Življenjske lekcije Ferija Lainščka: "Dajmo priložnost ljubezni!"

Saša Britovšek, 3.11.2019
Nika Hölcel Praper

V svojih delih daje bralcu slutiti, da je tiste vrste človek, ki je ves čas malce zaljubljen. In tega pisatelj ter pesnik Feri Lainšček ne zanika. Zaljubljen je v čudežnost in darežljivost življenja, zato mu kdaj očitajo preveč romantičen odnos do sveta. Pravi, da le tako ne izgubiš bitke z življenjem in večno čarobnostjo.

Ste res ves čas malce zaljubljeni, kar o vas menimo vaši bralci?

Še zmeraj sem radoveden, veliko je reči na tem svetu, ki se jim čudim, prav nič se mi ne zdi samo po sebi umevno. Hvaležen sem za vse dobro in lepo, kar mi je v življenju namenjeno. Morda sem torej res tiste vrste človek, ki je ves čas malce zaljubljen, a zaljubljen sem pravzaprav v življenje, v njegovo čudežnost, darežljivost in svetost. Včasih mi sicer kdo zaradi take drže reče, da je moj odnos do sveta romantičen. Vendar, kaj pa je pravzaprav romantično? Na eni strani so zmeraj tisti, ki so sprejeli svet takšen kot je in so se torej sprijaznili z dejanskim stanjem. Ti so po moje izgubili bitko in so le še na čakanju. Na drugi strani pa so seveda tisti, ki ohranjajo upanje in še sledijo svojim idealom. In le na tej vztrajni poti k nečemu, kar morda res ni nikoli povsem uresničljivo, je seveda mogoče srečati ljudi, ki se nekaterim zdijo romantični …

Kaj vas je življenje naučilo o ljubezni?

Na večni tehtnici dobrega in zla je zagotovo prav ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Že neštetokrat se je na tem svetu zdelo, da ga bo zlo dokončno povleklo navzdol, pa vendar se je ta tehtnica potem zmeraj znova izravnala. Tudi danes se nam mogoče zdi tako, a poučeni s preteklostjo lahko upravičeno upamo, da bo dobro vendarle zopet zmagalo. Ob razmišljanju, kaj nam lahko pri tem res pomaga, ne moremo mimo ljubezni, ki nekako posvečuje vse, zaradi česar se splača živeti. Tudi zaradi tega sem med enim izmed nastopov spontano parafraziral Johna Lennona in dejal: "Dajmo priložnost ljubezni!" Od takrat ta vzklik kar naprej ponavljam in si domišljam, da se borim za pravo stvar. Čisto zares namreč mislim, da je v tem odtujenem in ciničnem svetu ravno odkrito in iskreno govorjenje o ljubezni najbolj angažirano dejanje. Zato vsi moji romani govorijo tudi o ljubezni in je moja poezija pretežno ljubezenska.

Prepričan sem, da so knjige, kot fizični nosilci sporočila, pomembno udeležene pri potovanju civilizacijskega izročila. Zgodbe, miti, legende, pravljice, klasična in živa književnost, vse to namreč tihotapi skozi čas pesniško resnico o tem svetu.

Vam je dalo tudi lekcijo o lepoti, kaj ste odnesli od nje?

Kadar razmišljam o lastnem ustvarjanju, zmeraj ugotovim, da mi ob tem ne gre le za iskanje življenjskega smisla, temveč tudi za željo po ustvarjanju občutkov lepega. Šele ko to v mojih delih začutijo tudi drugi, sem lahko zares takšen pesnik in pisatelj, kot si to v resnici želim biti. Potovanje iz teme k svetlobi, najdevanje dobrega in opevanje lepega, to me res navdihuje in mi je pravzaprav tudi nekakšno življenjsko vodilo. "Umrl bom nocoj od lepote," je v svoji pretresljivi pesmi z naslovom Notturno zapisal Tin Ujević in povedal veliko tistega, kar pogosto tudi sam čutim.

Kako ste skozi različna življenjska obdobja doživljali srečo? Kaj so vas leta naučila o sreči?

Moje temeljno spoznanje je pravzaprav v razlikovanju med tistim, kar je naš znameniti filozof Anton Trstenjak opisal kot "srečo imeti" in "srečen biti." V povezavi z občutkom sreče se namreč nisem nikoli preveč zanašal na tisto, kar prihaja od zunaj. Še najmanj sem si, recimo, ob razmišljanju o sreči kdaj želel kak zadetek na loteriji. Seveda bi mi tak posrečen denar prišel prav, vendar tistega, kar me zares osrečuje, se z denarjem gotovo ne da kupiti. Hočem pa pravzaprav reči, da ob mojem osebnem vrednostnem sistemu sreča domuje v veliko bolj metafizičnih omrežjih.

Pa hvaležnost, kaj vas je življenje naučilo o hvaležnosti?

Pogosto sem komu za kaj hvaležen. Mislim, da je tudi za nas same dragoceno, če znamo biti hvaležni. Ko se odzivamo s hvaležnostjo, je to zagotovo iskreno.

"Dvoje rok imaš in dvoje nog. Pa tudi glavo imaš, kot jo imajo drugi, zato te ne sme nič skrbeti, saj se na sebe zmeraj lahko zaneseš." Te očetove besede so Feriju Lainščku dragoceno vodilo skozi življenje. 

So vas česa naučile knjige ali zapisane misli?

image
Nika Hölcel Praper

​Takoj, ko sem se naučil brati, sem postal obsedeni bralec. Pogosto sem prebral tudi po dve, tri knjige na dan. Mama je bila prepričana, da si bom pokvaril vid, a ni me mogla odvrniti. Kot otrok sem bil namreč prepričan, da so v knjigah shranjene vse skrivnosti tega sveta. Iskal sem odgovore na vprašanja, za kaj na tem svetu pravzaprav gre, kakšen je smisel našega bivanja in kaj v življenju sploh lahko pričakujem. Kasneje sem seveda spoznal, da odgovori niso le v knjigah, temveč jih je najti tudi drugje, a ta poseben, rekel bi spoštljiv in zaupljiv odnos do knjig, sem ohranil vse do danes. Prepričan sem, da so knjige, kot fizični nosilci sporočila, pomembno udeležene pri potovanju civilizacijskega izročila. Zgodbe, miti, legende, pravljice, klasična in živa književnost, vse to namreč tihotapi skozi čas pesniško resnico o tem svetu. Zaradi te resnice, ki se je edine ne da ponarejati in z njo manipulirati, prihajajoči rodovi še zmeraj vedo o temeljnih vrednotah. Le tako lahko zares vzdržujemo etos, zaradi katerega ostaja naše bivanje na tem svetu človeško.

Kaj vas je življenje naučilo o prijateljstvu?

Učilo me je življenje in učili so me številni moji literarni junaki. Ti slednji morda še posebej, saj so se pogosto znašli na robu, ali pač v mejnih položajih. Verjetno je pač tako, da človek šele v krizni situaciji zares pokaže svoje pravo bistvo, zato ljudska modrost, ki pravi, da pravega prijatelja spoznaš šele v nesreči, zagotovo drži. Marsikaj bi se mi v življenju obrnilo drugače, če ne bi imel prijateljev, o tem sem vsekakor prepričan.

V kakšnem odnosu ste s samoto? Se razumeta, si znata biti blizu? 

Pisateljevanje je vsekakor sila samotno opravilo. Morda tudi zaradi tega rad sodelujem z glasbeniki, filmarji in gledališčniki, saj tako prihajam v stik z ustvarjalnostjo, ki je bolj kolektivnega značaja. Včasih tudi rečem, da sem pravzaprav človek dvojine, ljubim družbo in dialog, še na sprehode se običajno odpravljam s psom. Ampak, seveda, brez umikov v samoto in brez pisateljske kontemplacije bi verjetno ustvaril bolj malo vrednega.

Kdaj vam je v življenju vlilo največ samozavesti in kako vam je prišla prav?

Oče mi je nekoč, že zgodaj v otroštvu, v tisti naši revščini, ko se je morda zdelo, da nimam enakih možnosti, zelo preprosto pojasnil, da temu ni tako. "Dvoje rok imaš in dvoje nog", mi je dejal. "Pa tudi glavo imaš, kot jo imajo drugi, zato te ne sme nič skrbeti, saj se na sebe zmeraj lahko zaneseš." Te njegove besede so mi bile dragoceno vodilo. In so mi še danes.

Anketa

Ali se boste cepili proti gripi?

Sudoku