Upokojena fotografinja: Za svoj 70. rojstni dan je delala celo noč
Tatjana Jelušič, Mariborčanom bolj znana kot Foto Tatjana, ima že dolg delovni staž. Pred dvanajstimi leti se je uradno upokojila, a še vedno pomaga hčerki, ki nadaljuje družinsko tradicijo. "Šele zdaj uživam v fotografiranju," pravi.
Ko sem vas opazovala na maturantskem plesu II. gimnazije, nisem mogla verjeti, da ste od sedmih zvečer do skoraj treh zjutraj fotografirali. Niste več rosno mladi. Kako to zmorete?
"Ker to rada počnem - že vse življenje."
Niste bili nič utrujeni?
"Ta dan sem imela 70. rojstni dan in jaz bi zjutraj lahko še plesala, če mi ne bi bilo malce nerodno. (Smeh.) Sem in bom ostala veseljak. Ko sem še imela studio, sem običajno vsak dan delala od osmih zjutraj do sedmih zvečer."
Kdaj ste začeli delati?
"Pri 14 letih. Po osnovni šoli sem odšla v fotografsko šolo v Ljubljano, ker te takrat v Mariboru še ni bilo. S 17 leti pa sem bila že pomočnica v fotografskem studiu svojih staršev. Fotografiranje je v naši družini že tradicija, predvsem po mamini strani. Vsi trije njeni bratje so bili odlični fotografi. V Mariboru so imeli Foto Pohorje, ki se ga starejši Mariborčani še spomnijo. Tudi moja mama je delala do 80. leta."
Čeprav ste že upokojeni, še delate.
"Do obdobja pred tremi leti ni bilo s tem nobenih težav. Potem so delo upokojencem začeli omejevati. Če si kot obrtnik delal, se ti je lahko zgodilo, da si ostal brez pokojnine. Takrat sem se odločila, da bo najbolje, če studio prevzame hčerka, ki je že bila del našega družinskega podjetja. Vmes so prišle še moje zdravstvene težave, a sem se postavila na noge in zdaj ji lahko spet pomagam. Z možem sva oba prokurista v podjetju in pomagava le pri večjih projektih."
Če imaš delo rad in si zdrav, leta niso pomembna
Po novem dvojni status naj ne bi bil več sporen. Upokojeni obrtniki in podjetniki bi lahko delali tudi po upokojitvi, brez strahu, da bodo ostali brez pokojnine. Je to dobra rešitev?
"Seveda, a zdaj sem jaz že prestara. (Smeh.) Za druge pa se mi zdi prav, da imajo možnost delati tudi po upokojitvi. Velika napaka je bila, da se je delo obrtnikom po upokojitvi omejevalo. Veste, v starem sistemu, še v času Jugoslavije, ni bilo tako. Delal si lahko brez omejitev, kakor dolgo si želel. Po 70. letu si bil upravičen celo do olajšav pri dajatvah. Na Partizanski cesti v Mariboru je bil tudi Foto Ela in spomnim se, da je bila gospa stara že 86 let in je še delala. Bila je odlična fotografinja. Če ima človek svoje delo rad in je zdrav, leta niso ovira."
Vendar govoriva o ne povsem običajnem poklicu. Mora te navdušiti, samo žilica, talent, verjetno ni dovolj?
"Tako je bilo pri moji hčerki. Z mano je sicer že od malega ob koncih tedna hodila na teren. Druge možnosti tudi ni bilo, ker otrok nisem mogla pustiti samih doma. Ob sobotah in nedeljah je bilo vedno največ dela. Hodila sem fotografirat obhajila, birme, poroke. Če so te najeli kot fotografa na poroki, si bil tam cel dan in še pozno v noč. Moja hčerka in sin pa seveda z mano. A hčerke fotografiranje ni veselilo. Niti slišati ni hotela, da bi kdaj prevzela družinski studio. Vpisala se je v gimnazijo in nato končala ekonomijo. Po pripravništvu v Swatyju pa ugotovila, da osemurno delo v pisarni ni zanjo. Vedno več je prihajala v studio in nama z možem pomagala. Zdaj uživa pri delu. Mogoče tudi jaz ne bi bila fotografinja, če že od petega leta ne bi bila povezana s tem poklicem. Hodila sem okrog z mamo in strici Zelniki. En stric je bil fotograf v bolnišnici, drugi je odšel v Nemčijo, tretji je delal v Elektrokovini. Moram priznati, da po osnovni šoli sprva nisem vedela, kaj bi. Bili so težki časi, tudi denarja je bilo bolj malo. Na koncu sem se odločila za fotografsko šolo. Takrat je bil še dualni sistem, kar pomeni, da si bil pol leta v šoli, pol leta pa si se praktično usposabljal za bodoči poklic. Jaz seveda v domačem studiu. To je bil zelo dober sistem izobraževanja, saj si po končanem šolanju znal že marsikaj delati. Danes pa imajo mladi, ko pridejo v službo, premalo praktičnih znanj - in prav zaradi tega veliko težav."
Kako dolgo ste upokojeni?
"Pri 58 letih sem se uradno upokojila, a niti razmišljala nisem, da bi nehala delati in bi zaprla studio. Šele zdaj, ko je hčerka prevzela posel, zares uživam v fotografiranju."
Nimam facebooka, ne maram računalnikov
Pozna vas veliko Mariborčanov. Fotografirali ste njihove pomembne dogodke v življenju.
"Ne le Mariborčani, poznajo me ljudje v celi bivši Jugoslaviji. Še vedno se marsikdo oglasi po družabnih omrežjih. Veliko sem namreč fotografirala tudi za vojsko. Ob vikendih so bile včasih dolge vrste vojakov pred studiem. Danes še fotografiram na maturantskih plesih po vsej Sloveniji in tudi po šolah. Ko sem bila z otroki enkrat v Gardalandu, sem naenkrat zaslišala z enega vrtiljaka: to je naša fotografinja s poroke. Bila je družina iz Kranja. In takih zgodb je še veliko."
Uporabljate facebook?
"Ne, računalnik mi ni blizu. Včasih težko razumem, da ljudje danes toliko časa presedijo za računalnikom. Kaj imaš od tega? Raje grem med ljudi in se z njimi pogovarjam. Noben računalnik ti tega ne more nadomestiti. Omogoča pa ljudem, da ustvarjajo o sebi neko lažno podobo. Objavljajo seveda samo tisto, kar želijo."
Včasih vse ročno
Z računalniki se je zagotovo pri vašem delu marsikaj spremenilo. Vam tudi olajšalo?
"Včasih smo seveda vse delali ročno. Od menjave filmov do razvijanja slik. Z računalnikom je to danes vse preprosteje. Da smo pri delu sledili razvoju in imeli vedno najsodobnejšo tehnologijo, sta skrbela mož in kasneje sin. Vsako leto sta hodila na sejem v tujino in se navdušila nad kakšno novostjo. V Mariboru smo bili prvi, ki smo denimo ponudili foto knjigo. Moram pa priznati, da če ne bi mladi pomagali pri tem, bi seveda bilo bolj težko, ker se tehnologija tako hitro razvija. Odkrito povedano, brez njih ne bi šlo. Skupaj pa smo se dopolnjevali in tako je še danes."
V Mariboru je bilo včasih veliko fotografov, ki so imeli svoje studie. Od starejših ste danes še samo vi in Foto Stanko?
"Lani je umrl Vlado Lešnik. V Slovenski ulici je bil tudi Foto Slavica, tri sestre in brat. Fotograf Miran Mišo Hochstätter je prav tako zaprl svoj foto studio, ki ga je leta 1953 v Mariboru odprl njegov oče. Smo se pa fotografi v Mariboru včasih veliko družili in bilo je prav luštno. To so bili prijetni ljudje in med seboj nismo tekmovali, ampak si tudi pomagali. Dela pa je bilo za vse."
Kadar komu fotografije niso všeč, mu jih ni treba vzeti
Kako pomembno je za dobro fotografijo, da vzpostavite z ljudmi pristni stik?
"Izredno. Če se ljudje, ko jih fotografiraš, ne sprostijo, se to na fotografiji vidi, pa če se še tako trudiš. Najtežje je zato fotografirati ljudi, ki se nikoli ne morejo sprostiti in si na nobeni fotografiji niso všeč. Pridejo in ti povejo, da so bili pri že petih fotografih in na nobeni fotografiji niso dobri. S takšnimi ni prijetno delati. Sem pa vedno spoštovala in dopuščala tudi njihovo mnenje. Kadar komu fotografije niso všeč, vedno rečem 'ni vam jih treba vzeti', ker je tako manj škode, kot če me nezadovoljni kritizirajo. Nikoli nikomur, ki je prišel od kakšnega drugega fotografa k nam in mi pokazal fotografije, ki mu niso bile všeč, tudi nisem rekla, da so slabo narejene, ker vem, da se vsi fotografi trudimo po svojih najboljših močeh in da je dobra fotografija odvisna tudi od tega, kakšnega človeka fotografiraš. Če pride k tebi dobre volje, naspan, je to vsekakor drugače, kot če so ga ravno pred pol ure razjezili v službi in je siten. Vsem pa nikoli ne moreš ugoditi. Spomnim se, da je znani mariborski fotograf enkrat na tablo pred svojim studiem napisal: 'Ni grdih in lepih ljudi, so samo dobri in slabi fotografi.' S tem se nikakor ne strinjam. Smo pač različni. Poznam tudi take, ki vseh sploh nočejo fotografirati. Imam kolega, ki na primer noče fotografirati dojenčkov."
Ste vi kdaj komu rekli, da ga ne boste fotografirali?
"Nikoli."
Kaj pa ko vas fotografijo?
"Fotografije, na katerih si nisem všeč, velikokrat tudi raztrgam. Pri mojih letih je pač tako, da že vsako leto opaziš nekaj, kar ni več tako, kot je bilo na tebi." (Smeh.)
V dobi računalnikov, ko se da na fotografiji skoraj vse popraviti, verjetno to ni več problem?
"Pri fotografijah za dokumente se to ne sme. Pri drugih fotografijah se seveda lahko naredi in popravi marsikaj, a jaz sem proti temu. Tudi sama bi se neumno počutila, če bi svojo 'sfrizirano' fotografijo objavila na facebooku, čez dva dni, ko bi šla s prijateljicami na kavo, pa bi me videle v živo. Bodimo takšni, kot smo."
Vaša velika ljubezen so tudi rože. Dobili ste že več nagrad za urejen vrt.
"Rože imam povsod. Doma na vrtu in na morju, kjer sva z možem pred leti kupila garažo s parcelo in zdaj tam preživiva skoraj pol leta. Garažo sva preuredila v majhno hiško, okoli katere so vsepovsod rože. Vsi hodijo občudovat moj vrt, čeprav ni čisto običajen, ampak malce odpičeno neurejen. Običajno me sosedje že zgodaj zjutraj lahko vidijo na vrtu, vedno nekaj kopljem in spreminjam. To me veseli."
Fotografirate rože?
"Ne, tega pa nisem nikoli počela. Raje imam ljudi. Zanje si vzamem čas, jih poslušam, za celo knjigo življenjskih zgodb se je nabralo. Sem pa bila prva fotografinja, ki je ljudi iz studia peljala na fotografiranje v naravo. Najprej poročne pare. Čeprav se je marsikomu zdelo to takrat še zelo nenavadno, da sem jih fotografirala med drevesi in rožami. Danes pa se vsi pari fotografirajo v naravi."
Zelo ste ponosni tudi na vnukinjo. Bo tudi ona šla po vaših stopinjah?
"Zdaj pravi, da ne, a ima izreden smisel za fotografijo. Pri svojih dvanajstih letih je že naredila popoln portret. Kot kaže, imamo to v genih. Že res, da se lahko marsičesa priučiš v našem poklicu, a brez smisla za estetiko in brez umetniške žilice ne gre."
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.
