Vlasta Nussdorfer: Živi in pusti živeti in to je to

Gorazd Dominko, 19.2.2019
Miran Juršič

Imela je srečo, da je odraščala v družini, ki ji ni vlila mračnega pogleda na pogosto nepošten svet, pravi Vlasta Nussdorfer, a usoda je hotela, da živi in spoznava tiste, ki so v njem morali preživeti ali živijo. Seveda ob zgodbah prizadetih, opeharjenih, celo tistih, ki so povzročali gorje, ni mogla ostati ravnodušna nikoli. Z zdaj že bivšo varuhinjo človekovih pravic smo se pogovarjali za revijo Obrazi. 

Milina je vrlina, ki je ni več najti, začutiti, in zdi se, kot da ste edini, ki je še niste izdali.

Pogosto so mi umirjenost in milino očitali kot največji pomanjkljivosti. A tudi kot državna tožilka nisem bila nikoli agresivna, pa sem dosegala obsodbe za najhujša kazniva dejanja in nekajkrat celo najvišje kazni za storilce predvsem umorov in spolnih zlorab.

Ko sva ravno pri zlorabah, nemalokrat ste dejali, da so žrtve zlorabe zlorabljene najmanj dvakrat, drugič jih zlorabi ali zlorablja sistem ... Imate občutek, da se vendarle obrača na bolje, da je dobro prijaviti svojo bolečino, povedati naglas?

Molk tu ni zlato, saj zgodbe o zlorabah zelo bolijo. Predvsem pa gre za pomembno sporočilo storilcem, ki se jim ta dejanja ne smejo »obrestovati« ali »izplačati«. Seveda bi moral celoten sistem žrtev zaščititi, nikakor povzročati dodatnih travm, to je naravnost nedopustno. Žal še vedno ni tako, kot bi moralo biti. Človeški faktor igra pomembno vlogo, tisti, ki »rokujejo« s človeškimi usodami, so včasih manj empatični.

Je duh časa naklonjen človeku, se zavedamo svojih pravic in na drugi strani dolžnosti? Kje izgubljamo največ?

Ljudje pogosto pozabljajo na dolžnosti, drži! Dolžnost je denimo tudi v spoštovanju pravic soljudi. Morala je včasih prav na psu, o etiki le govorimo in je ne živimo, izkoriščanje nima meja, sovražnost do vseh in vsega znova dobiva krila. »Nevidnost« se pozna v besedah, ki bolijo in ranijo. Poti nazaj praktično ni in hudo mi je za mlade, ki morajo to vzeti v zakup! Duh časa? Morda je čas prizanesljiv z informacijami, ki prihajajo s sodobno tehnologijo v vsak dom.

Se vam je bilo treba kdaj za kakšne svoje besede opravičiti? Se sploh znate razjeziti, povedati kakšno krepko?

Določene situacije me bolj razžalostijo, kot razjezijo. Ne morem pa reči, da nikoli nisem bila jezna, povsem upravičeno, a sem se obvladala. Pod častjo bi mi bilo spustiti se na enak nivo s tistimi, ki so to stanje povzročili. Držim se misli, da je neizgovorjena beseda tvoj suženj, izgovorjena pa tvoj gospodar. Vedno je pomembno, kako nekaj poveš, s tem neverbalno pokažeš svoj odnos in zanos.

Ste imeli kdaj slabo vest, ko ste koga poslali v zapor?

Nikoli, ker je na koncu koncev sodišče tisto, ki pove, ali imaš prav ali ne. Tudi neuspeh tožilke je lahko pravičen, veste … Sicer pa je bilo tudi nekaj primerov, ko so bili obdolženci izvrstni igralci, ki so porajali dvom o krivdi in bi jim bila skoraj nasedla, tudi sočustvovala sem z obdolženci brez odvetnika, zgodilo se mi je tudi, da me je na koncu obravnave obdolženec vprašal, koliko mi dolguje, in me prosil za govor na njegovem pogrebu, ker da sem tako lepo govorila in o njem znala povedati tudi kaj lepega.

Torej nikoli niste obžalovali svojih odločitev?

Spominjam se ene same grozne situacije, ki mi je kratila spanec in me preganjala leta in leta. Bila sem tožilka in nekdo je bil obsojen na visoko kazen, prihajala so tudi sporočila o maščevanju. Skrbelo me je, predvsem zaradi njegove usode sem se spraševala, ali sem bila krivična, sem se nemara zmotila. Moj dvom je kasneje povsem slučajno pregnal taksist, ki ga je spoznal v zaporu, kjer je od obdolženca slišal pravo zgodbo, in mi povedal, da se pri sojenju nihče ni zmotil. Hudo dejanje je res storil.

Imeti vnuke, biti babica ... Kako blizu vam je ta vloga?

Morda sem premalo z njimi, a ko smo skupaj, se jim stoodstotno posvetim in skušam nadoknaditi zamujeno. Pri meni pametni telefoni, tablice in računalniki odpadejo. Skušam jim ponuditi tisto, česar jim starši ne uspejo. Peljali smo se z vlakom, obiskujemo tržnice, otroške delavnice, skupaj pišemo čestitke oziroma voščilnice, zavijamo darila, lepo nam je.

Dotakniva se še vašega sloga oblačenja: ta je vse prej kot klasičen, je drzen, moderen, močno rdečilo je vaš zaščitni znak. So vam kdaj namignili, da bi se bilo treba nekoliko umiriti?

Napisala sem knjigo Živi in pusti živeti in to je to. Vsak ima svoj slog, a še nikoli doslej nisem imela v omari toliko črnih oblačil kot prav ta leta, bi rekla, da celo preveč. Včasih pa mi ravno barve dvignejo razpoloženje in odstranijo utrujenost. Zlasti, ko je sivine preveč.

Cel intervju je bil objavljen v reviji OBRAZI.

Anketa

Ali poleti uživate več sadja in zelenjave kot v preostalih letnih časih?

Sudoku