Vrbe - njihova skorja je zdravilna

Uroš Klemenc, inž. hort., 23.3.2019
Profimedia

Ob misli na vrbe se nam vsem v mislih najprej pojavi slika mačic, povešujoče veje vrbe žalujke nad Ljubljanico ali košare, pletene iz vrbovih vej.

In tako kot v naši domišljiji je tudi v realnem svetu. Rod vrbe (Salix) je eden najbolj raznolikih izmed lesnatih vrst rastlin tako po habitusu kot po uporabnosti.

Danes poznamo nekaj več kot 400 vrst vrb. Od tega je okrog 300 vrst doma na severni polobli, čeprav jih najdemo na vseh celinah razen v Avstraliji in pa seveda na Antarktiki. V Sloveniji na naravnih rastiščih najdemo 23 različnih vrst - nekaj od teh je pri nas avtohtonih, nekaj pa se jih je s pomočjo človeka k nam priselilo od drugod. Vendar je to navsezadnje še en dokaz, kako zelo biotsko pestra je Slovenija. Vrbe najdemo v nižinskem vlažnem svetu, kjer so tla hranilna, pa vse do gorskega sveta, v revnih prodnatih, plitkih tleh.

image
Profimedia Salix integra 'Hakuro-Nishiki' poznamo tudi pod imenom flamingova vrba. Okrasna je predvsem zaradi rožnate obarvanosti listov.

Naravni aspirin

Že v antiki in kasneje v srednjem veku je skorja veljala za zelo učinkovito zdravilo proti vročini in revmatičnih obolenjih. Danes pa iz vrbovega lubja sintetično izdelujejo acetilirano salicilno kislino, ki jo poznamo kot aspirin. Vse vrste vrbe vsebujejo učinkovino salicin (7-10 %) in morda bi bilo celo bolje, če bi uporabljali več naravnih pripravkov iz vrbovega lubja, saj bi se tako izognili številnim nezaželenim stranskih učinkom sintetičnih zdravil.

image
Profimedia Vrbe so pomembne tudi za opraševalce.

Lubje z 4-5 cm debelih vej nabiramo spomladi, ko rastline ponovno poženejo sokove po lubju. Lubje nato dobro posušimo in hranimo v zaprtih temnih posodah. Lubje je trpkega okusa. Eno čajno žlico zdrobljenega vrbovega lubja za eno do dve uri namočimo v mlačno vodo, ki jo nato segrejemo, da zavre. Na dan popijemo po dve skodelici čaja po požirkih. Stranskih učinkov v omenjenih količinah ni, saj je količina salicilatov nizka. Bolniki, ki so alergični na aspirin, pa naj se vrbovemu lubju izognejo.

Vedno moderne

image
Profimedia Salix matsudana 'Tortuosa' oziroma vibasta vrba

V vrtnarijah bomo našli kar nekaj vrst in sort vrb, ki so, kljub temu da jih poznamo že kar nekaj časa, še vedno moderne in priljubljene med vrtnarji in vrtičkarji. Vedno klasična je seveda Salix matsudana 'Tortuosa' oziroma vibasta vrba. Njene veje so ''skodrane'' in zato odlične sploh za zasaditve ob modernejših gradnjah, kjer so kot pika na i v kontrast čistim in ravnim linijam. Prav tako je ta vrba nizko drevo, a če nas njena višina še vedno moti, lahko njeno višino brez skrbi vzdržujemo z rezjo. Prav tako se odlično ujame v rustikalnih in kmečkih domačih vrtovih. Najbolj popularna, če ne že kar klasična je povešava iva (Salix caprea 'Kilmarnock'). To bomo po navadi našli cepljeno na manjše deblo, saj je odlična za sajenje tudi v večje lonce ali korita na terasah in pred vhodi hiš. V vrt pa se bo lepše podala cepljena nekoliko višje, na vsaj meter in pol.

image
Profimedia Novejša posebnost v drevesnicah je vrba s črnimi mačicami, Salix gracilistyla 'Melanostachys'.

Za povešavo ivo bi lahko rekli, da je tradicionalna znanilka pomladi in velike noči. Njene mačice nas vedno znova in znova privlačijo in seveda je to glavni razlog, da si bomo to vrbo posadili v vrt. Mačice - moški cvetovi pa seveda niso zanimivi le nam. Ko se razcvetijo, so ena prvih pomladanskih paš čmrljev in čebel. Mačice pa niso nujno vedno samo sive. Noviteta pri nas pa je ena izmed vrb, ki prihaja iz Japonske. Salix gracilistyla 'Mount Aso' je vrba z rožnatimi mačicami in jo v vrtu gojimo kot manjši grm. Prav tako je to ena trpežnejših vrb, ki je trenutno v vrtnih centrih prava senzacija. Vse bolj popularna je tudi Salix integra 'Hakuro-Nishiki'.

image
Profimedia Poznamo nekaj več kot 400 vrst vrb.

Tudi ta prihaja iz Japonske, a je za razliko od prejšnjih dveh okrasna predvsem po listih. Mladi listi spomladi odženejo v zeleni barvi in se najprej prelivajoče se obarvajo na belo in kasneje še na nežno rožnato barvo. Ta obarvanost bo le začasna in se bodo listi med sezono spet barvali na zeleno. Takrat vrbo ponovno porežemo in prikrajšamo njene poganke za dve tretjini, tako bo ponovno odgnala in liste spet obarvala rožnato. Če to vrbo sadimo na izpostavljeno sončno lego, se lahko zgodi, da bo vroče poletno sonce nekoliko ožgalo svetle liste, zato ta vrba potrebuje veliko vlage.

Tradicionalne in domače

image
Wikimedia Commons Rožmarinolistna vrba, Salix rosmarinifolia, je v Sloveniji izredno redka in je uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst.

Bela vrba (Salix alba) je značilna vrba nabrežij rek in bajerjev in potokov. Našli pa jo bomo tudi drugod, kjer bo le imela dovolj vlage in hranilna tla. Ta vrba zraste v veliko drevo nekje do 20 m višine. Čeprav se te vrbe načrtno ne sadi, pa je zaradi svojega kompaktnega in gosto prepletenega koreninskega sistema odlična za utrjevanje rečnih brežin. Najbolj zanimiv podatek o tej vrbi pa je gotovo to, da je to najdlje živeča vrsta vrbe. Doseže lahko starost tudi do 200 let, kar je za vrbo velika starost. Sorta bele vrbe S.a. 'Tristis' pa ima za razliko od svoje osnovne vrste povešave veje. Laično jo imenujemo tudi vrba ''žalujka''. Je hitro rastoča vrba, mlada rastlina zraste tudi do 60 cm na leto. Zaznamuje jo spomladanska in jesenska barva v odtenkih zlato zelene. Sadimo jo lahko tudi v bolj suha območja, vendar se moramo zavedati, da bodo njene korenine potem precej površinske. Beka (Salix viminalis), poznana tudi kot pletarska vrba, je tista vrba, ki so jo pri nas gojili predvsem za pletenje košar in povezovanje trt v vinogradih. Tako kot belo vrbo bomo tudi to našli na vlažnih in mokrih rastiščih. Doseže lahko velikost manjšega drevesa nekje do 10 m ali pa, zaradi načina gojenja in rezi, obdrži obliko večjega grma. Za pletenje košar se uporabljajo še ne olupljene veje, vendar se te ne smejo izsušiti, preden jih uporabimo. Za košare iz golih, olupljenih vej pa je te treba prej nekaj ur prekuhavati, da se lubje lažje odstrani, šibe pa so bolj prožne.

image
Profimedia Beka (Salix viminalis), poznana tudi kot pletarska vrba

Omeniti pa moram tudi rožmarinolistno vrbo (Salix rosmarinifolia). Kot že ime pove, je ta vrba po listih izredno podobna rožmarinu. V Sloveniji je izredno redka in uvrščena tudi na rdeči seznam ogroženih vrst, zato je v naravi nikar ne izkopavajmo. Lahko pa si vzamemo kakšno vejico in iz nje naredimo potaknjenec.

Skrb za vrbe

image
Profimedia Salix cinerea je večja grmovnica, ki lahko doseže do pet metrov višine. Zelo zanimiva je za opraševalce.

Kot smo že omenili, so vrbe izredno trpežne rastline. Tiste vrbe, ki bodo zrasle v visoka drevesa, pazimo pri zalivanju bolj na začetku. Ko se rastlina enkrat vraste v tla, po navadi zalivanje lahko opustimo, saj bo rastlina sposobna živeti od ''vremena''. Vrbe, ki pa so cepljene na določeno višino - običajno so to nižje rastline, še posebno, če jih sadimo v lonce in korita -, redno zalivamo in dognojujemo. Tudi vzdrževalna rez je pri slednjih veliko bolj potrebna. Vrbe se zelo lahko razmnožujejo tudi s potaknjenci. Pri večjih vrstah odrežemo eno- do dvoletno vejo, ki naj ne bo debelejša od 1 cm, za dolžino podlakti. Dve tretjini veje zakopljemo ali zapičimo v tla.

image
Profimedia Salix 'Sekka' je posebna zaradi svojih poganjkov, ki so široko ploščati in ukrivljeni.

Pri grmastih vrbah, ki so manjše, pa lahko naberemo tudi krajše poganjke. Potaknjence nabiramo v času mirovanja in jih lahko kar takoj zapičimo v tla, da bodo spomladi že samostojno odgnali direktno iz tal. Zanimivo je tudi to, da lahko vrbove vejice narežemo na majhne koščke in namočimo za nekaj dni v vodo. Ko očesca na steblih začno odganjati koreninice, pa s to vodo lahko zalivamo druge potaknjence in sejance, saj naj bi snovi, ki jih vrba izloča med kalusiranjem, pospeševale ukoreninjanje.

image
Matic Sever Novejša sorta 'Mount Aso' je presnetila z rožnatimi mačicami.

Članek je bil objavljen v novi številki revije ROŽE IN VRT.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku