Življenjske lekcije Edvina Fliserja: Ljubezen me je naučila, da je pomembno biti pošten

Saša Britovšek, 17.11.2019
Andrej Petelinšek

Šarmantni brkati mariborski pevec je eden najprepoznavnejših izvajalcev slovenske zabavne glasbe. Njegov karizmatični vokal je zaznamoval predvsem slovensko popevko.

Na festivalih je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja osvajal nagrade kot za šalo. Kariero je začel kot član rockovske zasedbe, ki mu je dala neprecenljivo popotnico za nadaljno samostojno glasbeno pot. 

Kaj vas v zadnjih letih najbolj osreči?

Zadnja leta me zelo osreči mirno družinsko življenje, ki ga nekoč ni bilo v tolikšni meri. Ko smo skupaj doma in imamo čas za tiste intimne stvari, ki priplavajo na površje. V družini je ena taka tiha sreča. Ko ugotoviš, da vse štima in da je točno to tisto glavno v življenju. Ob tem pa je včasih za mojo srečo kriva tudi glasba. Ko mi kdaj spet uspe narediti kaj lepega. Da, tudi to prispeva k srečnim občutkom.

Kaj vas je življenje naučilo o sreči?

Da tiste stvari, za katere misliš, da so najbolj pomembne, s časoma postanejo manj pomembne. Na površje pa pridejo tiste, ki si jih prej imel za samoumevne, ampak se izkažejo za prave. Prave za srečo.

"Na generalki za svoj debitantski nastop na festivalu Slovenska popevka se nisem pojavil, ker sem se zamudil pri svoji deklici. Skrajno mladostniško neodgovorno ..." 

Vas je česa naučila glasba?

To sigurno! V začetni fazi moje kariere, ko so skladbe še pisali veliki avtorji slovenske popevke, me je glasba naučila, me opominjala predvsem na to, da obstajajo ljudje, ki lahko napišejo res izjemno lepe pesmi. In da sem lahko srečen, da interpretiram del tega njihovega dela. Ko si mlad pevec, je to blagoslov.

Ste za katero od teh del še posebej hvaležni?

Sem, sem … Recimo za pesem Tam, kjer sem doma, s katero sem nekoč debitiral na Slovenski popevki, napisala sta jo Jože Privšek in Miroslav Košuta. Potem pa je še cela vrsta nagrajenih skladb, za katere sem tudi hvaležen: Solza, ki je ne prodam, Leti, leti lastovka, pa "veselojesenske" Moja Pepka in Dežela Štajerska. To so bili taki biserčki moje kariere.

image
Andrej Petelinšek ”Družina je največja vrednota. Vse drugo lahko mine ali počasi mineva, družina pa ostaja in vredna je vsega najboljšega,” meni Edvin Fliser. 

Kaj vam je v karieri vlilo največ samozavesti?

Imel sem srečo, da sem glasbeno izhajal iz pravega ansambelskega miljeja. Peti namreč nisem začel kot solist, ampak sem bil enakovredni član skupine Rdeči dečki. Skupaj smo veliko izkusili in tam sem, tudi z našim repertoarjem, dal skozi vse, kar mora dati pevec začetnik, da pridobi samozavest za vse avtorske pesmi, ki sledijo v karieri. S tako zapuščino, kot je petje v rockerskem bendu, sem kasneje lažje sprejemal izzive, ki so prihajali v obliki kvalitetnih avtorskih skladb. Skratka, dober trening sem imel in moja samozavest se je zgradila kar visoko. (smeh) 

Ste se kdaj zanašali nanjo?

(Smeh) O, da! Celo tako zelo sem bil samozavesten, da sem zamudil ali bolje rečeno prešprical "probo" na svoji prvi Slovenski popevki. To je zgodba, ki jo rad povem. Torej, na generalki za svoj debitantski nastop na festivalu Slovenska popevka se nisem pojavil, ker sem se zamudil pri svoji deklici. Skrajno mladostniško neodgovorno ... Šel sem šele na zadnji avtobus za Ljubljano in prišel naravnost na nastop na televiziji. Seveda so me v zakulisju okregali, a sem jim rekel, da ne potrebujem vaje. V svoji mladostni neodgovornosti sem si mislil, da tisti dve skladbi lahko zapojem dobro tudi brez vaje. Na srečo so mi zaupali in dovolili peti. Zato pa sem bil na takratnem nastopu toliko bolj skoncentriran, saj mi je ta kiks dal dodatni navdih in skrb, če ne bom odpel kot je treba, me lahko "odpikajo". Na srečo se je končalo z nagrado publike. Sem pa potem kasneje, ravno zato, prišel na opatijski festival kar tri dni prej. 

Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?

Spomnim se, da sem bil star okoli trideset let, ko sem si vzel čas za razmislek, kaj sem do takrat v življenju naredil, česa nisem in kaj bi si še želel. Razmišljal sem tudi o ljubezni. Naučila me je, da je zelo pomembno biti pošten. 

Kaj so vas življenjskega naučili vaši prijatelji, morda celo tisti iz mladosti?

Prijateljstvo je bilo vedno sila pomembno v mojem življenju. In na srečo sem vedno imel in še jih imam res fajn prijatelje. Naučili so me biti realen, skromen in da se je treba za prijateljstvo potruditi. To je osnova in so globine prijateljstva, ki se s časom samo nadgrajuje in lahko traja dolgo, dolgo.

Kaj najpomembnejšega vas je naučila družina, morda celo vaša hčerka?

Da je imeti družino največja vrednota. Vse drugo lahko mine ali počasi mineva, družina pa ostaja in vredna je vsega najboljšega.

Bi zdaj, ko pogledate nazaj na kariero, storili kaj drugače? Kaj bi svetovali mlademu Edvinu, ki šele začenja kariero?

Povedal bi mu, da naj poizkusi v tujini bolj vztrajno, kot sem jaz. Sam danes vem, da bi s takšnimi pevskimi dispozicijami, kot sem jih imel v mladosti, lahko na tujem trgu dosegel več, če bi bil bolj vztrajen. Morda sem bil preveč vezan na dom, na naše okolje ... Saj nekaj poskusov je bilo, a ker ni bilo pravega efekta, sem prehitro obupal. Svetoval bi mu, da naj se bolj poglobi v to, naj najde prave ljudi, saj potencial nedvomno ima. Ker sam tega nisem izkoristil, je to ena taka grenka kaplja v moji karieri.

Anketa

Koliko denarja zapravite za božično-novoletna darila?

Sudoku