsko šolan likovni umetnik iz Prekmurja in najstarejši predstavnik tako imenovane prve prekmurske likovne četverice. Vanjo se poleg njega vključuje še slikarja Karla Jakoba (1908 – 1981) in Lajčija Pandurja (1913 – 1973) ter kiparja Ferija Küharja (1916 – 1945). Ludvik Vrečič je večino svoje kratke življenjske poti (leta 1945 ga je na Madžarskem v prepiru ustrelil ruski vojak) preživel v Budimpešti, a se je v domačo prekmursko pokrajino pogosto vračal ter jo na svojih delih pogosto upodobil.
Razstava Vrečičevih del v Galeriji Murska Sobota nastaja v sodelovanju s kolegi iz Pomurskega muzeja Murska Sobota in predstavlja dopolnitev razstave Vrečičevih del iz muzejske stalne zbirke, ki bo prikazala njegova slikarska dela in dela na papirju. V Galeriji Murska Sobota bo tako prvič na ogled 50 Vrečičevih del na papirju. Po številčnosti izstopajo portreti, sledijo prekmurski pejsaži in žanrski prizori.
Z razstavo želijo osvetliti in v celoti razstaviti bogat fundus Vrečičevih del iz stalne zbirke Pomurskega muzeja in Galerije Murska Sobota ter izpostaviti pomen začetkov likovne tradicije Pomurja, ki se v prvi polovici 20. stoletja vzpostavi ravno z Vrečičem in omenjeno četverico ter v začetku sedemdesetih nadaljuje s skupino DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič) in nato z odlično generacijo mlajših umetnikov, ki so na likovno prizorišče vstopili v osemdesetih in devetdesetih.
Ob razstavi bo izšel tudi katalog s spremnima besediloma kustodinj Tamare Andrejek in Irme Brodnjak, vključeval bo obsežen kataloški del z barvnimi reprodukcijami vseh Vrečičevih del iz stalnih zbirk Galerije Murska Sobota in Pomurskega muzeja. Kustos razstave je Irma Brodnjak, ki je tudi avtorica zapisa o umetniku Ludviku Vrečiču.
Sončki od Vanganelskega jezera do Marezig
Po stezi smo se povzpeli na pregrado na Bavškem potoku, ki je ustvarila Vanganelsko jezero in se sprehodili ob mirni jezerski gladini, kjer je ribič raztovarjal pribor, mi pa smo krenili navzgor skozi istrski gozd v smeri današnjega cilja. V tem letnem času je ruj že počasi odcvetal, gozd je dišal po borovcih in vlagi preteklega deževja, steza pa se je postopno dvigala v strmino do makadamske poti in med oljčne nasade s pogledom na gričevnat svet proti Pomjanu in Šmarju.
V sparini junijskega dne smo po kolovozu prišli med prve hiše v Marezigah in posedli pod drevesa v parku sredi vasi ter osupnili ob pogledu na Koprski zaliv od Kopra do Debelega rtiča in na številne vasi in kraje v koprskem zaledju. Na obali jugozahodnega morja so se slutili obrisi hiš italijanskega Gradeža, za Dekani desno pa smo prepoznali Tinjan. Rahel veter nas je hladil, ko smo vsak na svojem koščku klopce ali škarpe, vsak na svoj način doživljali razgled s tega roba Slovenske Istre, ki je lahko za trenutek ustavil čas in ga za hip pomaknil nazaj v morje spomina. Tihi pogovori, smeh in malica pa sonce in morje v daljavi.
Razen dveh kolesarjev ljudi ni bilo videti, urejenost kraja pa je pripovedovala zgodbo o soncu in vinu ter o marljivosti domačinov, saj so vrtovi obdelani, ob robih pa cveti sivka in posamezna granatna jabolka. Dišalo je po pokošenih travah, pobočja pod vasjo pa so bila posuta s številnimi vinogradi, zato ne čudi, da so si v parku v Marezigah zgradili vinsko fontano. Počasi smo se odpravili proti dolini ter pod Vanganelskim jezerom še enkrat prečili Bavški potok in se mimo vinogradov čez kamniti, z grmičevjem porasli travnat svet spustili mimo prvih hiš nazaj v Vanganel.
Ob svežini sokov in kavice smo počakali avtobus, veseli, da tudi tokrat muhastemu junijskemu vremenu ni uspelo, da bi nas prikrajšal za izlet.
Vzpon na Veliki vrh in Veliko Zelenico
Naša šoferka Urška nas je peljala skozi Mozirje, Luče, Podvolovjek, do parkirišča na planini Ravne (1500 m).
Malo smo poklepetali s planšarjem pred planšarsko kočo, potem pa smo odšli po stezi, ki vodi čez Zeleno trato. Steza je vodila po pobočju Dleskovške planote, čez sedelce med Dleskovcem in Smrekovcem, skozi več manjših dolinic in mimo obeležja NOB. Sledil je vzpon skozi ruševje in prišli smo na sedlo Zelene trate (1840 m).
Od tu naprej je bila pot kamnita, gruščasta in ob njej veliko vrtač. V nekaterih je bil še sneg. Pot se je vse bolj vzpenjala in preko skal smo si pomagali z rokami. Med potjo smo občudovali gorsko cvetje, ki ga je ta čas veliko.
Sledil je vzpon na sedlo med Velikim vrhom in Veliko Zelenico. Najprej smo se povzpeli na Veliki vrh (2110 m), ki se nahaja v osrednjem delu Dleskovške planote. Prvi so se povzpeli gor v dveh urah in pol. Na vrhu smo uživali v lepih razgledih po okoliških vrhovih. Najbolj je izstopala Ojstrica, ki smo jo že osvojili. Žigosali smo dnevnike in imeli malico, ki nam je zelo teknila.
Potem smo se spustili nazaj na sedlo in se po travnatem in cvetočem pobočju povzpeli v 15 minutah na Veliko Zelenico (2114 m), ki je najvišji vrh Dleskovške planote. Obstali smo pred 1000 metrskim prepadom nad Robanovim kotom. Velika Zelenica je v tem času čudovit gorski travnik z nešteto cvetja, tudi murke že cvetijo. Toliko plahtice in ranjaka še nismo videli.
Vrnili smo se na sedlo, obšli Veliki vrh in sestopali v smeri Moličke planine in Korošice. Pot je bila zelo kamnita in gruščasta, vodila je tudi skozi ruševje. Hodili smo počasi in previdno. Lep pogled smo imeli na Moličko planino, kjer stoji kapelica in Kocbekovo zavetišče pod Ojstrico.
Prišli smo na sedlo Prag (1900 m), kjer je razpotje: desno za Moličko planino, Ojstrico in Korošico, levo pa za planino Podvežak. Šli smo proti planini Podvežak. Pot je zelo razgibana, polna krajših spustov in vzponov. Šli smo pod pobočjem Tolstega vrha in se ustavili pri Inkretovem studencu, kjer smo se oskrbeli z vodo. Ko smo prišli iz gozda, je bila pred nami planina Podvežak. Pri pastirski koči (1564 m) smo imeli daljši postanek. Z Velike Zelenice do planine Podvežak smo hodili skoraj dve uri.
Od tam do parkirišča (1500 m) smo prišli v desetih minutah.
Zimzeleni na Pokljuki
Vitke in visoke smreke so prave lepotice, ki pokrivajo velik del planote. Ponekod pa se za temnimi smrekovimi sestoji prikažejo pastirske planine z enostavnimi lesenimi kočami, kjer se v poletnih mesecih pase živina. Čez planoto je speljanih veliko gozdarskih cest, po katerih se da lagodno sprehajati, pa tudi zaiti. Vse to ponuja Pokljuka.
Krenili smo proti planini Zajavornik (na zemljevidih Javornik) in zadihali s polnimi pljuči. Malo pred planino smo na predelu, ki ga je uničil vetrolom, pomagali iskalki ključev pregnati skrb, ker smo jih našli mi in spravili. Že od daleč smo ugotovili, da nekaj išče. Zelo vesela se nam je zahvaljevala in razložila, kaj se je na tem delu zgodilo z gozdom, ki ga ni več.
Še klanček po pekočem soncu in že smo bili na prostrani planini Zajavornik, od koder se je odprl pogled na verigo gora od Viševnika do Debele peči. Nekaj pastirskih hišk je spremenjenih v vikende, a planina je živa. Pohodnikom v sirarni postrežejo z okusnim kislim mlekom, pa tudi s sirom.
Kmalu smo prišli na makadamsko cesto, ki pelje proti spomeniku Pri rupah ali Mrzlemu studencu. Zavili smo proti območju Pri rupah in občudovali bogate smrekove gozdove, ki vabijo tudi iskalce gob in borovnic. Dovolj časa je bilo za izmenjavo mnenj o praznovanju 15 letnice delovanja skupine.
Kmalu smo bili pri partizanskem spomeniku, od koder je najbližji pristop do Blejske koče in si privoščili počitek v hladni senci.
Prav takrat je prikolesarila skupina otrok, pravih dobro opremljenih kolesarjev z dvema vodnikoma. Postavili smo se v špalir in jih pozdravili z glasnim spodbujanjem in ploskanjem. Doživetje za njih in za nas.
Lahko bi nadaljevali do Rudnega polja, a smo se odločili za levo krajšo pot, do Rudne doline in glavne ceste, kjer nas je počakal naš zvesti Miha s svojim oranžnim lepotcem.
Zatrnik pa je točka, ki se ji nismo mogli odreči. Tu smo se odžejali, ohladili in najedli.
Zadovoljni, da se nismo pregreli, smo si zaželeli prijetne počitnice in veselo snidenje na prvem jesenskem pohodu.
Vsem pohodnicam in pohodnikom želimo še naprej veliko užitkov ob druženjih in varen korak, koder koli bodo hodili.
Pohod do slapa Kobilji curek
Iz Litije smo se odpeljali proti Ljubljani, potem pa skozi Pijavo Gorico, Turjak, Rašico, Dolščaki, do vasice Rob. V okrepčevalnici Škrabec nas je sprejela vodička Metka iz Parnasa - Zavoda za kulturo in turizem Velike Lašče.
Najprej nam je povedala, da se nahajamo v Mišji dolini, ki poteka od Jerina do Štefina. Potem nas je vodila mimo nekdanje vaške vage in kovačije. Po cesti Rob - Predgozd smo šli mimo lesnega obrata, kjer smo si ogledali staro parno žago. Kmalu smo prišli do sotočja Robarice in potoka Kobilji curek. Tam stoji tabla, ki označuje, da je do slapa Kobilji curek samo 1500 m. Hodili smo po gozdni cesti. To je geološka pot, kjer se na kratkih razdaljah menjavajo različne kamnine, ki se razlikujejo po nastanku, sestavi, strukturi in drugih lastnostih. Vse so nastale v mezozoiku. Ogledi so zanimivo predstavljeni na desetih kontrolnih točkah, vmes pa so informativne table. Na poti si lahko pomagamo s tiskanim vodnikom Po čem hodimo v Robu? Še bolje pa je, če je z nami vodič.
Najprej smo si ogledali peščenjak, potem smo po mostičku prečkali potok in šli po stezi do spomenika talcev. Tam so pokopani vaščani Osredka in Cente. V bližini smo si ogledali meander. Vrnili smo se na cesto in se ustavili pri kamnini tuf, ki je vulkanska kamnina. Vodička Metka nam je pokazala tudi črn plastnat apnenec in svetlo siv neplastnat apnenec. Na nahajališču zelo majhnih fosilnih školjk smo si školjke ogledali s pomočjo lupe.
Potem smo prišli do pešpoti ob rimskih obrambnih zidovih ali Claustra Alpium Iuliarum (zapora Julijskih Alp). Danes so zapore vidne kot z drevesi porasli grebeni. Metka nam je pokazala, kje je stal obrambni stolp in rekonstrukcijo obrambnega zidu. Tudi kamnino dolomit smo si ogledali.
Nazadnje smo prišli v gozdni rezervat Kobilji curek. Po ozki a dobro uhojeni stezi smo plezali preko podrtih debel dreves, da smo si lahko ogledali najdaljši slap na Dolenjskem, Kobilji curek. Slap ima dve stopnji, vsaka je visoka 15 m. Pada preko apnenčastega skalnega roba, ki je nastal ob prelomu. Ob vznožju slapa je kamnina lehnjak.
Ko smo se vračali po isti poti skozi gozd, smo spotoma nabrali nekaj jurčkov. Hoja je bila prijetna, ker smo hodili v senci dreves. Vrnili smo se do Okrepčevalnice Škrabec, kjer smo imeli naročeno kosilo.
Barjani na Poldanovec - razglednik trnovskega gozda
In kje je ta kraj? Z Vrhnike, nas je pot vodila proti Predmeji in Lokvam na Poldanovec, ki se nahaja v Govcih na severnem robu Trnovske planote. Govci se strmo dvigajo nad dolino Gorenje Trebuše. Poldanovec obkrožajo Mojski vrh, Veliki Bukovec in Veliki Češevnik, ki se spustijo v kotanjo Mojske Drage.
Izhodišče za nas so bile Lokve (1060 m). Po makadamski poti, v hladu Trnovskega gozda, smo se namenili proti Poldanovcu. Po rahlem spustu nas je pot pripeljala do lepo označenega križišča ob katerem se nahaja tabla z orisom poti. Skozi krošnje dreves se odpre pogled nanj, vendar samega vrha nismo dosegli zaradi varnosti pohodnikov. Kljub temu smo uživali v hladu gozda in opojno dišečega bezga, ki je tu nekoliko kasneje razbohotil svoje cvetove. Ob poti smo zaznali še številne prelepe cvetove rastlin kot so srebrenka, repuš, lučnik, gadovec, kresničevje, lepki osat in še marsikaj.
Pot smo opravili skupaj z našimi vodniki: Sonjo, Milanom, Jožetom ter seveda Frenkom, ki je bil danes naš glavni vodnik. Zahvalili smo se jim, za njihov trud. Velika je njihova odgovornost. Veseli smo, da skupaj z njimi pišemo te prelepe zgodbe s pohodov. Vsak po svoje nam pričara zanimive pohode. Res vsakemu posebej HVALA za požrtvovalnost.
Zelo radi se udeležujemo pohodov. To priča tudi vedno veliko število udeležencev. Prav tako pa k temu pripomorejo Metka, Nada, Stane, Franci in še kdo bi se našel, ki poskrbijo za nas, da potekajo stvari kot morajo. Stane nas vsakič razveseli s kratkim filmom. V svoj objektiv zazna trenutke, ki jih ostali še ne opazimo.
Hvala tudi našim današnjim slavljenkam Sonji, Metki in Valeriji za dobrote izpod njihovih čudežnih rok.
Lep počitniški pozdrav Barjanom, ostalim pohodnikom in našim vodnikom. Uživajte, naredite si poletje brezskrbno in veselo.
