V Termah Šmarješke Toplice karikaturistki Aljani življenje postavili na glavo
Kdo ne pozna Aljane Primožič, njenih duhovitih karikatur, ki v medijih na svojevrsten način opozarjajo na "zadrege" naše družbe? Koga še ni do solz nasmejala kakšna od njenih bolj žgečkljivo obarvanih podob, ki brez dlake na čopiču odslikavajo partnerske odnose? Ja, prva dama slovenske karikature je v karieri naslikala že več kot 11.000 takšnih umetnin, izdala več knjig in postavila mnogo razstav. V začetku julija je pobegnila v penzijo, a ni skrbi: kdor se rodi s čopičem (in vražički) v glavi, z njimi tudi odide s tega sveta, zato se nam obeta še veliko Aljaninih humornih prebliskov.
Piše: Helena Peternel Pečauer
Sveža upokojenka si je vzela nekaj dni zase in se odpravila v Terme Šmarješke Toplice. Na oddihu bi jo moral spremljati soprog, priznani aforist Milan Fridauer – Fredi, a so ga zdravstvene težave zadržale v domačih Halozah, na Dolenjsko pa je, za družbo ženi, poslal svojo sestro Marijo Potočnik. Za dami so strokovnjaki v Krkinih termah pripravili preventivni program Za zdrava zrela leta, ki je vključeval veliko gibanja, masažo, sprostitveno kopel, zdravo prehrano, ugotavljanje metabolne starosti in strokovne nasvete, kako ohraniti zdravje in mladostnost.
„Spoznala sem, da sem ga kar dobro lomila“
»Prepričana sem bila, da živim dokaj zdravo, da primerno skrbim za svoje telo in duha, a sem v Šmarjeških Toplicah ugotovila, da bom morala marsikaj spremeniti, če želim vsaj še za nekaj let ohraniti svoje zdravje. Doma imam na metre knjig o zdravem življenju, o vseh mogočih dietah, moj Milan bi rekel, da v teoriji vse obvladam. Zdaj sem pa videla, da sem ga kar dobro lomila, ko sem izpuščala obroke, nikoli zajtrkovala, v najboljši veri sem se izogibala tudi večerjam. Ko so se nakopičili kilogrami, sem jih ‘napadla‘ s prisilnim postom. Do slabosti in bistveno premalo časa sem namenjala primernemu gibanju,« je iskrena ‘prebujena‘ Aljana. Stresen način življenja, pritisk medijskih urednikov, kdaj bo že poslala karikaturo, ure in ure sedenja v prisilni drži in neredno prehranjevanje so namreč že urezali posledice v njeno počutje in zdravje.
Umetnost in duhovitost ji je bila položena v zibko, a pot je bila vse prej kot lahka
Ampak v mladosti je bila Aljana dobra športnica. »Plavanje mi je najbolj sedlo,« pripoveduje. Marsikaj bi lahko bila v življenju, a kaj, ko ji je bila umetnost položena v zibelko. Njena mama Sonja Primožič je bila akademska slikarka, oče, Atanas Velčevski, pa akademski kipar. Čeprav je bilo njeno otroštvo močno povezano z vonjem po slikarski barvi, čopičih, platnih in se je tudi Aljana po končani srednji oblikovni šoli vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, so bili njeni umetniški začetki precej nesamozavestni. »Dva letnika sem naredila, menda sem bila zelo obetavna, profesor Gabrijel Stupica me je že takrat usmerjal v karikaturo, potem pa sem zanosila in moja akademska izobrazba je splavala po vodi. Kljub temu sem ostala zvesta risanju.“
Aljana Primožič si je prvi kruh služila na Gorenjskem glasu z risanjem stripov. A ves čas jo je vleklo k karikaturi. Prvo karikaturo je poslala takratnemu direktorju Primorskih novic Dragu Misleju – Mefu. „Malo se je bal, da bo dobil kakšne babje risbe, a je bil potem z mojim delom zelo zadovoljen,« pristavi Aljana.
Potem so jo naenkrat vsi hoteli
Potem se je Aljani odprlo, vsi so jo hoteli. Šaljive podobe je risala praktično dan in noč, objavljala v Slovencu, Slovenskih novicah, v Oni, Delu, v Delavski enotnosti, Pavlihi, v revijah Moj mikro, Prijatelj, Delničar, Moj mali svet, v Kmečkem glasu, Financah, Gospodarskem vestniku, Gorenjskem glasu, Kranjčanki, in še bi lahko naštevali, toda »za denar se nisem znala nikoli zmeniti. Ker sem sama skrbela za dve hčerki, me je bilo pogosto strah, kako bo, če se mi kaj zgodi. Zavedala sem se, da bomo lačne, če si bom poškodovala samo en prst. Svobodnjakarstvo zame naenkrat ni bilo več tako zelo pomembno, zato sem se redno zaposlila najprej pri časopisu Slovenec, na koncu v uredništvu Slovenskih novic,« pripoveduje umetniška ikona, ki je bila leta 2005 celo med nominirankami za Slovenko leta.
Ko se srečata dva iste vrste …
Nikoli ni imela težav z idejami za karikature, ko pa je leta 1997 v življenje Aljane Primožič stopil še duhoviti aforist Milan Fridauer – Fredi, je meja njene ustvarjalnosti dosegla nebo. Dal ji je krila. Sanjski umetniški par se neverjetno dobro dopolnjuje pri razvijanju idej. »Včasih v sekundi veva, kaj je novica dneva in vredno karikiranja, včasih na idejo čakava dlje časa. Že ko se lotim skiciranja, vem, kako bo izpadla. Če se med nastajanjem začnem režati, je to odlično znamenje, takšna je navadno tudi ljudem najbolj všeč,« razlaga.
Čeprav se počuti mlajša, bo treba ob prehodu v penzijo marsikaj spremeniti
Aljana, ki je navzven res videti neverjetno mladostna in polna energije, si je kar sama hitro izračunala, koliko je ura, ko ji je strokovnjakinja v Termah Šmarješke Toplice predstavila rezultate meritev. »Pokazalo mi je, da sem popolnoma dehidrirana in da imam precej manj mišične mase kot moja svakinja Marija, ki ima trenutno kar nekaj kilogramov več kot jaz. Šok! Jaz sem pa mislila, kako fit sem. No, še sreča, da so mi svetovali, kako naj ravnam, da bom te stvari popravila. Bo kar šlo, samo malo bo treba spremeniti življenjske navade,« pripomni Aljana, ki ji je svetovalka za zdravo prehrano Andreja Gril Novak povedala tudi kako in s čim naj se v bodoče prehranjuje.
»Ko sem videla, kakšno hrano pripravljajo v restavraciji, mi je padla čeljust dol od presenečenja in navdušenja. Ej, ni, da ni! Moram reči, da znajo tudi korenje in drugo razstrupljevalno hrano izjemno lepo servirati. Človek sploh ne opazi, da je za kaj ‘prikrajšan‘. Ampak vseeno, Marija si je lahko privoščila sladoled, ki ga sami izdelujejo, rekla je, da je izvrsten, meni so se pa sline cedile. Z Milanom namreč obožujeva sladoled.“
Obe sta se odločili, da bosta ‘ubogali‘ vsa navodila, zato sta pridno stopali za športnim trenerjem, ki ju je poučil o dobrobiti nordijske hoje. »Ne bi si mislila, da je takšna razlika. To, s palicami mislim. Prej sem bila prepričana, da gre zgolj za ‘afnarijo‘, da pohodnika bolj ovirajo kot mu koristijo. Zdaj vem, da imajo pomembo vlogo, sklepi precej manj trpijo. Jaz pa imam že tako obrabljeno eno koleno, pa tudi v kolki me že opozarjajo,« iskreno pove Aljana.
Ni mogla prehvaliti tudi magnezijeve masažne kopeli, po kateri se je počutila »dvajset kil lažja,« kot zatrjuje, »prav čutila sem sprostitev mišic, utrujenost po naporni nordijski hoji je kar izpuhtela. Po strokovni masaži pa bi lahko vso noč plesala (smeh).«
„V Termah Šmarješke Toplice so bili vsi zelo prijazni, ene same kritike ne morem najti,« poudari Aljana. Svoj in Marijn oddih v Šmarjeških Toplicah je kakopak še slikoviteje opisala s posebno priložnostno karikaturo, ki pove več kot tisoč besed. Uokvirjena bo deležna posebnega mesta, v spomin na obisk njene avtorice, umetniške ikone, ki je s svojo preprostostjo, vedrino in nalezljivim humorjem očarala vse zdraviliško osebje.
Ob slovesu so sveži upokojenki zaželeli še veliko zdravih let in obilo iskrivih karikarur, ki jim ni para. »Nažrla sem se politike, komaj sem čakala upokojitev, zdaj bom risala samo še seks (smeh),« se je na koncu pošalila in resno dodala: »Ko bi vsaj dobila naslednika. Obe hčerki sta izjemno nadarjeni, pa nobena ni šla po moji poti. Upam, da bo vsaj v kakšnem od mojih sedmih vnukov vzniknil umetniški talent in bo nadaljeval moje delo.«
Terme Šmarješke Toplice
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
08 20 50 300
Kakšno zelenjavo kupujemo: domača najbolj priljubljena, tuja najbolj prodajana
Zakaj je tako, povprašamo Maria Kurtovića, lastnika podjetja Panorganix, in njegovega poslovnega partnerja Nika Miholiča, ki razmišljata takole: "Slovensko kmetijstvo trenutno ne zmore ponuditi dovolj zelenjave za celoletno porabo, kajti samooskrba z zelenjavo je najnižja od vseh. Težava pa je predvsem v načinu pridelave. Slovenski zelenjadarji ponujajo zelenjavo zgolj v času sezone, tj. poleti oz. kakšen mesec prej in kasneje. V tem času pa je na voljo tudi veliko zelenjave iz tujine, kar pomeni, da je ogromno ponudbe, posledično so tudi nizke cene. Hkrati pa imajo ljudje v tem času veliko zelenjave doma na vrtu, od starih staršev ali sosedov. Trgovine so bolj prazne kot v drugih delih sezone, saj je veliko ljudi na dopustih, šole so zaprte. Rešitev so moderne pridelave v rastlinjakih, kjer lahko prideluješ celotno sezono v kontrolirani atmosferi, ne glede na zunanje vplive vremena - in da lahko ponujaš lokalno pridelano zelenjavo, ki je na voljo vse leto ter je polna hranil in vitaminov. Na ta način bi lahko izrinili ali vsaj zmanjšali prisotnost sadja in zelenjave iz oddaljenih držav."
O domači hrani se veliko govori. Ampak kaj to pravzaprav pomeni? Beseda lokalno je okrajšava za idejo, ki nima trdne opredelitev; predstavlja širše območje vašega doma, mesta ali države. V nasprotju z organskimi standardi, ki imajo določeno pravno opredelitev, lokalno pomeni različne stvari različnim ljudem, glede na to, kje živijo, kako dolga je pridelovalna sezona in katere izdelke na trgu iščejo. Medtem ko je lokalno zagotovo relativen pojem, je osnovni koncept preprost: lokalna hrana je vzgojena blizu našega doma. Njen nakup pa podpira lokalno skupnost, običajno manjše in srednje kmetije.
Porabimo manj fitofarmacevtskih sredstev kot Avstrijci
Dodatna težava pri vsem skupaj je tudi dejstvo, da smo slovenski pridelovalci v primerjavi s ponudbo zelenjave iz Španije in Italije popolnoma nekonkurenčni, opozarjata Kurtović in Miholič. In nadaljujeta: "Pri nas je poraba FFS-jev (fitofarmacevtskih sredstev) zmerna in smo kar strogi, kar je prav. Ker imamo pridelavo tudi v Avstriji, lahko povem, da avstrijski pridelovalci porabijo veliko več FFS-jev kot domači, saj imajo registrirane tudi določene pripravke, ki pri nas niso dovoljeni. V Italiji in Španiji je še huje, tam nadzorne institucije povsem odpovejo, o čemer pričajo številne dokumentarne oddaje. Če vzamemo primer ekološke pridelave, je v Italiji in Španiji dovoljeno uporabljati pripravke, o katerih pri nas sploh ne smeš razmišljati, kar je sicer prav. A dejstvo je, da na primer pripravkov za uničevanje plevela v ekološki pridelavi ni, torej je vse njivske površine treba ročno urejati - in to s slovenskimi plačami, ki so precej višje kot v Španiji in Italiji. Tam za to izkoriščajo migrante, ki jih plačujejo pod zakonsko določenimi urnimi postavkami, kar je pred časom dokazovala nemška dokumentarna oddaja. Pridelovalci se vsega tega zavedamo, a to ni problem Slovenije, ampak težava na evropski ravni, ki ne dopušča enakih pogojev po celotni Evropski uniji." Kako je potem lahko slovenski ekološki kmet konkurenčen, če ne prideluje pod enakimi pogoji kot ekološki kmet iz Italije in Španije, kjer so ekopridelki zelo vprašljivi, se sprašujeta sogovornika.
Najpomembnejša je svežina
Na vprašanje, kakšne so prednosti lokalno predelane zelenjave in kateri so minusi zelenjave, ki prihaja k nam od drugod, pa se tega še vedno ne zavedamo, Niko Miholič odgovori: "Najpomembnejša je svežina ter vsebnost hranil, mineralov in vitaminov, saj lokalno pridelana hrana potuje le nekaj kilometrov iz na primer Ljutomera do skladišč v okolici Ljubljane. Ostala zelenjava, ki prihaja z juga Španije in Italije, potrebuje za to veliko več kilometrov in več dni, zato jo morajo za tovrstne transportne poti pripraviti oziroma tretirati, da zdržijo omenjeni transport. Še huje je pri sadju in zelenjavi z drugih kontinentov, kjer so sadje in zelenjava dejansko tretirani s protirastnimi hormoni, kot na primer česen s Kitajske ali iz Argentine. Poleg tega sadje in zelenjava v času transporta vsako uro izgublja hranilne vrednosti, torej na trgovske police pridejo živila, ki so precej osiromašena vitaminov in hranil, kar je za potrošnika seveda zelo slabo."
Sogovornik poda primer solate: "Ko se solata pobere v okolici Neaplja, potrebuje par dni, da pride do skladišč in kasneje do polic trgovin. Ta solata je dejansko 'mrtva', saj v 48 urah izgubi vse svoje hranilne vrednosti, kar je v nasprotju s solato iz Slovenije, ki je pravočasno na policah. Potrebno je tudi dodati, da se solata iz tunelskih in zunanjih pridelav veliko tretira s FFS-ji, da imajo čim manj odpada. Solate iz rastlinjakov pod kontrolirano atmosfero, kot jo pridelujemo pri nas, pa so popolnoma brez pesticidov, bogate so s hranili, vitamini in minerali ter imajo veliko manj odpada. Ni naključje, da so naše solate in zelišča na policah še vedno v lončku, so dejansko 'živa', to pomeni, da so polna s 100-odstotno hranilno vrednostjo svojih vitaminov in mineralov."
Dandanes vsi vprašajo, ali je domače ali ne
Miholič ocenjuje, da se trend kupovanja lokalno pridelane hrane v Sloveniji vzpenja, kar je, dodaja, posledica promocije ministrstva za kmetijstvo, prav tako razgledanosti Slovencev, ki vedno bolj stremijo k zdravemu načinu življenja ter se zavedajo pomembnosti sveže in lokalno pridelane zelenjave. "In to veliko bolj kot na primer v sosednjih državah," opozori sogovornik in dodaja: "Tukaj sledimo Avstriji veliko hitreje kot ostale evropske države, saj se pomembnost porekla pozna tako pri trgovcih, ki močno iščejo lokalno pridelano zelenjavo, kot tudi pri kupcih - dandanes vsi že vprašajo, ali je domače ali ne. In to je velik korak naprej. Težava pa nastane pri prenizki stopnji samooskrbe, saj slovenskemu potrošniku ne moremo ponuditi dovolj lokalno pridelane hrane, zato se trgovci poslužujejo kupovanja sadja in zelenjave iz tujine. Kot že rečeno, stopnjo samooskrbe s slovensko zelenjavo in sadjem bi z modernimi načini pridelave lahko (še bolj) dvignili v relativno kratkem času. Še več, s tehnološko dovršenimi načini pridelave sadja in zelenjave v rastlinjakih, kjer je pridelava povsem brezpesticidna, bi lahko dosegli, da bi s kakovostno hrano slovenskega porekla zadostili tudi potrebam javnih ustanov – slovenske šole, vrtce, bolnišnice, domove za ostarele ter druge javne ustanove bi lahko 365 dni v letu oskrbovali s hranili bogato, domače pridelano hrano, vendar bi se morala spremeniti percepcija države, da bi dali prednost kakovosti pred nizko ceno, ki je glavni faktor pri javnem naročanju. Tukaj vidimo veliko priložnost naše države za odločen in odločilen ukrep in zelo potrebno pozitivno stimulacijo ohromljenega slovenskega kmetijstva. Javne ustanove so velik potrošnik, slovenski kmet pa odličen pridelovalec, ki potrebuje svoj trg in kupca, ki bo kvaliteto cenil in nas cenovno ne bo primerjal s posredniki, ki prodajajo poceni uvoženo zelenjavo in sadje."
Množična globalna proizvodnja hrane je v celoti odvisna od fosilnih goriv − ta rafinirana in pokurjena ustvarjajo toplogredne pline, ki pomembno prispevajo k podnebnim spremembam. Največji del fosilnih goriv v industrijskem kmetijstvu predstavljajo prav zdravju in okolju škodljive kemikalije in ne gorivo za prevoz ali delovanje strojev, kot bi morda pričakovali. Kar 40 odstotkov energije, ki jo porabimo v množičnem prehranskem sistemu, je posledica proizvodnje kemičnih gnojil in pesticidov. Poleg tega je za predelavo hrane in prevoz do vaše bližnje trgovine potrebno veliko plastične embalaže, ki naj bi ohranjala živila sveža tudi med večdnevnim skladiščenjem. Ta embalaža je po navadi problematična, ker jo je nemogoče ponovno uporabiti ali reciklirati.
Pri nezdravih razvadah ne gledamo toliko na ceno
Kaj bi se moralo še spremeniti, da bi lokalna zelenjava resnično bila tista "v ospredju"? Dejstvo je, pravita Kurtović in Miholič, da še zmeraj veliko ljudi pri nakupovanju sadja in zelenjave gleda najprej na ceno in šele potem na poreklo in kakovost, vsi pa vemo, da je lokalno pridelana hrana dražja kot tista iz tujine, na primer za 0,30 ali 0,40 EUR. "Zanimivo je, da pri nezdravih razvadah ne gledamo toliko na ceno – Slovenci smo še vedno kar veliki potrošniki kave, tobaka, predvsem pa sladkih pijač. Pri slabih in nezdravih navadah ne gledamo na ceno, pri zelenjavi in sadju, ki dejansko koristita zdravju, pa smo še zmeraj skopuhi. To ni najbolj logično. In medtem ko ima potrošnik v trgovini možnost izbrati cenejšo zelenjavo iz tujine ali nekoliko dražjo, s hranili bogato zelenjavo iz Slovenije, določene skupine nimajo te možnosti, saj to zanje storijo birokrati za zaprtimi vrati. Šole, bolnišnice in druge javne ustanove so odvisne od javnega naročanja, kjer pa ima cena zmeraj prednost pred kakovostjo, kar je povsem zgrešeno.
Otroci v vrtcih in šolah, bolni ljudje v bolnišnicah ter starejši ljudje v domovih za ostarele so ranljive skupine, ki najbolj nujno potrebujejo kakovostno, s hranili bogato hrano, ki bo blagodejno vplivala na njihovo počutje, zdravje in razvoj. Interes države in vseh nas bi moral biti, da ima varna, zdrava in domače pridelana hrana prednost pred s hranili osiromašeno hrano iz tujine. Tukaj ne govorimo več le o sadju in zelenjavi, ampak tudi o ribah, mesu in drugi hrani," poudarita sogovornika. Po njunem mnenju v vsakem primeru potrebujemo še več promocije in ozaveščanja Slovencev, zakaj je potrebno, da se kupuje lokalno - hrana slovenskega porekla ima zaradi visoke vsebnosti hranil pozitiven učinek na zdravje in počutje ljudi, poleg tega pa denar ostaja znotraj države. "To pomeni, da se podpira in razvija lokalno gospodarstvo in odpravlja nezdrava konkurenca, ki jo povzročajo izkoriščevalska pridelovalna podjetja v na primer Španiji in Italiji. Vse to lahko dolgoročno izjemno pozitivno vpliva na blaginjo ljudi in na prosperiranje gospodarstva," še skleneta Kurtović in Miholič.
