Življenje brez urnika: 40 let živi tako, kot si sam želi

Bojan Tomažič, 22.9.2019
Osebni arhiv

Jem, ko sem lačen, spim, ko sem utrujen, živim brez urnika, obveznosti in rutine, pravi 57-letni Igor Raman Drandić, ki blizu Rovinja živi z naravo, odmaknjen od sveta. Najprej je bil sam, zdaj k njemu prihajajo ljudje na počitnice in ob njegovem posestvu se naseljujejo njemu podobni.

Nikoli ni bil zaposlen, a je imel vedno dovolj za preživetje. "Pravzaprav že več kot štirideset let živim tako, kot sam želim. Sam si oblikujem svoje življenje. Rad imam ljudi, v njih vidim veliko lepote, rad ustvarjam, fotografiram," se opiše. Tudi živali ima rad in je zagovornik zdravega načina življenja. Sebe doživlja kot človeka narave. "V naravi sem najsrečnejši in najbolj svoboden."

Takole o sebi razlaga Igor Raman Drandić, rojen v Pulju, svetovni popotnik na svoj način, ki se je na stara leta, čeprav je starost relativna kategorija, ker si jo lahko tudi izbereš ali ne, ustalil med drevjem, travami in kamni med Balami in Krmedom, petnajst kilometrov od Rovinja. Tam je od dedka dobil dva hektarja zemlje in posestvo, ki je bilo dolgo zapuščeno, je zdaj ekološki in umetniški center.

Dobro privlači dobro

Društvo za ekologijo in umetnost se imenuje Eia, po starodavni istrski boginji plodnosti. Začel je graditi kamnito hišo, ko so bili temelji postavljeni, je nanje raje postavil leseno, ki so mu jo podarili prijatelji iz Nemčije, izoliral jo je z ovčjo volno, prijateljica iz Zagreba mu je poklonila avto, nemški prijatelji so mu dali še solarne kolektorje in kamp prikolico. "Verjamem, da nam življenje vrača vse tisto, kar dajemo, in ko jaz pomagam ljudem, ljudje pomagajo meni," reče. "Po vsem svetu imam prijatelje, ker tudi podobno privlači podobno. Tisti, ki imamo podobno življenjsko poslanstvo, se med seboj prepoznamo, povezujemo, se podpiramo." V nacionalnem parku Joshua tree v Kaliforniji je navdušen nad lepoto narave v tistem raju želel prespati. "Domačini so mi odsvetovali, ker so se temperature v tistem obdobju ponoči spustile pod ničlo. V mestu sem v majhnem baru povprašal za vročo čokolado in prostor za spanje in naletel na odziv." Gospa, ki je bila slučajno tam, mu je ponudila prostor v svojem umetniškem ateljeju.

image
Osebni arhiv Igor Raman Drandić na stolpu sredi svojega domovanja.

"Vsak človek bi moral prisluhniti svoji duši, biti zvest sebi, si upati, si dovoliti, se iskreno pogledati, si želeti videti resnico. Vsak naj bo zdravo ponižen in zdravo ponosen, vedno moramo težiti k ravnovesju, odpirati se moramo in prečistiti svoje srce, iskati in najti modrost in dati najboljše od sebe," so njegova spoznanja o življenju. "Zavedam se, da sem odgovoren za vse, kar se mi dogaja, kar prinesem v svoje življenje, nisem žrtev, iz vsake situacije se poskušam nekaj naučiti," je način, kako bi lahko ustvarjali boljši svet. Vendar večina ljudi teh sanj ne sanja, pravi. "Ne počutijo se kot kreatorji svojega življenja in torej niso svobodni." Pove tudi, zakaj je tako. "Za svobodo je treba premakniti stvari v sebi. Treba je biti iskren do sebe."

Ne živeti tako, kot hočejo drugi

Prelomnica v njegovem življenju se je zgodila leta 1977, ko je kot študent za učitelja športa na Reki doživljal neiskrenost, površnost in zgrešen namen prevladujočega načina življenja. "V šoli je bilo najpomembneje, da znamo anatomijo človeka razložiti v latinščini, čeprav to pri delu učitelja z otroki sploh ni pomembno." Ljudje so eno delali, drugo govorili, v sebi bili ogorčeni nad neumnostmi, a so jih tolerirali, pretvarjali so se, ker naj bi bilo to zanje bolje. "V sistemu sem videl veliko neživljenjskih, nebistvenih stvari, zame brez smisla. Jaz ne morem biti takšen, nočem tako živeti, sem začutil v sebi. Moral sem iti stran od tega."

Imeli so ga za čudaka, ki se ne zna prilagoditi sredini, v kateri živi, čudili so se mu, da sili iz mesta v naravo. Nato se je odpravil po svetu in to je počel celih 24 let.

Če živiš svoje poslanstvo, dobiš vse, kar potrebuješ

"Na potovanjih po svetu sem ugotovil, da je mogoče živeti drugače. Uvidel sem, da vse materialno življenje ni pomembno, da je pomembnejše notranje bogastvo," pravi. Večina od tistih, ki jim to pove, reče, da nimajo časa in denarja za potovanja po svetu, on pa jih šokira, da je odpotoval brez denarja. "Odločil sem se in šel, dvignil prst, kamor je bil namenjen tisti, ki me je vzel v avto, sem šel tudi jaz. K vsakemu človeku sem pristopil prijateljsko, pomagal, ko je bilo treba. Tako so oni tudi z menoj ravnali." Potovanja so pomembna, ker širijo obzorja, in tam v svetu je ugotovil, da je mogoče živeti drugače. "Ko sem spoznal vse religije in ostale zunanje razlike med ljudmi, sem izkusil, da je vse ena energija, da je povsod tudi veliko dobrih ljudi, da se povsod lahko počutim doma, da je narava povsod sveta, a da nikjer ne morem pobegniti pred seboj." Seveda ni bilo zmerom samo lepo. "Bil sem tudi osamljen, lačen, zeblo me je, soočal sem se s svojimi strahovi." Temu navkljub so potovanja koristna. "Če sledimo svojemu notranjemu klicu, ker duša zmerom pove, kaj je za nas najboljše."

image
Osebni arhiv Povsod po svetu se zbliža s sebi podobnimi.

Spontano je najbogatejše

Potoval je spontano in torej, poudari, duhovno bogato. "Peš in z avtoštopom, srečeval sem domačine in druge zanimive ljudi, s katerimi sem se velikokrat sprijateljil, in povabili so me k sebi domov, me sprejeli kot člana družine, mi predstavili svojo kulturo, običaje, legende. Notranja transformacija je zame pomembnejša od tega, da bi videl čim več krajev."

V Amazoniji se je srečal s šamanom, ki ga je povabil na šamansko ceremonijo. Na Baliju so ga domačini pogostili ter ga povabili na obred čiščenja in čaščenja boginje Sarasvati. "Dogajalo se je na čudovitem za njih svetem prostoru v džungli, kjer so bili izvir vode, več majhnih slapov in velika drevesa. Pri obredu je sodelovalo veliko domačinov, jaz sem bil edini tujec in čutil sem, da sem sprejet." V Peruju je bil, eno zimo je preživel v Mehiki, v Braziliji je delal z otroki iz siromašnih družin. V Šrilanki je bil leta 1983 v džungli med divjimi živalmi. Celo Saharo je prehodil peš in se prevozil z ljudmi, ki so mu ustavili. Vmes je, to so mu povedali na ambasadi v Carigradu, prejel obvestilo o vpoklicu v jugoslovansko vojsko. Tja je pred potjo v Indijo prišel podaljšat veljavnost potnega lista. "Moral sem oditi domov, vendar puške nisem hotel vzeti v roko. Raztrgal sem srajco in rekel, naj streljajo vame. Da je moja izbira ljubezen, sem jim govoril. Ni bilo lahko, a sem se rešil vojaščine." Potem je spet šel v svet. "Pri šamanih v Braziliji sem se počutil tako srečnega, da bi lahko tam živel, vendar me je Istra začela klicati k sebi. Prisluhnil sem vonjem, vizijam, ki sem jih imel, in sledil sem intuiciji kot zmerom in se vrnil v Istro."

Ljudje mu rečejo, da živi njihove sanje

Za Igorja Ramana Drandića je mati Zemlja živo bitje, reče, da ima vsaka žival dušo in verjame, da rastline čutijo. "Zato je ta narava zame kot dober prijatelj, živiva povezana in se čutiva ter si medsebojno pomagava." Na zapuščeni dedkovi posesti je najprej zaznal čarobnost gozda, ki ga danes imenuje Vilinski gozd. "Čarobno mi je bilo spoznanje, da imam na tri desetletja zapuščenem kraju veliko možnosti za ustvarjanje." Zdaj tam raste več kot sto vrst različnih dreves, blizu so čudoviti kanjoni, energetski krogi, megaliti in dolmeni. Pri kopanju je naletel na staro posodo. "Tako da je moj dom najverjetneje tam, kjer je bilo keltsko naselje. Lahko, da celo njihov sveti prostor z dobro energijo." Marko Pogačnik v svoji knjigi o energetskih mestih Istre opisuje povezavo megalita iz Strunjana z rtom Kamenjakom. "Zmajeva linija poteka točno prek naše Eie."

V eko vasi imajo sivkin labirint, labirint ljubezni, hišo na drevesu, indijansko savno, indijanski tipi, kamp prikolice, hišice iz slame, galerijo, sadovnjak, zelenjavni vrt, ribnik in še kaj. Tam je mogoče tudi postaviti šotor. Izvajajo delavnice, ena takih je za ženske, ki iščejo prvobitno srčno moč v sebi. "Na delavnicah se ljudje naučijo, kako s pomočjo tega, da se prisluhne intuiciji, vzeti svoje življenje v svoje roke," pojasni Drandić. Organizirajo festivale, obdelujejo vrtove, slavijo prvi dan pomladi in druge naravne praznike, plešejo. Učijo se uporabljati stara znanja za ohranitev dobrega počutja in zdravja. V pisani druščini ljudi od vsepovsod so tudi Slovenci. Ljudje mu rečejo, da živi njihove sanje. "Tisti, ki si želijo zdravega življenja v naravi, prihajajo, tudi zemljo kupujejo okoli moje, si gradijo hiške. Vse več jih želi tako živeti." Okoli Eie je že deset novih hišk. "Želim si, da bi tja prihajali samo zavestni ljudje dobrega srca z visoko vibracijo, ki Eio pustijo lepšo in boljšo, kot je bila pred njihovim prihodom. Takšni, ki ustvarjajo boljši svet vsak na svojem področju."

Anketa

Kolikokrat tedensko namensko poskrbite za rekreacijo?

Sudoku