Z računalnikom in mrežo se je vse spremenilo

Urban Červek, 2.1.2019
Fabien Barral

Skorajda ni poklica, ki ga digitalizacija in internet ne bi vsaj nekoliko spremenila. Obstajajo pa poklici, ki jih je sodobna tehnologija povsem izrinila na obrobje. Ljudje, ki so jih opravljali, so se morali prilagoditi.

So poklici, ki se redno uvrščajo na sezname obsojenih na izumrtje. Apokaliptično navdihnjeni futurologi iz današnjih trendov vseskozi izpeljujejo bolj ali manj verjetne scenarije prihodnosti in prerokujejo, kateri so poklici prihodnosti in katerim je namenjena usoda dinozavrov – torej izumrtje. Večina teh napovedi se ne uresniči. Še vedno potrebujemo tovarniške delavce, šoferje, poštarje, šivilje, čeprav so jim že nič kolikokrat napovedali zaton zaradi avtomatizacije, robotizacije in umetne inteligence. Seveda obstajajo številni poklici, ki jih je tehnološki razvoj odvrgel v smetišče zgodovine. Že dolgo ni več prižigalcev cestnih svetilk, kočijažev, nalagalcev premoga, pisarjev. Pred nekoliko manj časa so se poslovili avtobusni kondukterji, inkasanti, telefonisti, kino operaterji.

image
Fabien Barral
So poklici, ki se redno uvrščajo na sezname obsojenih na izumrtje

Obstajajo pa poklici, ki jih je prihod računalniške tehnologije in interneta korenito spremenil in prisilil v prilagoditev. Fotografi v svojih ateljejih ne razvijajo več fotografskih filmov in ne povečujejo fotografij z optičnimi povečevalniki. Tiskarji ne zlagajo več svinčenih črk na tiskarske plošče. Strojepiske so že zdavnaj opustile težke in okorne pisalne stroje in jih zamenjale za računalniške tipkovnice. Vsi ti in številni drugi poklici še obstajajo, a so bistveno drugačni. Fotografske filme, kolikor jih je še ostalo, razvijajo avtomatski stroji. Večina fotografij pa tako ali tako ostaja le še na telefonih in računalniških diskih ter na imaginarnem digitalnem oblaku. Ostala je še bolj ali manj butična fotografija na zahtevo stranke.

Hipna sprememba

Fotograf Aleksander Regoršek iz studia Rega pravi, da je prišlo do spremembe z analogne tehnologije na digitalno tako rekoč v hipu - in tega šoka marsikateri fotograf poslovno ni preživel. Drage stroje so kupovali na kredit in nato so bili skoraj čez noč neuporabni, kredit pa je ostal. "Včasih je bilo veliko več dela z razvijanjem, mi smo na treh strojih razvili tudi do sto filmov na dan. Ljudje so pač dali razviti vseh 32 posnetkov na filmu. Zdaj pa mogoče fotografijo ali dve, če sploh," pravi Regoršek. Tisti, ki so preživeli, so se morali prilagoditi, specializirati, poiskati tržne niše. "Veliko več smo na terenu, fotografiram veliko porok v tujini, kjer je delo fotografa veliko bolj cenjeno kot pri nas." Dodaten zaslužek prinaša izdelava posebnih unikatnih fotografskih knjig z lesenimi platnicami, še vedno tudi delajo studijsko fotografijo, saj nekateri še vedno pridejo po profesionalne fotografije sebe in svojih bližnjih.

image
Chris Lawton

Regošek opozarja tudi na negativne posledice vseprisotnosti digitalne fotografije. "Ljudje imajo vse shranjeno na elektronskih diskih, sami pa veste, kako hitro se spreminjajo formati zapisa. Kdo še lahko prebere, kaj je shranjeno na starih flopy disketah? Zdaj rastejo generacije, ki jih otroci ne bodo poznali v njihovi mladosti, saj jim ne bodo zapustili spominov na fotografijah. Ljudi bi morali o tem ozaveščati. Le malo se jih zaveda, kako pomembna je fizična fotografija." K zatonu fotografskega poklica je po njegovem pripomogla tudi država, ki ni zajezila sive ekonomije, zaradi česar so poklicni fotografi, ki plačujejo davke, v slabšem položaju, njihovo delo pa razvrednoteno.

Delo ročnega stavca

Izučeni ročni stavec Radovan Andželović zdaj pri časopisu Večer strani ureja izza računalniškega zaslona in jih v tiskarno pošlje prek hitre internetne povezave. Povsem drugače je bilo, ko je pred 34 leti po srednji grafični šoli začel delati v Mariborskem tisku na Taboru, na območju sedanje trgovine Decatlon in starega Mercatorjevega centra. "Delo ročnega stavca je bilo sestavljanje in oblikovanje tiskovin - od vizitk, knjig, časopisov do plakatov. Vse pa so bile sestavljene iz posameznih črk iz zlitine svinca. "Na oko" je bilo treba poznati sloge in velikosti črk ter jih znati izdelku primerno uporabiti pri oblikovanju. Ročno stavljenje daljših besedil je kasneje olajšalo strojno stavljenje celih vrstic. V tiskarni so takrat že uvajali nove tehnike; papirno in filmsko montažo tiskovin, kasneje fotostavek. Devet let sem opravljal delo papirnega montažerja; zlaganje črk je zamenjalo rezanje in lepljenje stolpcev in naslovov na papirju. Po planih, ki so jih izrisali tehnični uredniki v uredništvu Večera in jih sproti z avtomobilom vozili v tiskarno, smo oblikovali Večerove strani in ostale edicije: 7 dni, Pomurski vestnik, Varaždinski vestnik, tovarniške časopise ... Posamezne strani so kopirali na film, sestavili v forme in jih osvetlili na plošče, ki so po obdelavi s kemikalijami končale v tiskarskem stroju.

Že dolgo ni več prižigalcev cestnih svetilk, kočijažev, nalagalcev premoga, pisarjev ...

S prihodom računalnikov se je način oblikovanja spremenil; vse se je dalo narediti na ekranu, s pravimi programi - in kdor ni šel v korak s časom, je kaj hitro lahko zamenjal službo. Ker so bili v tiskarni prepočasni pri uvajanju novih tehnologij, so se pri Večeru odločili sami uvesti računalnike. Po nekaj osnovnih tečajih računalništva in nakupu PC-ja, mi je uspelo dobiti dovolj znanja, da sem pričel delati pri Večeru. Seveda se je takrat učenje šele pričelo; v teh letih smo zamenjali kar nekaj programov in redakcijskih sistemov. In še traja," zaključi Andželović.

Težki pisalni stroji

Časov pred računalniki se dobro spomni tudi sodna tipkarica Natalija Bratič iz preiskovalnega oddelka mariborskega okrožnega sodišča. "Bilo je veliko bolj naporno, tipkati razprave na težke pisalne stroje. Včasih smo jih morali nositi tudi s seboj v dvorane," se tistih časov spominja Bratičeva. Če so želeli imeti kakšno kopijo, so uporabili indigo papir. "Kopij ni bilo mogoče narediti veliko, tudi popraviti napisanega nismo mogli. Je pa res, da smo manj pisali, sodni spisi so bili manj obsežni." Pogoj za delo tipkarice na sodišču je bilo včasih - in je še danes - seveda znanje hitrega desetprstnega tipkanja po nareku. Stenografije na sodišču niso nikoli uporabljali. Glede snemanja pa ni enotne prakse, kdaj se razprava snema in jo pretipkajo pozneje, kdaj pa zapisujejo besede sproti oziroma po nareku. Težke mehanske pisalne stroje so za kratek čas, pred prihodom računalnikov, nadomestili električni pisalni stroji, na katerih tipke ni bilo več treba močno pritiskati. "Na računalnikih smo imeli na začetku posebni program za sodišča, poimenovan DW5. Šele pozneje smo dobili operacijski sistem Windows." In kako so zaposleni sprejeli prehod na računalnike? "Nekoliko nas je že bilo strah, kako bomo obvladali novo tehnologijo, saj takrat doma računalnikov še nismo imeli in jih nismo poznali." Računalniki so delo precej olajšali, pravi sogovornica. Prej so morali vsak podatek poiskati v evidencah, od naslova bivališča do izpisa iz zemljiške knjige, danes so vsi podatki v elektronski obliki na razpolago takoj.

Zadnja videoteka

image
Andrej Petelinšek
Med izginjajočimi poklici je tudi delo izposojevalca filmov v videotekah. Odkar si lahko posamezniki kadarkoli z interneta prenesejo film ali pa ga pogledajo prek televizije na zahtevo, je njihovo delo postalo skoraj odveč. V Mariboru še edino videoteko Kocka v Gosposvetski cesti drži pokonci ljubiteljica filmov Nina Dokl. Pri izposoji filmov gre za druženje, za osebni stik. Nekaj pomeni, da sem pogledala tako rekoč vse filme, ki jih imamo na izposojo. Strankam tako lahko svetujem ustrezni film, pogovorimo se o tem, kako jim je bil všeč film, ki so ga vrnili."

Stranke so vseh generacij, od otrok, ki pridejo po risanke, do upokojencev, ki si zaželijo kvalitetne drame za ogled zvečer. "Poleg tega nekaterih klasik niti na internetu ni mogoče dobiti, sploh ne s slovenskimi podnapisi, na primer Cesarstvo sonca ali Ameriškega žigola. Vsi naši DVD-ji so originalni in s slovenskimi podnapisi." Nina Dokl pravi, da je svoj hobi z videoteko spremenila v službo. Upa, da ji bo uspelo obdržati dovolj širok krog ljubiteljev filma, ki bodo cenili osebni stik in odnos do filmov - kljub digitalnemu napredku in internetni anonimnosti.

Nove tehnologije za človekovo zdravje
Večkrat citirano poročilo Svetovnega gospodarskega foruma “Prihodnost poklicev - Zaposlenost, veščine, strategija zaposlenosti za četrto industrijsko revolucijo” iz leta 2016 napoveduje, da bodo tehnološke spremembe povzročile izgubo več milijonov delovnih mest do leta 2020, nekaj milijonov pa naj bi nastalo na novo.
Med njimi bodo poklici, ki danes niti ne obstajajo, tako kot pred desetimi leti še ni bilo poklicev, kot so na primer voznik v sistemu Uber, razvijalec mobilnih aplikacij in direktor za družbena omrežja. Na žalost omenjeno poročilo napoveduje, da bo izginilo veliko več delovnih mest (sedem milijonov globalno), kot jih bo nastalo na novo (dva milijona). Dve tretjini v prihodnosti izgubljenih delovnih mest bodo po napovedi pisarniška in administrativna delovna mesta, medtem ko naj bi nova delovna mesta nastala zlasti na področju računalništva in matematike ter arhitekture in inženiringa.
“V prihodnosti bodo vse bolj pomembni poklici, ki se posvečajo zdravju in dobremu počutju. Zaradi staranja prebivalstva bodo potrebovali več zdravstvenega osebja, fizioterapevtov, svetovalcev za prehrano, lepotnih kirurgov in drugih strokovnjakov za človeško telo. Ker se proti boleznim kmalu ne bodo več zoperstavili zgolj z zdravili in kirurškimi posegi, temveč tudi z miniaturnimi roboti (nanoboti), ki bodo potovali po telesih in popravljali poškodbe, bodo vse bolj pomembni izvedenci za tovrstno medicinsko robotiko. Prosperirali bodo tudi tisti, ki se ukvarjajo z ustvarjalnimi poklici, ki jih bodo računalniki in druge naprave stežka nadomestili, recimo umetniki in oblikovalci. V prihodnosti bodo bolj kot danes potrebovali še antropologe, psihologe, sociologe in druge strokovnjake za vedenje in navade, ki bodo skrbeli, da bodo nove tehnologije ljudem prijazne, razumljive in preproste za uporabo. Ker bo pametnih naprav v domovih, na delovnih mestih in nasploh v življenju precej več kot danes, se bodo te morale skriti bolj v ozadje. Za razvoj takšnih vseprisotnih, a neopaznih naprav bodo pomembni strokovnjaki, ki poznajo tako človeško kot tehnološko plat. Strokovnjaki za družboslovje in humanistiko se bodo zato morali seznaniti z razvojem tehnologij in se naučiti ‘govoriti’ jezik naprav, torej programirati,” pravi antropolog Dan Podjed iz ZRC SAZU.
Anketa

Ali poleti uživate več sadja in zelenjave kot v preostalih letnih časih?

Sudoku