Urejanje grobov je staro toliko kot človeštvo

Barbara Gavez Volčjak , 31.10.2019
Profimedia

Skozi zgodovino je človek na različne načine ohranjal spomin na preminule prednike, grobovi nam zato veliko povedo o nekdanjih kulturah.

Pokop mrtvih je tako star običaj, kot je staro človeštvo. Že najstarejša ljudstva so tako ali drugače počastila svoje preminule pripadnike. Načini pokopavanja in označevanja grobov nam veliko povejo o kulturi posameznih ljudstev. Ker so pogosto najboljše in najbolje ohranjene priče preteklosti, so postali eden osrednjih materialnih virov pri študiju in izsledkih arheologije.

Prostor pod zemljo, znamenje nad njo

Grob je v večini svetovnih kultur opredeljen kot votel, zaprt podzemni prostor, pogosto obdan z več podobnimi objekti na območju, ki ga imenujemo grobišče ali pokopališče. Služi kot zadnje počivališče posmrtnih ostankov telesa, kosti ali pepela pokojnega in je nad zemljo primerno označen. Označbe grobov se med kulturami precej razlikujejo, prav tako posmrtni ostanki niso vedno shranjeni v zemljo. Nekatera ljudstva obračajo telesa pokojnikov v natančno določeni smeri, tista, ki so bolj povezana z morjem, so za zadnje počivališče nekoč izbirala plovila. Poglavarji in pomembni pripadniki plemen so bili običajno pokopani z več znamenji časti. V nekaterih kulturah so imeli navado pokojniku položiti v grob koristne ali dragocene predmete, zato so bili številni grobovi odprti in izropani. V prazgodovini so nekatera ljudstva ženske in moške pokopavala ločeno, poleg posamičnih poznamo tudi skupne grobove. Na Irskem so nekoč otroke, ki so umrli pred krstom, pokopavali na posebnih pokopališčih, ločeno od drugih faranov.

Pokopavali so že neandertalci

Prvi grobovi so dokazani že v času neandertalcev. Za pokop posmrtnih ostankov so uporabljali preproste jame, izkopane v zemljo. Najstarejši grob je bil najden na območju današnjega Izraela, star pa naj bi bil 100.000 let. Sprva so trupla pokopavali s pokrčenimi okončinami, v položaju plodu v maternici. Pozneje se je ponekod uveljavila kultura žarnih grobov, posmrtne ostanke pokojnih so upepelili in jih v zemljo zakopali v posebnih posodah oziroma žarah. Ogenj je imel po verovanjih tedanjih ljudstev moč, da je pomagal pokojnemu v onostranstvo. Arheologi so dolgo menili, da je bila ponovna uveljavitev pokopavanja trupel v pozni antiki povezana s sočasnim vzponom krščanstva, vendar novejše raziskave kažejo, da ni tako.

Judovstvo denimo je dovoljevalo zgolj pokope trupel, ker je samo tak način shranjevanja posmrtnih ostankov pokojniku omogočal vstajenje. Pokopališča so se razprostirala zunaj naseljenih območij, ker so mrtvi veljali za nečiste. Krščanstvo je sprva sledilo tej tradiciji. Ko se je sčasoma vse bolj uveljavljalo čaščenje pokojnih in svetnikov, pa so se prostori za pokope pomaknili v središče naselbine, v cerkev in okoli nje. Položaj groba je bil odvisen od družbenega položaja in statusa pokojnega. Šele v 18. in 19. stoletju so iz higienskih razlogov pokopališča znova preselili na robove naseljenih območij. V 20. stoletju pa se je ponovno začela uveljavljati navada kremiranja posmrtnih ostankov in pokopavanja v žarah.

Grob je mesto spomina, kjer se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. V Sloveniji je navada opremljanja in urejanja grobov že nekaj generacij nespremenjena, običajni so nagrobniki iz kamna, nekaj posajenega zelenja in prostor za tako ali drugačno svečo. Le počasi se začenjamo zavedati, da sveče, ki jih prav Slovenci tako množično prižigamo umrlim, povzročajo velike količine odpadkov. Vedno znova se pred dnevom spomina na mrtve vrstijo pozivi okoljevarstvenikov, da je pokojne mogoče počastiti tudi drugače. Najpomembnejše je, da spomin nanje ohranjamo v srcu in za grob skrbimo in ga obiskujemo vse leto, ne le ob 1. novembru.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku