Zlomljen kolk ji je "prinesel" varstveni dodatek

Mišel Ristov, socialni delavec, Humanitarček, 16.10.2019
Andrej Petelinšek

Gospa Majda je v minulem mesecu prvič prejela varstveni dodatek, pa še to po "sreči v nesreči". Zakaj? V Sloveniji 36.899 ali sedem odstotkov starejših prejema pokojnino, nižjo od 300 evrov, medtem ko je prejemnikov varstvenega dodatka nekaj manj kot 18 tisoč.

Ni potrebna ekspertiza, da (se) (za)vemo, da beda je. Socialno dno je vedno globlje in širše. "Bonusi", do katerih je posameznik na dnu upravičen, pa redkejši od uvrstitev naših na Euro v nogometu. Saj se tu in tam še najde kakšen kanček upanja, vendar marsikatera boniteta ob informacijski sodobnosti spregleda marginalizirane ali te, ki so tri četrt življenja preživeli brez kakršnegakoli vedenja o računalnikih, internetu, pametnega telefona pa najbrž ne bodo nikoli imeli.

Majda je 73-letna zgarana upokojenka iz sosednjega vhoda. V poštni nabiralnik prejema le reklamne letake, iz katerih izrezuje kupone, tu in tam, če ji kak evro ostane, kupi križanke. Televizija je ne uboga od časov, ko je sobno anteno zamenjal digitalni pretvornik, od radijskih postaj pa načeloma posluša samo tiste, ki vrtijo domačo muziko. Ima minimalno pokojnino, a niti sanja se ji ne, da obstaja "varstveni dodatek". Zaradi svoje izključenosti in dejstva, da je popolnoma sama za vse v življenju, je o tem samo slišala, enkrat, v čakalnici pri zdravniku. Takrat je mislila, da jo bo ZPIZ že obvestil, če bi bila do dodatka upravičena. A kar nekaj mesecev je minilo, pa se ni zgodilo nič. Zato si misli, da do njega ni upravičena. Majdi smo ga pomagali urediti, ko je zaradi zloma kolka pristala v bolnišnici in se je prvič srečala s socialno službo. Sreča v nesreči bi rekli. Če ji takrat ne bi zdrsnilo na ledu, bi še danes životarila brez varstvenega dodatka.

V sodelovanju z društvom Humanitarček, ki se med drugim posveča brezdomcem in starejšim, objavljamo življenjske zgodbe starostnikov, ki so se znašli na robu družbe, težko preživijo in za katere društvo organizira projekt pomoči, pri katerem lahko sodelujete. S projektom Vida želimo dati glas in upanje 36.899 upokojencem, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 300 evrov.
Trinajstega novembra, na mednarodni dan prijaznosti, bo mogoče kupiti Paket toplega obroka. Vseboval bo USB-ključ z avtorsko glasbo Ama Socialca in Tinkare Kovač, lastnoročni izdelek starostnikov, ki že nastajajo, in lepo sporočilo. Z njegovim nakupom boste za deset evrov pomoči potrebnim zagotovili tri tople obroke. Nakup bo možen od 13. novembra od 10. do 19. ure v Galeriji kreativnih v Gosposki ulici 5 v Mariboru, prednaročila sp možna od 1. novembra 2019. Na voljo bo tisoč paketkov. In zakaj Vida? Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminila je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli do konca urediti hišico. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

"Sreča", da ničesar nima

Varstveni dodatek (VD) je v osnovi namenjen trem skupinam ljudi: trajno nezaposljivim, trajno nezmožnim za delo, med katere sodijo invalidi in invalidsko upokojeni, in starejšim od 63 let (moškim nad 65. letom), ki prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi bili do nje upravičeni, a presegajo cenzus zanjo, ne presegajo pa cenzusa za VD. Gospa Majda spada v zadnjo skupino: ima pokojnino, ki pa presega cenzus denarne socialne pomoči, ni pa presegala cenzusa s svojim dohodkom. O upravičenosti do varstvenega dodatka odloča, na podlagi cenzusov, pristojni center za socialno delo.

Oktobra 2019 je bil cenzus za samsko osebo 591,20 evra na mesec, za gospodinjstvo dveh, kjer oba izpolnjujeta pogoje, je skupni cenzus 899,40 evrov, za gospodinjstvo dveh, kjer le eden izpolnjuje pogoje, je skupni cenzus 820,44 evra. Prihranki, ki so upoštevani, znašajo nad 2500 evrov za posameznika in nad 3500 evrov za družino. Morebitne nepremičnine, ki jih ima posameznik v lasti, ne smejo presegati vrednosti 13 tisoč evrov, za tiste z manj se odloča center za socialno delo po prostem preudarku, načeloma se tukaj tudi izključijo nepremičnine, v katerih posameznik živi. Tukaj se nemalokrat pojavijo težave, saj ima marsikateri starostnik "neizkoriščene" nepremičnine v lasti, pa potem kljub vsej svoji revščini in pokojninam, ki komaj dosežejo 300 evrov, ni upravičen do dodatka. Včasih so to kozolci, njive, ki jih nihče ne želi odkupiti ali najeti, ali napol propadli gospodarski objekti. A gospa Majda je imela vsaj to "srečo", da nima ničesar.

"Sem Mirko. Po poklicu sem bil gozdni delavec. Vse življenje sem veliko delal. Prijatelji so rekli: 'Mirči, a zbiraš žulje.' Zdaj, pri 78 letih pa bolj zbiram dračje za kurjavo, pa jeseni kake gobe. Veliko sem delal. Takrat so bili še časi, ko se je plačevalo na roko. Zdaj pa je penzija, kot je. Premalo za živet, za umret pa še manj. Žene nimam. Katera pa me bo vzela na stara leta, pa še revma me lovi. Živim z Arijem (ostarelim nemškim ovčarjem, op. p.) v stari bajti sredi gozda, velika je. Včasih smo v njej živeli vsi gozdni delavci. Ampak v zgornje nadstropje ne hodim, ker so štenge res slabe in sem samo v eni sobici. Grejem se na mali gašperček. Pozimi, ko je mrzlo, pa dovolim, da Ari spi zraven mene. Pojem manj kot Ari. Oba sva bolj 'šlang'. Enkrat na mesec sem šel v vas, če sem bil pri zdravju. Do vasi imam kako uro. Pa saj niti nimam, da si kaj kupim. Najcenejša je hrana, ki ji poteče rok. Enkrat mi je poštar razlagal o varstvenem dodatku. Da ti doplačajo vsaj malo več za živet.
Pa sem šel na upravno enoto. Oni mi niso znali povedati. Menda moram dati papirje na socialno, so rekli. Samo njih moraš prej poklicati. Sem poskusil s pošte, pa so mi rekli, naj sprintam dokumente z interneta. Pa sem jim razlagal, da sem že doli v mestu, pa da nimam mobitela. Nič nisem rešil. Ta dodatek je očitno samo za dovolj bogate, da imajo za printanje doma in internet. Pa saj 420 evrov ni tako zelo malo. Ariju vedno rečem, da imava zdravo življenje in da hujšava. To je zdaj moderno."

P. S. O Mirku nas je obvestil poštar. Zdaj mu pomagamo s hrano in tudi varstveni dodatek ima. Celo zredil se je nekoliko, z Arijem imata družbo, mucko Mimi in njenega sinka Moma, ki sta bila odvržena. Mirko je s svojo novo družinico prav prerojen.

image
Andrej Petelinšek O Mirku je društvo Humanitarček obvestil poštar. Zdaj mu pomagajo s hrano in tudi varstveni dodatek ima. Celo zredil se je nekoliko.

Kako oddati vlogo

Postopek oddaje vloge za varstveni dodatek se je nekoliko poenostavil in bi ga lahko strnili v tri korake:

1. Pridobimo si obrazec Vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev; s tem obrazcem lahko dajemo tudi vloge za denarno socialno pomoč, otroški dodatek, štipendijo ali subvencije vrtca, najemnine. Lahko nam ga s spleta zastonj natisne kdo, ki ima računalnik in tiskalnik, ali pa ga kupimo v lokalni knjigarni ali papirnici, kjer je cena malo manj kot 1 evro.

2. Izpolnimo obrazec z našimi podatki (in tudi našega partnerja, če živimo v skupnem gospodinjstvu).

3. Odnesemo (ali pošljemo) izpolnjeno vlogo na za nas pristojni center za socialno delo.

Če nismo prepričani, ali smo vlogo izpolnili pravilno, lahko prosimo za pomoč kakšnega prijatelja, znanca ali pa se preprosto odpravimo z njo na pristojni center za socialno delo. Tam vratarja ali informatorja prosimo, da nas usmeri v ustrezno sobo, kjer nam bodo strokovni delavci brez težav pomagali dopolniti vlogo, če nam kaj ne bi bilo jasno. Nato bo trajalo kakšen teden, dva - odvisno od zasedenosti centra -, da prejmemo odločbo. Ta bo pozitivna ali negativna; v primeru negativne se lahko na pristojnem centru še vedno pritožimo, ob pozitivni pa bo zabeležen znesek, ki nam pripada za določeno časovno obdobje, prejeli pa ga bomo verjetno že z naslednjim mesecem. Kolikšna bo višina VD, je odvisno od našega sedanjega dohodka, ki ga odštejemo od za nas primernega cenzusa, in tako dobimo razliko, ki nam bo pripadala.

Treba je vedeti, da CSD zmeraj najprej vključi otroke prosilca, če so ti "dobro stoječi", morajo najprej oni poskrbeti za svoje starše, kar je tudi pravilno. Prav tako posameznik izgubi pravico do varstvenega dodatka, če bi se preselil v institucionalno varstvo (denimo dom upokojencev). Varstveni dodatek se vrača samo v primeru dediščine, po smrti upravičenca (dediči prejmejo zmanjšano dediščino za znesek, ki ga je prejel upravičenec, tudi oni pa lahko prosijo za oprostitev vračila), tako da ni več toliko zadržkov, ki bi osebe odvračali od tega, da ga skušajo pridobiti. A vendar je v Sloveniji 36.899 ali sedem odstotkov starejših, ki prejemajo pokojnino, nižjo od 300 evrov (navadno tisti, ki ob upokojitvi niso imeli zahtevanih pogojev ali so bili zavarovani za ožji obseg pravic), medtem ko je prejemnikov varstvenega dodatka nekaj manj kot 18 tisoč. Diskrepanca je očitna.

Jih ne bo zaznala in našla država?

A gospa Majda je v minulem mesecu prvič prejela varstveni dodatek, za kar je neznansko hvaležna, čeprav ji ga je "prinesel" zlomljen kolk. "Finančna injekcija", ki je pravzaprav le nekaj evrov, ji bo omogočila, da kdaj suhemu kruhu za večerjo doda kakšen namaz. In morda lahko vsak od nas pomaga kakšni majdi, vsaj s tem, da zanjo natisnemo vlogo.

Varstveni dodatek je vsekakor boniteta naše države, ki bi lahko ublažila marsikatero stisko. A pogosto ostane le mrtva črka na papirju. Glavna težava je nepoznavanje pravic, zakonskih možnosti in informacijska izoliranost. Ob tem se vprašam, ali med vsemi brošurami, reklamami in drugimi sporočili v nabiralniku država vendarle ne bi mogla priskočiti na pomoč tem starostnikom ter jim poslati vsaj osnovne informacije po točkah? Ne nazadnje obstajajo evidence, preko katerih bi država morala zaznati starostnike, ki živijo sami ob minimalnih dohodkih. Ali kam jih "izgubimo" nekaj tisoč? Vsi si ne morejo zlomiti kolka, da se srečajo s pomočjo. Še Furs nas najde, pa četudi živimo v neogrevani sobici sredi Tezna, le informacije starostnikov ne.

Anketa

Ali si barvate lase?

Sudoku