Vsako jutro tisoč gibov za boljše počutje
Skupina iz Legna pri Slovenj Gradcu vsako jutro pol ure nameni gibanju. Ne ovira jih ne megla, ne rahel dež, niti mraz ne. Vadijo zase, za zdravje, in k aktivnosti vabijo še druge
Da za svoje zdravje lahko največ naredimo sami, dokazuje tudi skupina iz Legna pri Slovenj Gradcu, ki v okviru društva Šola zdravja že tri leta vsako jutro telovadi na igrišču sredi naselja. "Fajn se imamo, telovadimo v pozitivni družbi in prijetnem ozračju ter hkrati že zjutraj naredimo nekaj dobrega zase, za svoje telo," pove Jana Komar, prostovoljka, ki vodi skupino jutranjih telovadk. Certifikat, da lahko vodijo vadbo 1000 gibov, imajo še Jana Slatinek, Tilka Linasi in Zinka Jamnik. Prepoznamo jih po oranžnih oblačilih, njihova zvesta spremljevalka je tudi dobra volja. Lažje je na tak način začeti dan, da se razgibaš v dobri družbi, potem pa gre vsaka za svojimi obveznostmi," razložijo. V Slovenj Gradcu sicer delujejo štiri skupine, legenska je številčno največja, saj se jih vsako jutro razgibava od 15 do 20.
Od glave do peta
"Metoda, po kateri telovadimo, se imenuje 1000 gibov. S temi vajami v 30 minutah razgibamo skoraj vse sklepe, od glave, rok in nog. Pa še na svežem zraku smo," razlaga Jana Slatinek. Srečujejo se ob 8. uri. Tako jim najbolj ustreza, saj nekatere pred vadbo pospremijo vnuke v vrtec ali v šolo. Avtor metode je ruski zdravnik Nikolaj Grišin, društvo pa ima sedež v Domžalah. Prva skupina je nastala leta 2007 v Piranu, ta čas jih po Sloveniji deluje 193 in imajo več kot 4200 registriranih članov. Legenska je nastala pred tremi leti na pobudo Jamnikove in Linasijeve, ki sta sprva telovadili v skupini pri Prvi osnovni šoli. "Želele smo, da bi bila vadba bližje domu, zato smo šle od hiše do hiše in vabile k telovadbi. Res je fajn, da se zjutraj razmigaš, saj prihajamo same gospodinje, ki potem ves dan delamo," strne Jamnikova.
Tudi mene so povabile k vadbi, moram priznati, da je bilo zelo prijetno, predvsem pa sem se ves dan počutila razgibano in zelo dobre volje. Slednje verjetno tudi zato, ker so nekatere telovadke zelo dobrovoljne in stresajo šale kot za stavo. Največ si jih zapomni Jožica Blatnik, ki prihaja že od ustanovitve skupine in vsak dan pove en vic. "Ponoči večkrat ne morem spati in razmišljam," odgovori, ko jo vprašamo, od kod ji vse te šale.
Začele smo z lahkotnim tekom, potem smo naredile krog in se pozdravile oziroma priklonile druga drugi. Sledile so vaje za roke in ramena, vrat, trup, ravnotežje in noge. Vadbo je vodila Jana Slatinek, ki je komentirala, kaj delamo, kdaj je treba stresti mišice na nogah, kdaj globoko vdihniti: "Ker se učimo vse življenje, nas spodbujajo besede zdravnika Grišina, da je lahko vsak trenutek nov začetek. To nas dodatno spodbuja k redni vadbi." Pri predklonu previdno, da ne "zaškripa" v hrbtenici, nas je opozarjala. Pomembno je tudi pravilno dihanje, najboljše s trebuhom.
Do minus devet
Punce, ki morda niso več rosno mlade, so pa mladostne, vadijo v vseh letnih časih. "Nič nas ne ovira, le ko temperature padejo pod minus devet stopinj Celzija, smo dogovorjene, da odpade, ali pa če zelo močno dežuje. Ko je minus šest, nas običajno pride le pet najbolj vztrajnih," razlaga Komarjeva. Razgibavajo se pretežno starejše upokojenke, v povprečju stare od 60 do 80 let. Vesele bi bile, če bi se opogumil in se jim pridružil še kak predstavnik moškega spola.
Telovadba ni zahtevna. Zanjo ni potrebna predhodna kondicijska pripravljenost in posebna športna oprema. Vse je brezplačno, plača se le letna članarina. Vaje so preproste, a tudi koristne. "Vadba mi zelo pomaga. Bila sem operirana na hrbtenici, imela sem tudi odpoved kostnega mozga, zato ne smem uživati zdravil. Gibanje mi pomaga, da me manj boli. Vsak dan sodelujem, razen če sem bolna," razlaga Linasijeva. Tudi druge rade prihajajo. Že vse življenje telovadi tudi 77-letna Jožica Šmon: "Ko se družimo in telovadimo, nastane lep dan." Najstarejša udeleženka Jožica Presečnik je zabeležila 79 let. "Srečna sem, da lahko pridem telovadit," je skromna. Da je vse skupaj še bolj pestro, se jim ob sredah radi pridružijo varovanci bližnjega varstveno-delovnega centra, ki deluje pod okriljem Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. "Telovadba je zakon, telovadim zato, da sem zdrav in sproščen. Čez en mesec grem na ljubljanski maraton, tekel bom na 21 kilometrov," je navdušen Janez Juvan. Tudi Katja Sešelj se dobro počuti, ko je razmigana, všeč so ji tudi vici in masaža ob koncu telovadbe.
Da v Legnu ne gre več le za vadbo, mi zaupajo, ampak tudi za druženje. "Po končanem razgibavanju kar na igrišču, ob slabem vremenu pa v manjši lopi, praznujemo rojstne dneve in druge pomembnejše dogodke. Izmenjujemo si vrtnarske nasvete in še marsikaj drugega. Mnoge so se spoprijateljile in se družijo v prostem času," našteva Jana Slatinek. Tako lepo se imajo skupaj, da ob vikendih vadbo pogrešajo, zato se včasih dogovorijo za krajši sprehod. Mnoge telovadke so aktivne tudi pri drugih prostovoljnih projektih. Že drugič zapored bodo v okviru akcije Pešbus spremljale učence v šolo, sodelujejo pa tudi pri čistilni akciji Očistimo Slovenijo, občasno spremljajo varovance CUDV na pohode ...
Andrej Velkavrh: Učiti se od medvedov
Danes si kot prometno pot predstavljamo nenehno hrumenje tovornjakov in avtomobilov, zraven še kakšno železnico, včasih je zadostovalo nekaj karavan na leto ali kraj, kjer so se zbirali ljudje iz okoliških naselij, da so izmenjevali dobrine, se spoznavali, zabavali, ženili, tudi stepli, če ni šlo po načrtih. Obnašali so se racionalno.
Tako kot medved najraje hodi (in pogosto iztreblja) po cesti - zakaj bi se brez potrebe spotikal po gošči ali med drevjem in tratil dragoceno energijo, saj medvedi dobro vedo, kako težko jo je dobiti, so tudi ljudje iskali najlažje prehode, za promet uporabljali naravne možnosti, kot so reke, morja, jezera ... Ko smo se "razvili", v času industrijske revolucije, je bilo nenadoma na voljo vse več in več energije. Stroji so nam olajšali gibanje, tovorjenje in delo. Premoga je bilo dovolj, neskončno, se je zdelo - kasneje ga je vse bolj nadomeščala nafta - in precej podobno je še zdaj. Če bi se naseljevali danes, mesta najbrž ne bi nastajala po kotlinah in dolinah, kjer je pogosto zrak onesnažen, kjer se pozimi zadržuje megla, višje pa sije sonce in je v temperaturnem obratu lahko tudi za deset stopinj topleje. In razgledi bi bili lepši in še kaj bi lahko našli. Tako pa zdaj plačujemo davek na takratno razmišljanje in ravnanje človeške družbe.
Res? Pravzaprav bi s takim razmišljanjem delali takratnim ljudem krivico. Sami smo si onesnažili življenjsko okolje! Naše nebrzdano trošenje energije nas je pripeljalo do sedanjega stanja. Ne razmišljamo več, kako kaj narediti s čim manj energije, kar pomeni izbrati po energijski plati najracionalnejšo različico, ampak je postala za nas energijsko najracionalnejša različica tista, ki omogoča najmanjšo porabo energije za delovanje strojev in naprav. Kar seveda ni eno in isto. Energijo trošimo tudi nenamensko, za zabavo in ker pač uporabljamo neke nove naprave. Naša energijska požrešnost samo še raste, pri čemer se prepričujemo, da imamo vedno boljšo tehnologijo, vendar nas ta ne bo rešila. Saj kar z njo prihranimo, z novimi pogruntavščinami takoj vržemo skozi okno. Z enako količino energije resda naredimo dosti več kot nekoč, toda za koga? Ali res vse to "več" tudi potrebujemo?
Pozor, modra! Odsevniki za manj živalskih smrti
Ni veliko dobrih stvari, ki bi nas postavljale na prvo mesto v Evropi. Tista, zaradi katere smo lahko upravičeno malce prevzetni, se glasi: Slovenija je po številu rastlinskih in živalskih vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna evropska šampionka. "Požegnani" smo z alpskim, dinarsko-kraškim, mediteranskim in panonskim svetom, od tod izredne naravne danosti: razgiban relief, mnogovrstna kamninska podlaga, bogastvo voda, slikovite talne in klimatske razmere. Sledi jim velika pestrost ekosistemov ter rastlinskih in živalskih vrst. Tudi v svetu veljamo za vročo točko biodiverzitete. Slovenija pokriva manj kot 0,014 odstotka Zemljine kopenske površine, a na njenem ozemlju živi več kot odstotek vseh znanih vrst in več kot dva odstotka vseh kopenskih vrst. Od 15 do 20 tisoč živalskih vrst.
A hkrati smo država, ki je prepredena s cestami; danes tudi do najbolj oddaljenih zaselkov skoraj praviloma vodijo asfaltirane ceste, na katerih je mogoče hitro peljati. Avtomobilov je vse več in vse zmogljivejši so, hitrost vožnje je postala pomemben dejavnik, ker nas vse preganja čas, v naravnem okolju je vse več nemira. Seveda: brez intenzivnega širjenja cestnega omrežja smo nekonkurenčni v današnji družbi.
Vsak dan 15 do 20 srn konča pod kolesi
Živali na cesti nimajo nikoli prednosti, vedno so med krivci za nesrečo. Samoumevno nimajo pravice, da so na cesti. A divje živali se seveda ravnajo po naravnih zakonih. Morajo prečkati ceste, četudi zanje zaradi hrupa in onesnaženosti pomenijo grozeč tujek. Zaradi prehranjevanja, selitvenih poti, parjenja, iskanja ustreznejšega življenjskega prostora ... Samo voznik je tisti, ki lahko nesrečo prepreči, če je seveda pripravljen na nevarnost trka. Smo med redkimi evropskimi državami, ki imajo avtoceste ograjene in živali nanje ne morejo zaiti, a problem so vse druge državne ceste.
Ob trku z divjadjo je pomembno najprej poskrbeti za varnost - si nadeti odsevni jopič in postaviti varnostni trikotnik na cestišče, da preprečimo nalet vozil. Pokličemo center za obveščanje na številko 112. Žival pustimo pri miru, tudi če je samo poškodovana. Center za obveščanje obvesti o nesreči upravljavca lovišča oziroma lovsko družino, ki poskrbi za povoženo divjad, in higiensko službo; lovec poskrbi za vpis nesreče v centralni register povožene divjadi, higienik odpelje truplo. Prisvojitev povožene divjadi je kaznivo dejanje, uporaba mesa pa tvegana, saj ni veterinarsko pregledano.
Številke neusmiljeno govorijo o tem. Po podatkih lovskih organizacij je v obdobju 2010-2018 na slovenskih cestah poginilo 46.933 osebkov srnjadi, 1329 jelenjadi, 935 divjih prašičev, 71 damjakov, 48 gamsov, 22 muflonov, 65 medvedov, 34 šakalov in 14 volkov. Pri trku s temi živalmi nastane na vozilih materialna škoda. Nimamo pa številk povoženih manjših živali - ježev, veveric, kun, podlasic, zajcev, lisic, jazbecev ... Številke teh gredo v tisoče in desettisoče. Tako ni samo pri nas, povsod v svetu se zaradi razvoja prometne infrastrukture in vedno gostejšega prometa število povoženih živali, predvsem parkljarjev in velikih zveri, zvišuje kljub postavljenim prometnim znakom, ki opozarjajo na nevarnost prehoda divjadi. Promet postaja pomemben dejavnik smrtnosti živalskih populacij in grožnja za dolgoživost ogroženih vrst. Strokovnjaki so ocenili, da je v Evropi letno povoženih več kot milijon parkljarjev, škode pa je za okoli dve milijardi evrov.
V Sloveniji letno izgubi življenje na cestah od 4900 do 6800 prostoživečih parkljarjev, predvsem srnjadi, na železniških progah pa od 170 do 250. Vsak dan konča pod kolesi od 15 do 20 srn in srnjakov. Ocenjena letna škoda zaradi trkov znaša več kot 15 milijonov.
Vsaka vrsta živi v svojem ritmu
Trk z divjadjo se nikoli ne konča dobro. Žival skoraj praviloma pogine, takoj ali kasneje, na avtomobilih je veliko škode, vsako leto pa se nekaj nesreč z divjadjo konča tudi s telesnimi poškodbami udeležencev v prometu, predvsem za motoriste je lahko takšno srečanje tudi usodno.
Ni preprostega odgovora na vprašanje, kdaj je največ možnosti za usodno srečanje, kajti živalske vrste živijo svoje življenjske ritme. Spomladi, ko srnjad začenja vzpostavljati svoj teritorij, kar vključuje preganjanje predvsem enoletnih srnjakov, jih konča na cestah največ. Toda višek parjenja pri jelenjadi je v jeseni, pri divjih prašičih pa decembra - v času parjenja so živali še zlasti "neprevidne". Jeseni je v gozdovih veliko nemira, ker nabiramo gobe in kostanj, da ne govorimo o celoletnih divjanjih štirikolesnikov in motorjev - vse to dviga divjad z njihovih ležišč in jih sili v brezglav beg.
Na trgu obstaja tudi nekaj pripomočkov, ki jih za odvrnitev divjadi lahko namestimo na avto, tovornjak ali motor. Pri AMZS izpostavljajo ameriški izdelek, znan pod imenom Save-A-Deer, ki je dosegljiv tudi na slovenskem trgu in stane okoli deset evrov.
Gre za majhno piščal z dvojno odprtino, ki pri hitrosti avtomobila več kot 55 km/h oddaja zvočno frekvenco nad 18.000 Hz in na razdalji 100 metrov od vozila opozarja divjad na prihajajoče vozilo. Zvočni signal je za človeka neslišen. Piščal zelo enostavno namestimo na rešetko sprednje maske vozila ali na odbijač. Po zagotovilih izdelovalca je učinkovitost piščali več kot 90-odstotna. To med drugim potrjujejo rezultati raziskave, ki jo je opravil ameriški Urad za varnost v prometu v kalifornijskem Modoc Countyju.
A povejmo še, da se od leta 2010 število povožene srnjadi zmanjšuje, pravijo pri Lovski zvezi Slovenije (LZS). V zadnjih letih se namreč upravljavca cest Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste (DARS), v sodelovanju z lovskimi družinami, ki so upravljavke lovišč, in LZS, trudita z zvočnimi, kemičnimi in svetlobnimi odvračali za divjad na najbolj problematičnih odsekih cest zmanjšati krvavo statistiko.
Pozor, modra!
Že pred 15 leti, pravi mag. Lado Bradač, predsednik LZS, je zaživel lovski informacijski sistem Lisjak, testno obdobje pa je letos prestala aplikacija Povoz divjadi, namenjena predvsem tistim lovcem, ki so v lovskih družinah določeni za evidentiranje povozov divjadi. Namen aplikacije je, da lahko lovec na kraju povoza vnese v informacijski sistem točno lokacijo trka z divjadjo, na podlagi teh podatkov pa lahko upravljavci cest določijo kritične odseke in ukrepajo z namestitvijo odvračal. Zato je Slovenija ena vodilnih držav v Evropi pri preprečevanju trkov vozil z divjadjo, pa tudi pri zanesljivosti podatkov in vodenju statistike tega področja.
Zvočne odvračalne naprave imajo pri nas že več kot desetletno zgodovino. Nameščene so v obcestne količke in se aktivirajo, ko se približuje avto - oddajajo zvok na visoki frekvenci, ki je za človeka neslišen, na živali pa deluje zastrašujoče. Družba za avtoceste denimo z njimi varuje priključke na nekatere avtoceste. Slaba stran zvočnih odvračal je, da so precej draga, zato jih nameščajo le na najbolj izpostavljenih kritičnih mestih.
Ste opazili modre odsevnike na obcestnih količkih in se vprašali, s kakšnim namenom so tam? V njih so posebne odbojne celice, ki ob osvetlitvi z žarometi lomijo svetlobo proč od ceste, s tem pa ustvarijo navidezno svetlobno ograjo, ki izgine, ko vozilo odpelje mimo. Ko odsevnik ni osvetljen z žarometi, optične ograje ni več in živali lahko gredo varno čez cesto. Modra barva je v naravi minimalno prisotna, zato jo živali dojemajo kot nevarno in se ji izognejo, pravijo strokovnjaki. Svetlobni odsevniki so poceni in tako primerni tudi za daljše odseke cest, ki jih divjad pogosto prečka. Seveda so učinkoviti le v temi, a večina trkov se zgodi prav ponoči, ko je divjad najbolj aktivna.
"Modri odsevniki so eden večjih projektov," pravi Lado Bradač, "in mi je žal, da je kar malo spregledan. V testnem obdobju je bil povoz divjadi zmanjšan za polovico in upam, da bo še naprej dajal tako dobre rezultate."
Če deluje ob cesti ...
Povejmo, da se je projekt začel v začetku letošnjega aprila, ko so združili moči DRSI, ki je namenila projektu 430 tisoč evrov za obdobje treh let, Visoka šola za varstvo okolja iz Velenja (VSVO), Gozdarski inštitut Slovenije, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč, LZS, pa podjetji Cervus in Koblar; vodja projekta je dr. Boštjan Pokorny (VSVO). Zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike so tako letos namestili na več kot 400 odsekih državnih cest v 169 loviščih in v skupni dolžini več kot 360 kilometrov.
Žal se dogaja, da ljudje modre odsevnike kradejo in jih nameščajo ob svoje vrtove, po principu "če deluje ob cesti, bo tudi ob mojem vrtu". Toda modri odsevniki (in tudi zvočna odvračala) ne delujejo brez stika z avtomobilskimi žarometi. In še: bi res radi imeli na vesti krivdo za še eno živalsko smrt? Morda pa celo za človeško.
